Včasih naredi človek s človekom kot presit človek z
okusnim jabolkom. Samo ugrizne ga, da ga okusi,
in ga odvrže.
Rudi Kerševan
Skoraj ni dnevnih ali nočnih poročil, v katerih ne bi slišali, da je neko podjetje pred bankrotom. Zaposleni nameravajo stavkati, ne prejemajo plačil ali le miloščino, mnogi nimajo plačanih prispevkov za zavarovanje, ne vedo ali bodo jutri sploh še imeli delo, predvsem pa ali jim ne bo treba na Rdeči križ ali Karitas po konzerve, sol, olje in sladkor.
Mesece smo sprejemali razlage, da gradbeništvu pač ne gre, da se sesuva kot hišica iz kart, da so veliki gradbeni mogotci zašli v krizo in nekateri celo v različne postopke, v katerih seveda do obsodbe veljajo za povsem nedolžne. Spoznali smo ljudi iz bivših jugoslovanskih republik, ki so leta in celo desetletje prihajali k nam kot v »obljubljeno deželo«, po kruh za družino, po vizijo lepšega življenja. Pa smo jih zagledali v samskih domovih z neplačano najemnino, s sindikalnimi zaupniki, ki bi zanje šli na barikade in belimi pvc vrečkami, v katerih je bil kakšen jogurt in kos kruha. Spraševali smo se in se še, ali je tudi to trgovina z ljudmi, predvsem pa kaj so jim obljubljali tisti, ki so jih od nekod pripeljali.
Kako se je lahko piramida nenadoma sesula, kam je izginil ves denar, ki je bil nenazadnje tistim »na vrhu« plačan, množica »spodaj« pa ga ni dobila? Sklicevale so se okrogle mize, klubi, simpoziji, mnogi so odšli v bojne vrste za vsakdanji kruh. Da so jim bile kršene človekove pravice, ni bilo več sporno.
Sprijaznili smo se s propadom mnogih tekstilnih podjetjih, češ da je k nam »pljusknil val« poceni delovne sile z daljnega vzhoda, ki očitno rabi manj za preživetje in dela celo za znane svetovne gigante na področju mode, za cene, ki ne vzdržijo nobenih realnih preizkusov. Svetovna recesija je bila in je na pohodu, prinaša na desetine, stotine in že tisoče novih nezaposlenih; pri nas.
Zgrozili smo se ob številnih škandalih sodobne spletne industrije, pa tudi časopisnih mogotcev, zlasti tujega tiska. Vdori v zasebnost številnih državnikov, politikov vseh vrst, gospodarstvenikov in ljudi iz estrade, so se kar vrstili in novice so nas sprva zamorile, kasneje pa smo se nanje povsem privadili. Spraševali smo se, komu sploh verjeti in kakšen je ta virtualni svet.
Vsak se bori za svoj »kos pogače« na širokem trgu, ki zagotovo prinaša krizo zaposlenih, obuja stres in veča nasilje. Do mobinga tako res ni daleč. Čeprav se že leta borimo proti nasilju vseh vrst, ne le fizičnemu, psihičnemu, spolnemu, pač pa tudi verbalnemu in psihičnemu, ki ga sploh takoj ni moč videti, ga na nekaterih področjih, zlasti za mnoge zaposlene, dopuščamo brez sankcij. Te so sicer predvidene in zakonodaja jih tudi jasno precizira, a kaj, ko ni prič in mnogim »odpove spomin«.
Pravno je sicer vse lepo urejeno, saj o zaščiti delavcev govori že Ustava Republike Slovenije, ki v 14. členu zahteva enakost pred zakonom, saj so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino. O pravici do osebnega dostojanstva in varnosti govori njen 34. člen, o osebnostnih pravicah pa 35. člen.
Prav tako je jasen Kazenski zakonik – KZ-1, ki je začel veljati 1. novembra 2008 in je posebej izpostavil varstvo pravic delavcev. Kot posebno kaznivo dejanje se navaja zlonamerno trpinčenje na delovnem mestu oziroma t. i. mobing. 196. člen ščiti delavca na področju kršitve temeljnih pravic, dva odstavka 197. člena govorita o šikaniranju na delovnem mestu. Prav tako je jasen Zakon o delovnih razmerjih, ki v 41. členu delodajalcu določa, da mora delavcu zagotavljati delo, za katerega sta se stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi, pa tudi vsa potrebna sredstva in delovni material, da lahko nemoteno izpolnjuje svoje obveznosti. Prav tako mora v skladu s 44. členom istega zakona delodajalec varovati in spoštovati osebnost delavca ter ščititi njegovo zasebnost.
Precizen je tudi Zakon o javnih uslužbencih. Prepoveduje vsako fizično, verbalno, neverbalno nasilje in nadlegovanje, ki bi temeljilo na katerikoli osebni okoliščini, ki bi žalilo osebno dostojanstvo delavca. Prav tako je o tem na poseben način spregovorila tudi odločba Ustavnega sodišča o prepovedi ponižujočega ravnanja. Vsi dokumenti so povezani tudi s 26. členom Evropske socialne listine in 5. členom Direktive Sveta Evrope iz leta 1989. Glede na spremembe Zakona o delovnih razmerjih, ki govorijo o prepovedi trpinčenja, ki v bistvu pomeni mobing, je jasno, da predstavlja vsak mobing trpinčenje za tistega, ki ga doživlja, ni pa vsako trpinčenje mobing.
