Pred dvema letoma sem že opisal anekdoto o svojem pogovoru s starejšo gospo, ko sem leta 2003 kot gostujoči član neke prestižne fundacije za dlje časa obiskal London. Gospa me je vprašala po mojih vtisih o britanski prestolnici, ko sem ji ob dobrih plateh nanizal še par kritičnih, pa je bila najprej osupla, potem pa bolj sebe kot mene pomirila s polglasnim pojasnilom: »Ja, saj mora res biti šok, takole naenkrat se znajti v razviti civilizaciji.«
Velika Britanija mi je (s svojimi prebivalci vred) zelo všeč in tja pogosto zahajam, med drugim tudi na Univerzo Cambridge, kjer se rad zabubim v njihovo bogato in staro knjižnico. Ob tokratnem obisku sem ob vse bolj dostopnih elektronskih zbirkah stare literature sklenil še malo pobrskati po starih arhivih britanskih (in drugih) časopisih. Malo za šalo, malo zares sem se odločil pobrskati tudi za omembami Slovenije oziroma Slovencev. Izplen v skladu s pričakovanju ni bil posebno navdušujoč – v dostopnem gradivu izpred devetnajstega stoletja denimo poizvedbe niso ponudile zadetkov. (Gotovo so kaj pisali o nas, a ne z besedami in na način, da bi avtomatski iskalnik po gradivu prepoznal izbrane iskalne besede.)
A sem vendarle našel nekaj zanimivih, pa čeprav praviloma nadležnih zapisov o Sloveniji in Slovencih. To naj služi tudi kot opozorilo – spodaj navedene citate berete na lastno odgovornost. Problem ni v nas, problem je v etnocentrični podobi sveta po duši starih imperialističnih Britancev devetnajstega stoletja, ki si niso mogli prebrati besedil pokojnega profesorja Sergija Vilfana, v katerih je rad poudarjal (in lepo dokazoval), da je historično gledano slovenski narod po vseh kriterijih povsem »normalen« narod. Prof. Vilfan se je s to mislijo sicer postavljal po robu tistim, ki se povsem brez potrebe radi zablodelo označujejo za narod hlapcev, morda pa bi se moral tudi Britancem, ki so imeli o nas malo drugačno predstavo.
Tukaj je denimo najzgodnejši zapis o Sloveniji, ki ga je moje (docela neznanstveno) brskanje odkrilo – gre za zapis, ki ga je 23. maja 1866, ob pričakovanju avstrijsko-pruske vojne v nemirnem času združevanja Nemčije, objavil angleški časnik The Leeds Mercury:
»Če bo do sovražnosti dejansko prišlo, jih bo zaznamoval duh bridke neprijaznosti. Uporabljena so bila vsa sredstva, da se razplamtijo čustva slovanskih enot Avstrije proti Prusiji, ki je zanje predstavnica osovražene nemške domovine. Kar se tiče Prusov, ne gojijo niti atoma osebnih zamer proti neotesanim in nevednim bitjem, ki se zdaj v tisočih mobilizirajo v prid načrtom svojega suverena, a jih plaši ideja, da bodo divjaške horde Hrvaške, Slovaške, Slovenije itd. kmalu spuščene nad njihova cvetoča mesta, njihovo zbrano bogastvo, njihovo ugledno in prefinjeno družbo. Misel, da ima krogla Hrvata ravno toliko moči, s katero rani in ubije, kot tista Prusa, seveda vznemirja narod, ki tako dolgo ni bil vajen vojne. […] Na eni strani prebivalstvo, dve tretjini katerega sta še vedno na najnižji stopnji civilizacije, kar se je najde v Evropi; na drugi visoko izobraženi ljudje, premožni, aktivni, progresivni, katerih zgodovina igra pomembno vlogo v analih človekovega razvoja in med katerimi je vsak posameznik tvorni vir podjetnosti, kulture in morale. Tudi Hrvat je sin ter brat in čez njegovo negibno telo bodo njegovi sorodniki točili solze žalosti; a ko smrt kosi po vrstah pruske vojske – vojske, nabrane iz vseh razredov – pokosi tisoče, ki so študirali svoj Tacitus, in desettisoče, ki, čeprav nevedni latinščine, so ozaveščeni, koristni in dostojni člani civilizirane skupnosti. Človeški material Prusije je kar drag v primerjavi s 'kanon futrom' (kot temu Nemci prikladno pravijo), ki ga uporablja cesar.«
