Res pa je, da se želja po razvoju in ustvarjalnosti ter z njima povezanemu splošnemu družbenem napredku od nekdaj sooča z bivanjskim interesom tistih, ki razvoj oziroma ustvarjalnost spodbujajo s svojimi stvaritvami in želijo biti za svoje delo ustrezno poplačani. To trenje je dobro znano vsakemu teoretiku, praktiku ali mimobežnemu sopotniku prava intelektualne lastnine in velja tako za patentno pravo kot za pravo avtorskih pravic.
Razen zametkov prava intelektualne lastnine v antični Grčiji posameznih »patentnih listin« starega Rima je do prvih poskusov patentnega prava, o katerem sem pred časom že pisal, prišlo v 15. stoletju. Kot v nekem članku (Venetian Patents (1450-1550) v Journal of the Patent Office Society) piše beneški avtor sumljivo znanega imena Giulio Mandich, je eden najzgodnejših primerov patentov nek florentinski patent iz leta 1421, pri katerem naj bi šlo za »nek stroj oziroma vrsto ladje«, katerega iznajditelj Filippo Brunelleschi (znan tudi kot arhitekt in avtor veličastne kupole firenške katedrale) naj ga ne bi želel razkriti brez pravičnega varstva, »da sadov njegovega genija in veščine drugi ne bi želi brez njegove volje in pristanka«, in ki je bil podeljen z namero, »da bi ga močneje gnal k še višjim dognanjem in spodbudil k še bolj veščim raziskavam«. Kakor nekoč, tako danes.
Patent Brunellescha je bil sicer podeljen le za dobo treh let, pri čemer je bila (po krajšem pregledovanju tovrstne literature) sorazmerna kratkost dokaj običajna praksa tudi v kontekstu avtorskega prava. Tudi tu se je v zahodnem svetu (Kitajska je skupaj z iznajdbo papirja in tiska tudi avtorsko pravo uvedla že v prvem tisočletju) začelo razvijati v 15. stoletju, spet najprej v Benetkah, kmalu pa tudi v Angliji, kjer naj bi bil prvi tovrstni privilegij podeljen leta 1518 kot monopolna pravica tiskarja do kopiranja del (the right to copy, od tu še današnji angleški izraz copyright), za obdobje dveh let. Tovrstni medijski monopoli so ščitili ceh tiskarjev, obenem pa oblastem omogočali tudi nadzor nad medijskim prostorom. Ko je v sedemnajstem stoletju javno mnenje podprlo svobodo tiska, je to pomenilo konec oblastnih omejitev, s tem pa tudi konec učinkovitega varstva knjigotržcev pred zlorabami, in počasi vodilo v razvoj decentralizirane avtorske pravice, ki je pripadla ustvarjalcem avtorskih del. (Več o razvoju, če vas zanima, v Paul E. Geller, Copyright History and the Future: What's Culture Got to Do with It?, v reviji Journal, Copyright Society of the U.S.A.)
Trenje se s tem seveda ni nehalo in traja vse do danes – do obdobja interneta, ko lahko med drugim do skorajda celotne produkcije leposlovne, fotografske, filmske in glasbene umetnosti pridete z nekaj deset evri (za nakup najcenejših računalnikov in internetnega dostopa), nekaj malega spretnega in ščepcem moralne fleksibilnosti. Na eni strani se repenčijo stare, monolitne produkcijske hiše, ki so se navadile milijonskih zaslužkov z bolj ali manj monopolnim odrejanjem javnega okusa ter pozornosti posameznim avtorjem in ki se jim niso pripravljene odpovedati brez nekompromisnega boja. Na drugi strani doživlja piratstvo preporod in popularnost, kakršne ni poznalo vse od karibskih zlatih časov na prelomu 18. stoletja, ko so pirati povsod med nami, le da se jih ne prepozna po prevezi čez oči, ampak po podočnjakih – tako sem jih vsaj sam, ko so pred leti na Harvardu z vodstva univerze sporočili, da bodo v roku dveh tednov ukinili dostop do izmenjevalnika datotek Napster in so naslednjih 14 dni skoraj vsi študenti neprespano naokrog hodili s podplutimi očmi. (Ime storitve bi kaj lahko izviralo iz tega pojava, ko so dolg krepčilni spanec nadomestili kratki zasilni dremeži.) Z drugimi besedami, na drugi strani so milijoni bolj ali manj doslednih uporabnikov, ki včasih zatrjevano v uporu zoper nebrzdano kapitalistično lakomnost producentskih hiš, vedno pa tudi v lagodnosti domače uporabe do avtorskih del pristopajo brezplačno ali vsaj po alternativnih poteh, s tem pa po negodovanju producentskih hiš onemogočajo tudi njihove investicije v nove. še neodkrite avtorje, ki jih družba v svoje dobro zato ne more odkriti.