Pogosto pa se vprašamo ali praksa odgovarja teoriji in obratno. Koliko ljudi dandanes še trpi, ker bi radi ohranili delovno mesto, ker se zaradi sebe ali družine bojijo izpostavljati, ker se jim zdi bolje ostati zaposlen, pa četudi brez plačanih prispevkov.
Že nekaj časa spremljam agonijo številnih zaposlenih v Delo - revijah, a tega sprva nisem jemala dovolj resno, saj se mi je zdelo, da je preprosto nemogoče, da bi tako podjetje, s toliko revijami, ki jih v veličastnih podobah vidimo v vsakem kiosku, dan za dnem, lahko propadlo. Da se razumemo, lahko bi nehala izhajati kakšna izmed manjših edicij, ki morda z nezadostno prodajo ne pokriva svojih stroškov, a da bi se sesul tak mogotec, mi do tega trenutka, ko vidim, da je to možna realnost, nikoli ni bilo jasno.
Osredotočila bi se kar na Jano, slovensko družinsko revijo, ki izhaja zadnjih 40 let. Gre za obdobje, ki ni kratko, saj dvakrat presega našo pot samostojnosti. Sega v daljno Socialistično federativno republiko Jugoslavijo, v čas od leta 1971 dalje. Bila sem v zgodnjih najstniških letih, ko sem jo že videvala, pa še ne brala, vendar sem kasneje spremljala celo mnoga dekleta in žene, ki so po tej reviji dobile ime. V naši mali deželici jih zagotovo ni malo.
Nato je pred več kot dvajsetimi leti nastopil prvi izbor za Janino Slovenko leta. V slovenski prostor so vstopila imena oseb, seveda ženskega spola, ki so še kako zaznamovale dogajanje leta, desetletja in več. Vsako leto je prineslo deset do dvanajst novih imen; iz sveta kulture, športa, znanosti, umetnosti, javnega življenja nasploh. Sedaj smo združene v Klubu z razlogom – Janine Slovenke, saj želimo skupaj stopiti na pot dobrih del, ki jih naša družba ta hip še kako rabi in tudi zato, celo predvsem zato, je novica o tem, da nam še kako skupna revija Jana »propada«, odjeknila, nas prizadela in osupnila.
Poslušam mnenja zaposlenih v medijskem prostoru in zdi se mi celo, da je odzivov na te dogodke premalo. Še vedno upam, da vse to o čemer se že javno govori, ne bo res, saj ni možno, da Delo - revij preprosto ne bi bilo več.
Revija Jana zagotovo vstopa v številne slovenske domove, saj prinaša reportaže, vpogled v dogajanja in življenja ljudi, ki zaznamujejo naš vsakdan. Pomeni branje za ljudi več generacij, zlasti za srednjo in starejšo, ne branijo se je, ne ženske in ne moški.
Seveda mi niso znani odgovori na mnoga vprašanja, ki bi lahko osvetlili ta primer. Kaj je z lastništvom in lastnikom; govori se marsikaj, a govoricam zagotovo ni moč verjeti kar tako. Slišati bi bilo potrebno precizne odgovore tistih, ki so odgovorni, da je do tega sploh prišlo. Kaj porečejo? Kje in zakaj se je začelo kot plaz vse rušiti, zakaj niso plačani prispevki ljudem, ki dnevno soočajo Slovenijo s krizo in njenimi posledicami? Novinarjem.
Vsak »zakaj« ima zagotovo tudi svoj »zato«. Prav tega bo treba najti, tudi s pomočjo raziskovalnih novinarjev, ki jih je sicer pri nas iz dneva v dan več. Iščejo odgovore na preštevilna vprašanja, na »tajkunske« zgodbe, izkoriščanje »malih« ljudi, ki so cenena delovna sila, ... Kaj pa novinarji? Kdaj se bodo postavili zase tako, da bo moč reči »bobu – bob«, da bodo raziskali tudi svojo »sceno« in ugotovili, kdo je kriv, da tudi mnogi izmed njih nimajo urejenega statusa, ne dobivajo plačanih honorarjev in ostajajo z dolgovi, bančnimi krediti, neplačanimi položnicami, brez zasluženega in plačanega dopusta.
Hudo mi je, ko slišim besede »prisilna poravnava, stečaj«, čeprav pravijo, da je bolje, da se agonija ne podaljšuje, da z »rezom odstranimo rakavo tkivo«, da zdravo preživi.
Kot večna optimistka sem prepričana, da bo Delo revije in »našo Jano« nekdo rešil, da bo spet to, kar je bila, da bodo zaposleni lahko ustvarjali in poročali o vseh grozotah sodobnega sveta, predvsem pa, da bo v reviji vse več lepih prispevkov, ki ljudem ne bodo zagrenili dni, saj bodo videli »lučko na koncu tunela.«
Človek ne more prav živeti na Zemlji,
če nima v glavi in srcu
vsaj delček neba.
Phil Bosmans
