Če poslujete z možgani, potem veste, da gre za dragoceno, a krhko, hitro pokvarljivo, a zelo zaželeno blago, ki ima vrhu tega še svojo lastno pamet in noge. Svet je zanje skoval že številne besedne zveze: najbolj pogosta je »beg možganov« (poglej jih, kako tečejo!), nekatere srečne družbe malo tiše razmišljajo tudi o »možganski obogatitvi« (možgani se v grobem držijo prvega zakona termodinamike, če jih oddaja ena skupnost, segrejejo drugo), največji optimisti razmišljajo o »kroženju možganov« (saj še pride nazaj – le kdo bi zavrgel govejo juho in potico?), največji pesimisti pa o »možganskih izgubah« (ko je doktorat iz fizike na solidni pakistanski fakulteti najboljša predpriprava na delo taksista v New Yorku).
Baje so možgani bežali vedno, a še posebno po drugi svetovni vojni, ko je svet vsaj za izobražence postal zelo mobilen, blagostanje pa ne. Iz Evrope so bežali v ZDA, iz manj razvitih držav v bolj razvite. Berem članek iz leta 1969, ki pravi, da je 44 % mlajšega medicinskega osebja v britanskih bolnicah prišlo iz tujine, predvsem Indije in Pakistana. A številke naj bi po šestdesetih letih še zelo narasle – med letoma 1960 in 1972 naj bi iz držav v razvoju na Zahod emigriralo 300.000 visoko izobraženih delavcev, medtem ko naj bi leta 1990 samo v ZDA živel in delal že več kot poltretji milijon visoko izobraženih kadrov iz držav v razvoju. Med delavci z doktorati iz znanosti in tehnologije na področju raziskav in razvoja naj bi jih denimo bilo 29 % imigrantov.
To je ena plat zgodbe. Druga je ta, da se je narava dela spremenila. Z demografsko rastjo, tehnološkim razvojem in globaliziranim pogledom na svet so se spremenile tako potrebe po delovni sili kot karierne želje. Po eni strani vrsti nekdaj najbolj množičnih poklicev grozi izumrtje, kar družbo tako rekoč sili v kreativno izmišljanje novih poklicev in delovnih mest, na katerih se (v enem in drugem pomenu) zaposlujejo vse številčnejši novodobni delojemalci, katerih delovni obstoj nato niha med resnično družbeno koristnostjo in virtualnim dokazovanjem svoje koristnosti oziroma nepogrešljivosti. Po drugi strani rastejo tudi pričakovanja oziroma zatrjevana upravičenja do prestižnih služb, zaradi katerih nekateri delojemalci čakajo na popolne službe, pa četudi se te pred njimi pojavijo enako pogosto kot Godot.
Kar vodi v nerodna protislovja, ko se Britanci pred širitvijo leta 2004 pritožujejo nad pretnjo poljskih vodovodarjev in – recimo, zakaj pa ne – slovenskih zidarjev, spričo tega upravičeno užaljeni Slovenci pa leto dni kasneje nad pretnjo delovnih imigrantov iz Romunije in Bolgarije, pa čeprav naj bi imigranti prevzemali ravno tista dela, ki jih sami nočejo. Medtem pa se sami pehajo za čim boljšimi diplomami in nazivi, ki naj bi čudežno kar sami po sebi odpirali vrata v boljši jutri, kar seveda ne drži (več), saj doktorat ni brezhibna varovalka pred brezposelnostjo. V tej luči je bila posebej briljantna poteza bolonjske prenove v Evropi je bila ta, da smo bolj ali manj isti kakovosti diplomske izobrazbe dali imenitnejši magistrski naziv in s tem v enem mahu dobili prestižnejše iskalce zaposlitve, kar pa je bolj kot na povpraševanje po njihovih storitvah vplivalo na njihove apetite.
(Morda se bo trend kdaj obrnil. Spomnim se denimo notice iz leta 2004 o britanskem univerzitetnem profesorju, ki je ob okvari v kopalnici poklical vodovodarja, se z njim med kratkim popravilom prijetno pogovarjal, na koncu za sorazmerno enostavno delo plačal visoki račun ter se promptno odločil obesiti učiteljsko haljo na klin in tudi sam postal vodovodar. Biti kmet je na Slovenskem že danes abstraktna vrlina, še malo, pa bo za marsikoga spet tudi konkretna.)
Kaj nam je potemtakem storiti? Na globalni ravni je to vprašanje za u-la-la angolskih kvanz, butanskih ngultrumov in zambijskih kvač, morda pa se ga lažje lotimo v Sloveniji. Imamo visoko izobražene kadre, ki nas zapuščajo, pa tudi take, ki so na tujem, a si morda celo želijo vrniti, pa ne dobijo službe, kakršno si želijo (in menijo, da tudi zaslužijo). Popolnih služb pa ni. Jih lahko iznajdemo? Ali moramo upanje polagati v take izobražene kadre, ki bodo delovna mesta zase uspeli tudi ustvariti, ne samo zapolnjevati? Oziroma, če za hip pozabimo na svetovljansko držo (vsi živimo pod istim soncem) in razmišljamo o primerjalnem položaju Slovenije, kaj so tiste prednosti, ki jih lahko unovčimo, da (ponovno/končno) postanemo tisti zeleni košček s sončne strani Alp, za katerega smo vedno vedeli, da smo?
Verjetno ima marsikdo pogosto občutek, da se preveč ukvarjamo sami s sabo in premalo s svetom okrog nas – da tudi tisti na oblasti včasih razmišljajo bolj o prerazporejanju bogastva med nami, namesto da bi ga črpali od zunaj, pa čeprav bi nas že zgoraj omenjeni zakon termodinamike moral povedati, da kot izolirani sistem nimamo kaj pridobiti. Zdaj se bomo denimo morali ukvarjati s tem, kdo bo imel koristi od tega, da (če) se bo z davkoplačevalskim denarjem vzpostavljen centralni informacijski sistem zaupal v upravljanje Pošti Slovenija, upravljanje komunikacijskega omrežja pa javno zasebnim partnerstvom, namesto da bi se s tem, kako bi Slovenija kot ena redkih držav v EU, ki ima informacijsko zelo dobro razvito in podprto centralno upravljanje registracije osebnih stanj s povezavami med registri, svoje znanje čim bolje tržila na velikem afriškem trgu, kjer očitno načrtujejo vzpostavitev podobnih državnih sistemov za registracijo v prihodnjih letih in posledično ponujajo zelo lepo poslovno priložnost za tiste, ki jim bodo pri tem pomagali.
Če se prav spomnim, je pred leti Franjo Štiblar nekoč pisal o možnostih za dvig slovenskega BDP na prebivalca in hudomušno pripomnil, da bi bila ena od izvedljivih strategij tudi ta, da bi nas bilo vedno manj. Z begom možganov to strategijo nehote udejanjamo. Kako od bega možganov do možganske obogatitve, pa je vse bolj izziv za sedanje in prihodnje rodove. Konec tega tedna se bo temu izzivu posvetila posebna konferenca o in za mlade raziskovalce iz Slovenije in tujine v soorganizaciji Svetovnega slovenskega kongresa in več raziskovalno-izobraževalnih partnerjev, na kateri bom tudi sam vodil eno od sekcij. Če vas zgornja vprašanja zanimajo, še bolj pa, če imate kakšen dober odgovor nanje, vabljeni!
