...
Hasan je nežno ljubil svojo mater in strastno svojo ženo Lejlo. Lejla ni marala Hasanove matere, ker je bila nanjo strahotno ljubosumna. Moža je nenehno trpinčila s svojimi zahtevami. »Če bi me resnično ljubil, ne bi dopuščal, da bi druga ženska postavljala pravila pod najino streho.« In Hasan je mater spodil iz svojega doma. »Če bi me resnično ljubil, ne bi več obiskoval ženske, ki me skrivaj preklinja.« In Hasan kljub globoki bolečnini ni več nikoli obiskal svoje uboge matere. Lejlino ljubosumje pa je bilo brezmejno. Nekega dne je postavila Hasana pred najokrutnejšo preizkušnjo. »Če bi me resnično ljubil, bi šel in umoril to žensko, ki me muči noč in dan, in bi mi prinesel njeno srce.« Hasan je zgrabil nož. Odšel je k svoji materi in ji izrezal srce. Medtem ko je v solzah nosil trofejo svoji ljubljeni, se je spotaknil ob kamen na poti in srce je padlo na tla. Takrat se je iz kosa mesa, povaljanega v prahu, zaslišal tih glas: »Hasan, sin moj, si se udaril?«
Arabska legenda iz knjige Modrosti srca
...
Take in podobne matere spremljam desetletja. Nikoli ne rečejo NE. Ne znajo postaviti meja, ne partnerjem in ne otrokom, še zlasti ne sinovom »prestolonaslednikom«, hčerkam pa dajejo negativna sporočila v podobi in liku trpečih cankarjevskih mater »s skodelico«, s katero letajo naokoli in je nikoli ne uspejo odložiti. Komu bi še morale kaj dati, kaj pogreti, natočiti, da ne bo lačen, žejen, nesrečen, presuh, depresiven, ...?
Spominjam se let svojega otroštva, tako živo, kot bi bilo to danes. Po pradavnih časih »lovcev« in čuvajk otrok in ognja, pa tudi »nabiralk«, so bile mnoge ženske pred desetletji najpogosteje doma; ob »ognjišču«, ki je sicer iz leta v leto dobivalo lepšo podobo, prale, likale, šivale in kuhale so za partnerje in zlasti moške potomce, hčere pa učile dela, potrpežljivosti in neizbežnega trpljenja.
Se morda nasmihate ob stavkih premnogih tašč, ki so poučevale svoje mlade snahe:«Veš, nogavice sem mu vedno likala, tako je pač navajen, dobro pa je tudi, da mu zvečer iz omare vzameš vsa oblačila, ki jih bo rabil, da ti je ne bi zjutraj razmetal.« Kaj, razmetal? Je morda rovokopač, da ne zna vsaj tisto, kar je v omari zloženo, spodobno vzeti ven in se obleči?
Časi so se resnično spreminjali, a pogosto celo ženskam v škodo. Vse več je bilo tistih, ki so po osnovni šoli smele, zmogle, znale stopiti še na trgovsko, pa administrativno, kasneje v gimnazijo, ekonomsko in nato še na fakulteto. Če so jih materinstva doletela s tako imenovanimi »maminimi sinčki«, ki se niso znali niti »samostojno« obleči, kaj šele komu kaj skuhati in postreči, so imele najmanj dvojno službo; tisto dopoldansko, popoldansko ali včasih celo nočno, ko je bilo treba najprej v službi opraviti vse in še več, da si jo obdržal, potem peš, na kolesu, mestnem avtobusu, kje so bili tedaj za vse avtomobili, domov, a med potjo kupiti, čim ceneje seveda, vso hrano, potem doma skuhati, oprati zlikati, donositi in roditi otroke, jih vzgajati, hoditi na sestanke v šolo in jih spet »učiti« vseh tistih neumnosti o zveličavni, pokorni, trpeči mami in ženi.
Počasi, prav počasi so nekatere, a le nekatere matere svoje sinove naučile vsaj preživeti, nekaj osnovnih sporočil pa so jim dala še dekleta in žene, dokler je bilo še kaj ljubezni v zraku, in se je še dalo kaj narediti. Seveda, če se tašče in matere niso preveč vmešavale in snahe poučevale o precej manjših pravicah, ki jih ženske menda imajo.
