Prav tako smo brali, da na »Forbesovi« lestvici vodi mehiški mogotec s skoraj 70 milijardami dolarjev. Število dolarskih miljarderjev se je rahlo povečalo in v elitnem klubu je 1.126 Zemljanov, kar 11 več kot leto prej. Večina jih prihaja iz Amerike, na drugem mestu so Rusi, ki so prehiteli Kitajce, Slovencev menda še ni. Velikost premoženja stoterice najbogatejših Slovencev naj bi znašala okoli 2,5 milijarde evrov, pri čemer jim je premoženje že tretje leto zapored padlo in ne zraslo.
Si sploh znamo predstavljati kaj pomeni milijarda evrov, ko srečujemo ljudi, ki lahko zapravijo le od 1 do 5 evrov dnevno?
Je res bogastvo tisto, ki koga rešuje in revščina tista, ki ga uničuje?
Dete je nekega dne vprašalo svojega očeta:
»Očka, kaj je srebro?«
Mož je za hip pomislil, potem pa je poiskal kos navadnega stekla in ga položil pred otroka.
»Poglej skozi!«
Otrok je skozi steklo lahko opazoval svojega očeta, ljudi, ki so se sprehajali po cesti, in avtomobile, ki so vozili mimo.
Nato je oče vzel srebrno barvo in z njo prekril eno stran stekla, da se je svetilo kot zrcalo.
»Zdaj pa znova poglej vanj,« je rekel.
Zdaj je otrok v zrcalu lahko videl le še svoj obraz.
»To je nevarnost srebra,« je pristavil oče.
»Pripravi te do tega, da vidiš le še sebe.«
Modrosti srca
Michel Piquemal Philippe Lagautrière
Ko sem v sobotnem Delu prebrala naslov:«Gigi, očka ti bo kupil moža!«, sem se ob sliki mladega dekleta nasmehnila, saj je zagotovo taka, ki ji moža ni potrebno kupovati. Beda je očetovo razmišljanje, saj se je pred tem hvalil, da je spal z 10.000 ženskami, sedaj pa se mu zdi sramotno, če njegova hči ne ljubi moškega, pač pa žensko. Ponudba je povzročila pravo evforijo med zagotovo nesojenimi zeti, saj dekle dobiva ponudbe od vsepovsod, življenjepise, slike, celo golih moških teles, da bi se »omehčala«. Soočamo se s sprevrženostjo sveta, ki mirno gleda in celo občuduje bogataša, ki se predstavlja kot ljubimec deset tisočim ženskam, hkrati pa ne more sprejeti partnerice ene izmed svojih hčera. Očitno je človek, ki je vse reševal in rešuje z denarjem, pri čemer so mu čustva, celo najbližjih, zelo malo mar.
Dandanes se vse prepogosto srečujemo s tem, da ljudje merijo uspeh nekoga po bančnem računu, ki ga ima, po hišah, limuzinah, jahtah in prestižu.
Celo otrokom namenjamo sodobne, prestižne telefone in I-pade, čeprav bi jih zaradi grožnje z zasvojenostjo, ki postaja vsak dan večja, morali strogo omejiti.
Spominjam se šole, na kateri so obstopili fanta, ki ni imel na sebi originalne majice, pač pa ponaredek in ga popljuvali. Pa deklice, ki se je zlagala, da imajo njeni športni copati točno toliko zarez na podplatih, kot jih ima istoimenski original. Sezuli so jo, prešteli zareze, ji copate vrgli v smeti in jo boso nagnali domov. Za njo so vpili, da je lažnivka.
Pa deklice, ki ne pozna hotela, ki bi imel manj kot štiri zvezdice, prej pet, čeprav ji skoraj ni jasno, kaj te na hotelih pomenijo. Zna pa povedati, da v hotel z manj kot štirimi ne bi šla. Hudo. Grozljivo in zastrašujoče. Kaj, če se nekega dne zgodi, da njeni starši ne bodo več tako nesramno bogati, če se jim sesuje »imperij«, če kdo zboli in umre, če, če ...
Kako bodo praznovali rojstne dneve otroci, ki so že pri treh letih pahnjeni v mega praznovanja v lokalih, z voditelji, klovni, hostesami, hrano in pijačo zanje in za vse povabljene ... Rojstni dnevi postajajo podobni porokam, valete, maturam in še bi lahko naštevali.
Po drugi strani pa dan za dnem vidimo ljudi, ki brskajo po smetnjakih, ki so veseli evra ali petdeset centov, starih in rabljenih oblačil, pa hrane zase in družino.
Letno prejmem vsaj 5.000 pisem, v katerih ni veliko lepega. Redko kdaj se kdo sicer zahvali, ker je najhujše mimo, »ker se je pobral«, ker je morda uspel zaključiti študij, dobiti službo, pokojnino, socialno podporo ... Povečini pa so to ljudje, ki živijo daleč pod pragom revščine, ki nimajo 400 ali 500 evrov mesečno – ne na družinskega člana, pač pa na družino, ki nimajo lastne strehe nad glavo in jim je potrebno plačevati najemnino, ki morajo iz varnih hiš in materinskih domov, ker so tam že presegli maksimalni možni čas, a ne vedo ne kam ne kod.
