V novembru so nas pretresle grozljive novice o posilstvu 20-letne študentke na Hrvaškem, ki so jo pripeljali v splitsko bolnišnico s hudimi poškodbami. Dejanju naj bi botrovale droge in alkohol, vendar so bila ob odkritju vse to le ugibanja, ki pa jih mora potrditi kazenska preiskava. Ta je zagotovo izredno težka, saj si nasproti stojita obdolženi in žrtev, še zlasti, če ni tretjih, ki bi karkoli o dogodku vedeli.
Običajno ni poškodb ali ne vsaj hujših, tako, da so primeri, ko te nastopijo, še zlati v tako hudi obliki, k sreči redki.
Zagotovo pa nas vsak primer znova uči, da ljudje vse premalo spoštujejo voljo in odločitev drugega, zlasti na tem, tako občutljivem področju.
Še hujši primer se je zgodil v Indiji, kjer so na avtobusu posilili mlajšo žensko, jo hoteli celo povoziti, njenega fanta vrgli iz avtobusa, še pravočasno je uspel iz njega potegniti dekle, ki pa je kmalu zatem podleglo poškodbam.
Za ta primer je vsekakor zanimivo dejstvo, da se je kar 2.500 odvetnikov, registriranih na sodišču, kjer sodijo posiljevalcem, odločilo, da jih ne bodo zagovarjali in bo morala zagovornike obtoženim postaviti kar indijska vlada. Kasneje sta dva odločitev spremenila. Brutalnost je tako močno pretresla javnost, pa ne le v Indiji, pač pa tudi v drugih mestih in širom sveta, da je prišlo do hudih demonstracij, ki so opozorile na pogosto prisotno manjvrednost žensk, dejstvo, da njihov ne pred odločitvijo za spolni odnos, ponekod ne pomeni veliko, da je na teh področjih potrebno postaviti jasna stališča o enakopravnosti žensk in moških tudi pri odločanju za spolne aktivnosti, seveda pa tudi drugod.
Tudi pri nas so posilstva težje dokazljiva dejanja, še zlasti, če storilci pridobijo priče, ki vedo povedati veliko slabega o žrtvi, o tem, da je kazala večjo naklonjenost do fanta, ki jo je kasneje posilil, da sta bila morda celo fant ali dekle.
Spominjam se primera mlade deklice, ki je želela praznovati svoj rojstni dan. V stanovanje, v katerem je pričakovala tudi prijateljico, ki pa je kasneje ni bilo, sta prišla fanta, s katerima se je že dalj časa poznala. Prinesla sta šampanjec in ji ga pomagala postreči. Pili so ga na balkonu in od tedaj dalje se dekle spominja le noge, ki jo je težko vlekla preko balkonskega praga v sobo. Zbudila se je naslednji dan. Soba je bila razmetana, ugotovila je, da je bila posiljena in najbolj jo je bolelo, da ni vedela kaj se je z njo tisto noč dogajalo. Ali sta to počela oba ali le eden, kolikokrat, kako, ... Tudi postopki na sodišču so bili zanjo izjemno travmatični. Zaradi poteka časa sledov, t. i. »plesnih drog« ali drugih mamil, pri njej sicer niso našli, a so bile vsekakor v času storitve dejanja prisotne.
Dogodek ni osamljen, policija poroča o mnogih dekletih, ki jih preko vikendov potegnejo iz sanitarij lokalov, ko same ne vedo, kaj se je točno z njimi dogajalo, vsekakor pa je bilo zanje neprijetno in proti njihovi volji.
Spominjam se matere, ki je obupano iskala svojo mlado hčerko, še osnovnošolko, ki je odšla na praznovanje rojstnega dne sošolca. S sinom sta jo našla v brunarici, kjer je ležala v samokolnici, popolnoma slečena. Travme ne bo nikoli prebolela.
