A vendar je prav jezik ključno orodje prava: pravo želi vplivati na ravnanja njegovih naslovnikov z uporabo besed, ki nimajo le spoznavne, ampak tudi preskriptivno in konstitutivno funkcijo. Ravno zato bi si – v luči zahtev načela pravne države – želeli, da bi bili pravni izrazi zgolj poimenovanja za pravila in načela, ki bi bila neodvisna od konkretnega sodnika ali pravnika. Pa se to v praksi izide?
Pred časom sem v eni izmed kolumn že pisal o jeziku prava in težavah pri prevajanju konceptov med različnimi pravnimi sistemi. A težava se začne že prej, preden se podamo na polje prevajanja med različnimi jeziki (in v njih izraženimi različnimi pravnimi sistemi) – včasih je težko prevesti že uporabljene besede v njihov prav(n)i pomen.
Za prvo ilustracijo marsikdo pomisli na ono klasično razpravo, ki sta jo sprožila H.L.A. Hart in Lon Fuller, o razlagi pojma »vozilo« iz hipotetičnega primera pravnega pravila, ki bi vstop v mestni park prepovedovalo »vsem vozilom«. Kot sem pred leti problem na kratko povzel v razpravi za fakultetni Zbornik znanstvenih razprav:
»Pravilo je na prvi pogled zelo jasno, kot si ga je najbrž zamislil tudi njegov avtor: vsakdo, kdor bi se z avtomobilom zapeljal v park, bi ga očitno prekršil. Toda, ali ta prepoved velja tudi za dekle na kotalkah, fantiča z avtomobilom-igračo? Mamo z otroškim vozičkom? Denimo, da v odgovor na takšna vprašanja (ki po Hartovem mnenju sodijo v 'obrobje' pravnega sistema) poskusimo vzpostaviti razlikovanje med prevoznimi sredstvi, ki jih želimo označiti s pojmom 'vozilo', in tistimi, za katere bi bilo to nesmiselno. Bi omenjena prepoved nato veljala (oziroma bi morala veljati) za vojaški tovornjak iz druge svetovne vojne v voznem stanju – vozilo par excellence – ki bi ga želeli sredi parka postaviti kot spomenik? Podobna vprašanja bi si morda lahko zastavljali v nedogled. V kolikšni meri bi bilo to pravilo denimo potrebno razumeti v luči konkretnega družbenega okolja, v katerem naj se izvaja: ali sta poulični lajnar in, nasprotno, pogrebni voz enako dobrodošla v parku sredi Neaplja in sredi Stockholma?«
Pojem »vozilo« je nasploh plodovit primer terminoloških nejasnosti, a še zdaleč ni edini. Tako so denimo britanska sodišča morala razmišljati o tem, kaj pomeni izraz »zgradba« (po zgodnejši zadevi Moir v. Williams, [1892] 1 QB 264, zgolj »opečnat ali kamnit ograjen prostor, ki ga pokriva streha«), ko se je starejši Hindujec pritožil zoper občinsko razlago zakona, ki naj bi dopuščal upepelitev zgolj v (pokriti) zgradbi, medtem ko hindujski običaji zahtevajo upepelitev na kraju, kjer sončni žarki lahko padajo na telo. V sodbi v zadevi Ghai v. Newcastle City Council, [2010] EWCA Civ 59, je pritožbeno sodišče s sklicevanjem na vrsto objektov, ki se v Ceuti in Indiji uporabljajo za upepelitev v skladu s hindujskimi običaji, razsodilo, da takšni objekti ustrezajo definiciji »zgradbe« iz spornega zakona. (Gl. zlasti točke 14–18 iz sodbe.)
Podobno bi slovensko ustavno sodišče skoraj moralo razsojati o razlagi pojma »družinska hiša« oziroma vprašanju, ali definiciji izraza enodružinska hiša ustreza tudi hiša z dvema stanovanjema. (Kar je vprašanje, ki je v skladu z običaji medgeneracijske simbioze verjetno za Slovenijo praktično kar relevantno.)
Je potemtakem jezik dobro ali slabo orodje za nalogo, ki mu jo namenja pravo? Ameriški vrhovni sodnik Frankfurter je v nekem predavanju leta 1947 o razlagi zakonodajnih besedil citiral za pravo zelo relevanten Allenov zapis:
»Natančnost v uporabi besed je temelj vsakršne resne misli. Brez nje ne pridemo nikamor. Besede so nerodna orodja in kaj lahko se z njimi urežemo v prst, zato ob rokovanju z njimi potrebujemo posebno skrbnost; a so edina orodja, ki jih imamo na voljo, in sama domišljija ne more delovati brez njih. Zato morate obvladati njihovo uporabo, če ne želite za vedno tavati v ugibanju, prepuščeni na milost golemu nagonu, neprepoznanim predpostavkam in samovoljnim povezavam, ujeti v vsakem vetru doktrine.«
To je izziv za pravnike, sodnike, zakonodajalce, pa tudi za vsakršnega posameznika, ko se sreča s »pravnim prometom«, na tej ali oni strani Atlantika. Zgornji citat Frankfurterja je pritožbeno sodišče države New York (kjer je izraz »vrhovno sodišče« v duhu poante te kolumne uporabljen za sodišče prve stopnje) leta 1999 ponovilo v sodbi v zadevi Rahanian v. Ahdout, v sporu, ki naj bi ilustriral težave z napačno uporabo pojmov, v sporu o pogodbenem odnosu, ki sta ga obe stranki označevali kot konsignacijsko pogodbo, po dejstvih pa bi lahko bolj ustrezal prodajni pogodbi z možnostjo vrnitve blaga. Nekaj mesecev je o zelo podobni zadevi, kjer je bilo med strankama sporno, ali je šlo za konsignacijsko ali prodajno pogodbo, moralo odločati tudi Višje sodišče v Ljubljani.
Problem naša civilizacija pozna že zelo dolgo. Začelo se je tako, da je »[v]sa zemlja … imela en sam jezik in isto govorico« (1 Mz 11, 1), a kaj, ko ne glede na uporabljeni jezik »ne bodo mogli spoznati pomena vašega govora, če z darom jezika govorite nerazumljive besede. V zrak boste govorili.« (1 Kor 14, 9) Kakor v vsakdanjem življenju, tako v pravu.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