V zadnjem letu, ko so donacije tako močno usahnile, da postajajo prava redkost, smo se začeli truditi z nabavo hrane in pripravo paketov, tudi s higienskimi pripomočki, pa z zbiranjem oblačil, obutve in šolskih potrebščin. V nekaj mesecih smo razdelili vsaj 400 paketov, mnoge odposlali, a je tudi poštnina draga in doživeli marsikaj. Zgodi se, da pride mati z otrokom peš preko cele Ljubljane, da bi s seboj odnesla nekaj kilogramov hrane, kakšno oblačilo in nekaj zvezkov. Zgodi pa se tudi, da podobna mati, tudi sicer prejemnica socialnih transferjev, pokliče, naj ji to dostavimo, če pride pa vpraša ali bi ji plačali taksi, da bi ji stvari odpeljal domov. Torej, srečujemo se z dejansko revščino, celo bedo nekaterih, mnogi pa pojmov revščine v svoji glavi nimajo razčiščenih. Grozijo, bentijo, se pritožujejo zoper vsako odločbo, sodbo, dopis, iščejo izhode vsepovsod in niso zadovoljni z ničemer.
Pri delu s tisočimi letno, srečaš in najdeš marsikaj. Take, ki so srečni za vsak nasvet in pridejo kadarkoli imaš ti čas in drugačne, ki ti postavljajo pogoje, kdaj imajo oni čas (čeprav so nezaposleni) in ne mislijo hoditi proti večeru, ker takrat gledajo televizijo. Tisto staro, s katodno cevjo, ki zaseda ogromno prostora, sem ponujala in ponujala. A, kaj ko so imeli mnogi LCD ali plazmo že pred menoj.
Tako se torej dan za dnem srečujem z zgodbami, ki bolijo, ki pretresejo in razžalostijo, še tako trdnega človeka, pa tudi takimi, ob katerih bi najraje zamižal, preštel do tri in rekel:«Ne, iščite pomoč drugje.«
Naša mladež je v hudem precepu, v iskanju prave identitete, samospoštovanja, učenja odnosov, je zbegana in pred tisočimi vprašanji. Nekdo postane zvezda čez noč, pa se zato še niti ni posebej trudil in utrudil. Drugi garajo leta in desetletja, dokončajo fakulteto, magisterij in doktorat, pa nimajo službe. Mnoge reklame poneumljajo, izkrivljajo podobo resnice in obetajo preveč. Postati suh, lep, brez mozoljev, krčnih žil, z deli telesi, ki bodo senzacionalni, ... Kako naj se mladina temu upre? Kako naj ve, da je reklama eno, da papir prenese vse in je resnica morda nekje vmes? Kako reči, da je delo vrednota, da se splača delati za preživetje, ko pa tu in tam marsikdo obeta zaslužek čez noč, bogatenje z nepoštenjem, nekaznovanje spodrsljajev, prekrškov ...
Spominjam se zgodbe, ki sem jo, sedaj niti ne vem kje in kdaj, prebrala. A, uči in nauči.
»Dečka je oče odpeljal na ribolov. Tik pred začetkom ribolovne sezone. Dal mu je trnek in vabo in prepričan je bil, da fant ne bo ničesar ujel. Pa je začela prijemati velika, velika riba. Mali je vpil, se veselil, a oče je pogledal na uro in mu dejal, da mora ribo izpustiti, ker manjka še nekaj ur do začetka ribolovne sezone. Otrok tega ni mogel in ni hotel razumeti. A, oče ni popustil. Pojasnil mu je, da je potrebno zakone in pravila spoštovati.
Ko je kasneje fant v svojem življenju uspel in imel svoje veliko podjetje ter pošteno služil denar, so ga novinarji vprašali od kje mu vse to, kaj so nauki, ki ga vodijo in kaj moto življenja. Spomnil se je, da je tak tudi zaradi očeta, ki mu je znal postaviti meje in ga poučiti o tem, kaj je dovoljeno in česa ne sme.«
To imaš preprosto v sebi, ker ti je nekdo kot otroku dan za dnem dopovedoval, se s teboj ukvarjal, ti predstavljal realnost in fantazijski svet, te učil, opogumljal, skratka vzgajal. Če tega ni, če učijo otroke le ulica, nepravi prijatelji in neprimerne vsebine v takih in drugačnih medijih, zlasti pa na facebooku, ne moreš pričakovati, da bodo otroci kdaj drugačni. So zrcalo staršev in družbe, v kateri živijo, ta pa jim dan za dnem sporoča le negativne novice, zaradi katerih bi bilo najbolje že tisti hip zaključiti to »bedno« življenje. In mnogi pravijo: »Vse je bedno, vse je skorumpirano, vse je zanič, ne splača se delati in pošteno živeti, skratka vse je ena velika zlagana zgodba, ki ji ni videti prihodnosti.«
Pa je to res? Se ne da ničesar narediti?
Nenazadnje tudi v naših časih ni bilo lahko, pogosto celo težje, pa smo se borili, trudili in tudi nekaj dosegli.
Vse torej le ni tako črno. Le nekoga moramo imeti, ki nam bo kazal pot. Z leščerbo, svetilko ali veliko lučjo.
Prav te ljudi pa je tako težko najti.