Vmes pa so avtorji, ki se v tem novem svetu včasih tudi brez podpore starih producentskih hiš* znajdejo presenetljivo dobro, pogosto pa utonejo v tiraniji nepregledne izbire.
(*Kot nekomu, ki se izogiba nelegalnim verzijam filmov ali česarkoli že, mi gre strašansko na živce, da potem zgolj uporabniki legalno kupljenih DVD filmov na začetku marsikaterega filma trpimo ob nadležnem protipiratskem filmčku z nadležno glasno glasbeno spremljavo. Da bo ironija še večja, pa naj bi prav ustvarjalci tega filmčka zagrešili tisto, proti čemur tako odločno svarijo – glasbo so uporabili brez dovoljenja njenega ustvarjalca.)
Najnovejše poglavje v tej bitki se ta hip piše v ZDA, kjer Kongres obravnava osnutek zakona, ki že z naslovom sporoča, da želi »ustaviti spletno piratstvo« (Stop Online Piracy Act), a ki gre v svoji ambicioznosti in brezkompromisnosti tako daleč, da utegne po svarilih kritikov ogroziti delovanje interneta, kakršnega poznamo danes: ker omogoča dokaj enostavno (menda brez ustreznih procesnih kavtel) omejevanje dostopa do spletnih strani, ki omogočajo ali lajšajo kršitve avtorskih pravic, lahko s (pre)širokim tolmačenjem privedejo do zelo opaznih neprijetnih posledic za delovanje spleta. (Težko si je denimo predstavljati, da se zakon ne bi nanašal na YouTube.) Vrsto kritik, od neučinkovitosti do neprimernih posegov v zakonito delovanje uporabnikov spleta in njihovo zasebnost, povzema zapis na Wikipediji. Ja, nič kaj dosti se ne boste zmotili, če vas vse skupaj spomni na ono razpravo izpred nekaj desetletij, po kateri bi morali prepovedati proizvodnjo kasetnikov ali videorekorderjev, saj je z njimi mogoče kopirati avtorsko zaščitena dela.
Da je vse skupaj tudi za nas lahko že neposredno nadležno ali neugodno, pa sledi iz določb osnutka, po katerih velja tudi (ali celo v prvi vrsti) za tuje spletne strani, ki jih ZDA sicer ne bodo mogle tako zlahka ukiniti, zato pa jih bodo lahko odrezale od ameriških uporabnikov spleta, spletnih iskalnikov, spletnih oglaševalskih družb in plačilnih storitev (npr. PayPal), kar gotovo ne bo brez vidnih posledic. »Predfilm« pa si lahko ogledate že kaj kmalu – v znamenje protesta bo vrsta ponudnikov spletnih strani 18. januarja (to sredo) za dvanajst ur »zatemnila« svoje spletne naslove. Večinoma gre sicer za manjše naslove (npr. tu ali tu), medtem ko se največji ponudniki, kot so Google, Twitter in Facebook, kljub močnemu nasprotovanju zakonu za tovrstno obliko protesta niso odločili. To me ne preseneča – ne samo zato, ker vsak dan obratovanja zanje pomeni zelo lep zaslužek; tudi zato, da uporabnikom ne bi po nepotrebnem dali priložnosti, da ugotovijo, ali lahko živijo tudi brez svojih profilov na Facebooku ali Twitterju.