Pa so se tudi ti časi še malo nadgrajevali. Bodoče očete so vabili na priprave za porod, s potrdili in velikimi jamstvi, da jih ne bo potrebno odpeljati na urgenco, pa celo k samemu rojstvu, od katerega so bili seveda mnogi zelo utrujeni. Nosečnosti, poroda in dojenja materam pač ni bilo moč vzeti. In še kako prav je tako. Če so se kasneje ukvarjali z otroci tudi moški, je sledilo poveličevanje od blizu in daleč, če so jih videli obešati perilo na balkonu, ko se je to še dogajalo in ni bilo novih izumov v obliki sušilnih strojev, je cela soseska govorila:«Poglej ga, kako ga je zrihtala, kako ji »pomaga«, dela predvsem on,« Mnogi pa tudi:«Kakšen suženj je, poglejte ga, perilo obeša, z otroki se ukvarja, le kje ga je dobila?«
Seveda je bilo največ takih, ki se teh podvigov niso lotevali, ker preprosto niso »bili zanje«, se niso spodobili, jih niso znali in zmogli. Mnogi so le zahtevali, grozili, celo pretepali, če ni bilo tople hrane, plačanih položnic, prijaznih otrok in družine brez problemov. Spoznavala sem žal predvsem take in se spraševala, zakaj so sploh skupaj, če bi morali biti narazen. Da bi sploh preživeli. Seveda je bilo in bo ekonomsko nasilje eno hujših, ki v družbi z veliko revščino in brezposelnostjo, ne nudi možnosti, da bi družina strpno živela skupaj in prav tako, če ne mnogo bolj strpno narazen, ker se pač prvega ne da brez trpljenja sploh uresničiti.
Si predstavljate zvezo dveh poročenih ali na »koruzi«, v kateri bi bila ženska iz kateregakoli razloga doma, mož pa garal in prinašal denarce, potem pa doma še pospravljal, vodil gospodinjstvo, skrbel za otroke, ... ? Obratno je seveda možno in pričakovanja moškega so ne le po delu v gospodinjstvu ali vsaj »pomoči«, pač pa tudi po vseh nežnostih, ki k temu spadajo.
Spominjam se številnih žensk, ki so iz različnih razlogov ostale same z otroki in so sinovi počasi »nadomestili« njihove partnerje, seveda v delu, ko jih je bilo potrebno postreči, jim skuhati še pred odhodom v službo, da sine ne bi obnemogel ob računalniku ali TV tekmah, po službi pa hitro skočiti še v trgovino in domov, kjer mu je mati še malo pospravila, pripravila malico in večerjo, dodala »žepnino«, s katero je potem odšel na »lov«. Si ga predstavljate v zakonu ali resni zvezi? Ko ne bo in če partnerica vsega tega ne bo zmogla, bo zagotovo sledilo nasilje. Mama mu je vendar vse naredila, ona je to zmogla ...
Zaradi takih in podobnih zgodb si upam trditi, da so naše družine tiste, ki otroke naučijo prav vsega. V njih se ne le rodijo, pač pa zrastejo, ob zgledih svojih staršev, postavljanju meja, učenju, vztrajnosti in delavnosti, v dobrem in slabem.
Otroka ni moč imeti v »vati«, ga obvarovati pred vsem svetom, saj bo nekega dne vanj vstopil z obema nogama in takrat se bo začelo gorje, depresija, razočaranja. Sem pristaš dela in učenja vsega kar mora človek znati, tudi povsem praktičnega in to za otroke obeh spolov. Kje namreč piše, da bo imel mladenič službo in ženo ali partnerico, ki bo zanj skrbela, kje, da mu ne bo treba nikoli delati?!
Ne predstavljam si sicer težaških del, ki bi jih morale opravljate nežne ženske ročice in šibka telesca, a naj vlada enakopravnost. Nekdo to, drugi drugo. Vse je stvar sporazumnega dogovora.
Edino kar je lahko moteče, pereče in strah vzbujajoče, pa je pri ženski ali moškem izkoriščanje. Če vidiš, da te partner izkorišča, usahne ljubezen, pa če je bila še tako velika, usahne želja po nežnosti in »crkljanju«, kot temu radi rečemo. Pred očmi se odvija podoba nekoga, ki je prisesan nate, ki išče stranpoti, izkorišča dobroto ali celo neumnost drugega.