Pred očmi se mi odvija zgodba, za katero sem izvedela povsem uradno, v okviru svoje službe. Dekle je štopalo, ustavila sta ji mladeniča, jo odpeljala na osamljeno gozdno jaso in tam posiljevala, nato pa jo odpeljala še k enemu domov, kjer je bila zaprta in prisiljena v spolne odnose še kar nekaj časa.
Vsi ti in podobni primeri zagotovo kažejo kako malo je sploh vredno človeško življenje in še manj odločitev tistih, zlasti deklet in žena, ko vstopajo v spolne odnose prostovoljno ali jim jih drugi vsilijo.
Kako nanje vplivajo kazenski postopki, ki so običajno hudo travmatični, si lahko samo zamislimo. Brez ustrezne strokovne pomoči, mladi, zlasti dekleta, težko stopijo na normalno pot življenja.
Spominjam se dekleta, ki je bilo sprva žrtev spolne zlorabe v domači družini, kasneje se je ob pomoči psihologa in psihiatra zbrala in zaživela kolikor toliko normalno življenje, vendar se ji je kmalu ponovila usoda žrtve. Kot študentka je sprejela ponudbo hostese, nekega večera pa jo je posilil predstavnik podjetja – tujec, ki ji je ponudil prevoz domov. Zanj je na sejmu delala.
Ni ga prijavila, saj ne bi več zmogla pričanja in postopka, ki bi jih spet spremenil življenje v eno samo nočno moro.
Žrtve poročajo predvsem o tem, da se v postopkih, običajno že ob podaji ovadbe počutijo osramočene, težko o tem govorijo, vidi se, da jim mnogi ne verjamejo, ko pa se zgodba odvija na sodišču, postaja življenje zanje podobno mučilnici. Običajno ostajajo same in njihova beseda proti besedi obdolženca je pogosto mnogo premalo. Če ni materialnih dokazov, jih oprostilna sodba neizmerno boli. Če bi za prestano gorje in duševne bolečine želele odškodnino, se jim to lahko celo šteje v minus, saj obtoženci zanje zatrjujejo, da jim gre predvsem za denar. Da so si dogodek izmislile, da bi na lahek način zaslužile, da posilstva torej ni bilo in je šlo za popolnoma prostovoljni odnos.
Zato ne čudijo mnoge oprostilne sodbe, izrečene in dubio pro reo, saj je v dvomu potrebno soditi v korist obdolženega.
Čeprav je posilstvo tudi neprostovoljni odnos dveh oseb moškega spola, ko gre torej za uporabo sile ali grožnje, je teh dejanj, vsaj prijavljenih, izredno, izredno malo.
Ko govorimo o brutalnih posilstvih, ki se lahko končajo celo s smrtjo, tak je bil zadnji primer v Indiji, razmišljamo o primernih kaznih. Seveda je težko reči kakšne naj bi bile, saj ostaja žrtev zaznamovana za celo življenje, če se ji ne zgodi celo najhujše.
Koliko je sploh vredno takšno življenje, če ga žrtve preživijo s hudimi posledicami? Ali je potrebna močnejša preventiva ali uspešnejša kurativa? Za slednjo ni izgledov da bi koristila, saj je za nekoga zagotovo že prepozno.
Zato je osveščanje o pravicah, vseh, zlasti žensk, ki so nasproti moškim običajno res šibkejše, izjemnega pomena. Govorila sem z mnogimi žrtvami, ki so se na nek način »pobrale«, nikoli tako, da jih ne bi »ranil« vsak naslednji dogodek, ki je vsaj malo podoben prejšnjim.
Ob koncu je potrebno nujno dodati misel Alice Miller iz knjige Upor telesa, da se prav telo pogosto odzove z boleznimi, če se vztrajno ne menimo za dejavnosti, ki ga ohranjajo pri življenju. Zapisala je tudi, da je telo varuh naše resnice, ker so v njem izkušnje vsega našega življenja, in poskrbi za to, da z resnico svojega organizma lahko živimo.
»Čustva niso razkošje.
So mnogostransko pomagalo
v boju za preživetje.«
Antonio R. Tamasio