Očitno, pomislite, je ona priletna gospa z uvoda kolumne brala ta članek in si po njem izoblikovala predstavo o slovenski barbarski duši. Sicer vendarle ni bila tako stara, da bi sploh lahko brala The Leeds Mercury – če je verjeti Wikipediji, je ta časnik kot samostojna publikacija nehal izhajati 26. novembra 1939, slabe tri mesece po tem, ko se je z invazijo dedičev pruske miroljubnosti na Poljsko uradno začela druga svetovna vojna, oziroma devet dni po tem, ko so v zgornjem članku opevani »dostojni člani civilizirane skupnosti«, ti »tvorni viri podjetnosti, kulture in morale«, proteste proti nemški okupaciji Češke kaznovali s pobijanjem oziroma predvsem interniranjem »barbarskih« čeških podiplomskih študentov ter z zaprtjem vseh čeških univerz.
Saj ne, da bi z zadnjim odstavkom želel nihalo povsem zanihati na drugo stran. A človeka res zaboli, da smo tako pogosto zaslepljeni s svojo večvrednostjo – tako kot recimo v vzajemnih slikovnih upodobitvah Kitajcev in Evropejcev iz uvodnega odstavka.
Preden preuranjeno pomislite, da je pomanjkanje imperialistične preteklosti lahko celo blagoslov in da Slovenci zato ne trpimo za to boleznijo, pa vas lahko ustavi naslednji zapis, ki ga je 3. februarja 1870 objavil londonski The Standard, spet z nekaj živopisnimi primesmi svojega dopisnika. Govora je bilo o razpravi v avstrijskem parlamentu in takole je dopisnik poročal:
»Gospod Cerne [nemara Černe?] iz Gorice […] je premogel toliko slabega okusa, da je svoje govoričenje zaključil z upanjem, da se bo, po 'sili razmer', obstoj Avstrije še izkazal kot koristen za kak resničen cilj. Ni malo verjetno, da je govornik s v tej odkritosti sanjal biblijski sen v politični različici in v njem videl snope vseh narodov Avstrije, kako se počasi uklanjajo pred veličastnim snopom Slovenije! Spoštovani član je svoje poslušalce bolj kot ne spominjal na slavno pastoralno pismo briksenskega knezoškofa, gospoda Gasserja, ki je v njem govoril o Avstriji kot o 'državi, katere obstoj nima drugega smisla kot dosego rimskokatoliškega cilja'. Kakšen pomilovalen absurden prikaz rimskokatoliške domišljavosti!«
Če ste zagrizeni domoljub, ste ob tem zapisu spet škrtali z zobmi spričo lahkotne stereotipske pristranskosti britanskega dopisnika. Če ste cinik, ste se morda nasmehnili, da so v slabih štirih letih britanski časniki naredili velik korak naprej – če bi sodili le po zapisu iz leta 1866, Slovenci niso znali niti brati, kaj šele razmišljati, ampak so večere preživljali ob grizljanju surovega mesa in brušenju svojega orožja, leta 1870 pa so bili celo že sposobni poustvarjanja bibličnih prispodob!
V vsakem primeru pa bi nam zapisa lahko vsem, tako bralcem kot avtorjema, služila tudi v ilustracijo še enega (bolj kot ne univerzalnega) starega nauka – ne pripisuj drugim narodom ali njihovim pripadnikom značilnosti, za katere si ne želiš, da bi jih oni lahkotno pripisovali tebi.