Najbrž tudi vi pogosto poslušate starše ali stare starše, tašče ali taste, ... ko govorijo, kako se godi sinu, ki preveč dela in ga žena izkorišča, po drugi strani pa tudi kako hudo je hčerki, ker mora vse delati sama, njen mož pa ničesar ne zna. Pri tem se ne zavedajo, da so krivični do drugih in favorizirajo le svoje otroke. Ti ne bi smeli delati, tem bi se moralo goditi dobro, imeti bi morali partnerje, ki bi zanje garali, pa še potem bi zanje našli kakšne pripombe.
Pred kratkim sem v nekem intervjuju zapisala, da niti cunami ne more pustiti tako hudih posledic, kot jih lahko zapustijo starši svojim otrokom z vzgojo, ki ji to niti ne moremo reči. Seveda nisem mislila smrtnih žrtev.
Ko sem pred leti videvala matere, ki so jokale na porokah svojih sinov, kot bi jih peljali na »morišča«, sem se spraševala kakšna bo usoda njihovih snah. Kakšno sporočilo jim kasneje dajejo, če jih nenehno kritizirajo?
Nekoč sem prebrala zgodbo, ki je poučna, njen naslov je Darilo (Renee R. Vroman)
...
»Bilo je toplega poletnega dne, ko so ji ga položili v naročje.
Sinek ... Nesla ga je domov ... ga varovala, hranila, ljubila ...
Spoznala je, da ga ne more vedno varovati in obvarovati.
Naučiti ga je morala živeti in preživeti.
Ni si mogla predstavljati kaj bi brez njega.
Postal je veliki sin, močan in nastopil je dan,
ko je morala darilo predati ...
Mati je pustila dete oditi.«
...
Sinovi, ki so jim matere »pustile oditi«, ki so jih naučile samostojnega, delovnega in odgovornega življenja, bodo znali v dneh, ne le v tistih, ki so zapovedani na koledarju, pač pa vse dni, spoštovati predstavnice ženskega spola, ki so jim bodisi žene, prijateljice, sodelavke, znanke ...
Vse je torej v materah, ki vzgajajo take ali drugačne otroke. Samostojne ali »invalidne«. Tako dekleta kot fante.
In tudi zato naj bo 8. marec, dan sprememb, dan, ko je potrebno razmišljati o tem kakšni starši smo in kaj lahko vsak dan naredimo, da bomo še boljši.
Nikoli ni prepozno in morda bo nekoč nastopil 8. marec, ki ne bo več dan boja za pravice in enakopravnost žensk, za enako plačilo za enako opravljeno delo, pač pa bo to dan enakopravnosti obeh spolov, enakih vključitev v življenje, enakih obremenitev, pa čeprav na različnih področjih, dan strpnosti, tolerantnosti, nenazadnje ljubezni, ki ne bo zahtevala le žrtve, pač pa predvsem prinašala veliko lepega.
Takega dne se veselim, ker sem večni optimist in nanj upam, ko dan za dnem vidim vse več prijaznih mladih mož in očetov, ki z veseljem spremljajo svoje otroke v vrtce, ki doma kaj skuhajo, pospravijo, pa pri tem ne godrnjajo in se ne čutijo izkoriščane, ki skupaj z ženami in partnericami vzgajajo otroke v odgovorne odrasle, ki vedo, da je suženjstvo znak nespoštovanja človekovih pravic, ki jim ni treba samo na 8. marec prinesti rože dekletu, materi, ženi in se je ni potrebno spomniti z bonbonjero le enkrat ali dvakrat letno, pač pa so lahko rože »na jedilniku« vsaj tako kot zdrave ribe. Pa tudi, če rož ni, so namesto njih lahko prijazne besede in ljubezen, ki ni zapovedana, ki ji ne pripadajo le dnevi, pač pa tedni, meseci in leta.
Tedaj tudi nam ženskam ne bo več nerodno poudarjati, da je življenje lahko le tako kakršnega si naredimo oziroma nam ga »naredijo« žal drugi.
In praznik bo izzvenel, pa ne zaradi pozabe, pač pa zaradi uresničitve vseh želja in zahtev, zaradi katerih je sploh nastal.
