Sirakuški tiran Denis Starejši je prirejal nenavadna slavja. Ob teh priložnostih se je pred plemstvom svoje dežele postavljal s svojim bogastvom in močjo. Eden izmed njegovih dvorjanov, Damoklej, mu je, prevzet od tolikšnega razkošja, nekega dne povedal, da mu zavida tako neizmerno bogastvo in moč. »Se ti zares zdi vredno tolikšne zavisti?« je ostro odvrnil tiran. »Bi bil torej pripravljen kanček tega okusiti in se prepričati, kakšna je moja usoda?«
Damoklej, malce omamljen od alkohola, je navdušeno privolil. Posadili so ga na zlat stol z vdelanimi dragimi kamni, ga obdali z vsem kraljevskim razkošjem, ga kopali v dišavah in ga razveseljevali z glasbo, mu stregli z najbolj izbranimi jedmi ... Damoklej se je naravnost utapljal v sreči. Ko se je zazrl navzgor, pa je nenadoma opazil, da je dal Denis nad njegovo glavo obesiti nabrušen meč in da ta visi zgolj na eni dlaki iz konjske grive. Od tistega trenutka njegove oči niso več videle blišča, ki ga je obkrožal, ni več zaznaval užitka ob okusu jedi, vonju dišav in zvenu glasbe ...
»Okusil si torej moje življenje. Imaš dovolj?« ga je vprašal tiran.
»Da,« je dahnil dvorjan.
In že je v naglici zapustil nezavidljivo mesto.
Po zapisu pesnika Horacija
Čeprav je povsem logično, da pogovori o novi vladi in strankah, ki bodo vanjo vstopile, ne morejo prinesti takojšnjega rezultata, pa smo državljani vseeno željni dejanj in ne le besed. Zaradi obljub smo odšli na volišča in oddali svoj glas, sedaj pa čakamo, da se izvoljena oblast poenoti, vsaj v bistvenih točkah in stopi na začrtano pot, ki je v reševanju gospodarstva in posledično preko milijona ljudi.
Če bi živeli izolirani od novic, ki jih prinašata svet in Evropa, bi si morda še upali reči, da za dežjem posije sonce, da imamo neverjetno toplo pozno jesen in skoraj začetek zime, da je december za vse najlepši mesec, ker prinese, lepe želje in obdarovanja, ... Tako pa dan za dnem poslušamo tuje in domače novice o evru, ki je povsem nestabilen, o njegovem reševanju, ki je za ene uspešno, za druge ne, o spremenjenem podnebju, ki grozi človeštvu, o zatonu številnih podjetij in propadu zaposlenih, o Jamstvenem in preživninskem skladu, ki plačuje in dobesedno rešuje življenja mnogih, o samomorih in mislih nanje, o revščini, ki je tu in ne tam.
Zato za ljudi sploh ni pomembno kdo bo h komu prišel in kdaj ter kam, pač pa, da pride in reče svoje, pa četudi velik ne, ker se pač z marsičem ne strinja. Ima pravico, je človeško in sprejemljivo, saj bi sicer imeli le eno stranko, tako kot včasih in bi ta vladala.
Spoštovati je potrebno različnost ljudi, tudi politikov, nenazadnje volivcev, v takih ali drugačnih oblačilih, ker imajo pravice, ki jih jim ni moč odrekati. Skupaj živimo, gradimo, ustvarjamo, smo srečni in nesrečni, s službami ali brez njih, visoko izobraženi ali z nedokončano osnovno šolo, vsi prebivalci dvomilijonske Slovenije.
Modrost dogovarjanja je zagotovo ena najtežjih, ker gre za okus zmage ali poraza, različna pričakovanja, zlasti do drugih, gre pa tudi za nekoliko različne poti do ciljev, ki pa so vsaj v večjih obrisih povsem enaki; rešitev iz krize, lepše in boljše, predvsem pa spodobno življenje državljank in državljanov.
Imamo poslanke in poslance, nov, prenovljen Državni zbor in velika pričakovanja, odstotke, ki so jih stranke dobile in programe, ki jih bo potrebno izpeljati. Ko bo tu vlada in z njo ministri, se bo zagotovo pisalo že leto 2012, in takrat bo čas, da k reševanju krize in izpeljavi reform, ki nikoli ne morejo biti samo prijazne in lepe, pristopijo vsi, ne glede na strankarsko pripadnost in ne glede na to, ali bodo v koaliciji ali opoziciji.
Rabimo pametne, preudarne, sposobne, delovne in odgovorne ljudi. Menim, da jih je vse polno širom naše domovine. Mnogi niso vstopili v nobeno stranko, ne pripadajo ne levim in ne desnim, so verni ali ateisti, mladi ali stari, bolni ali zdravi, ... a vsi si želimo, da bi kdaj poslušali politično enotna prizadevanja za lepši jutri vseh Slovenk in Slovencev.
Ko je vsega na pretek, ko se, tako kot pravimo »cedita med in mleko«, takrat se še lahko prepiramo o »oslovi senci«, ko pa temu ni tako, si je potrebno zadati prioritete in jim zvesto slediti. Vsi skupaj, z vsem znanjem, ki ga premoremo, z empatijo do soljudi, z odgovornim ravnanjem in poštenostjo.
Nad oblastjo vedno visi Damoklejev meč, ki grozi in opominja, ki je včasih na samo še eni dlaki iz konjske grive. Ni se potrebno ozirati tja gor, pač pa k ljudem, ki so tu ob nas in čakajo.
A, ni le stvar oblasti in oblastnikov, da rešijo državo. Odgovorni smo prav vsi, od cestnega pometača do ministra, kajti vsak lahko na svojem področju delo opravi dobro ali slabo. Z znanjem, ki ga premore, z rokami, s svinčnikom, računalnikom, ob eveprueti, v pekarni, ob stroju, kuhinjskem štedilniku ali pred šolsko tablo. Ni nepomembnega dela in ne sme ga biti brez odgovornosti.
Če kdaj, je pred prazniki čas, da delimo veselje in bolečino. Da postavimo druge pred sebe in svoje koristi. Za besedo Jaz, prihaja tudi beseda Ti, ki mora biti najpomembnejša.
Dnevno se srečujemo z gospodom Jazom.
Gospoda Jaza zlahka prepoznamo.
Vedno govori:«Jaz, jaz, jaz!«
Gospod Jaz je poln sam sebe.
Njegove besede so najpomembnejše,
njegove misli najboljše,
njegovi doživljaji najrazburljivejši,
njegove želje najnujnejše,
njegove bolečine najtežje.
Vse se vrti okoli njega.
Kjer se pojavi, tam je središče sveta.
Gospod Jaz je zelo zaposlen.
Nikoli nima časa za druge.
Gospod Jaz prebiva v vsakem človeku.
Postavite tega sebičneža pred vrata!
Čutimo s svojimi bližnjimi,
delimo njihovo veselje in bolečine.
Ljudje sodimo skupaj,
v tem sožitju smo nepogrešljivi.
Phil Bosmans
