Saj veš, kako majhni, kako revni,
kako osamljeni so ljudje,
kako občutljivi in ranljivi.
Saj veš, koliko je solza in nihče ne zna tolažiti.
Saj veš, da je življenje za mnoge ljudi
samo neznosno trpljenje.
Bodi mehak!
Napravi po svoji najboljši moči in pomagaj ljudem.
Vživi se v njihovo bolečino in zapuščenost.
Sestopi z vrha svoje samozadostnosti
v dolino osamljenih in trpečih,
ki so brez zavetja in varnosti.
Ne bodi trd, tudi ne v svoji sodbi.
Phil Bosmans
Spominjam se časov, ko je zelo malo ljudi bivalo v domovih za starejše občane. Najraje so ostajali doma, saj so domove imenovali »hiralnice, zadnje postaje, domovanja brez duše in usmiljenja tam zaposlenih, ...«. Pa so se časi spremenili in naenkrat je bilo domov premalo. Ljudem se je podaljševala in se še, življenjska doba, mladina je bila zaposlena, njihovi starši so onemogli in druge poti kot dom, pač ni bilo.
Dobili so tudi mnogo lepšo podobo, prijaznejše zaposlene, veliko animacij, druženje s sovrstniki, ... Vse to je začelo ljudi v tretjem, sedaj radi rečemo že kar v četrtem življenjskem obdobju, vabiti v okrilje državnih institucij, namenjenih bivanju starejših. Ljudje so sprejemali spremembe, ki so nastale, včasih je bila to tudi smrt njihovih partnerjev, niso več želeli biti v breme svojih otrok, zato so odhajali.
O nasilju nad starejšimi se tako kot o tistem nad otroki, ni veliko govorilo. Vedeli smo, da obstaja a, brez tožnika ni sodnika.
Novi Zakon o preprečevanju nasilja v družini je prinesel bistvene spremembe, zlasti prijavno dolžnost. Zganile so se službe, pa tudi ljudje, ki vidijo, slišijo in se jim ne zdi več prav molčati. Torej, prebudila se je javnost, ljudje so začutili, da molk o nasilju ni »zlato« in vendar je breme pregona in dokazovanja še vedno na žrtvah. Brez njih ni moč reči kaj in kdaj se jim je zgodilo. Če molčijo, če zmanjšujejo krivdo povzročiteljev nasilja, ker so to njihovi »ljubljeni« otroci, ker najdejo opravičilo zanje in za njihovo ravnanje, je pač tako, da tu in tam izpade, da kdo celo o tem pretirava.
Spominjam se pisma, ki je prišlo s podeželja. V njem so nam sovaščani neke starejše gospe sporočili, da trpi, da je njen sin, ki se vdaja alkoholu, do nje nasilen, da jo je že poškodoval, da je reva in nima kam iti. Da je potrebno urediti, da bi odšla v dom in se rešila nasilneža. Takoj sem reagirala in pisala pristojnemu centru za socialno delo, naj jo obiščejo, se pogovorijo z njo in nasilnikom, skličejo tim strokovnjakov in naredijo načrt pomoči. A, kajkmalu sem dobila odgovor. Da nasilja ni, da se je gospa razburila nad tistim, ki je pisal in poročal o tem. Ker je njen sin dober, ima jo rad, ne pretepa je in ona res ne želi več vmešavanja v njune zadeve.
Ker je šlo za anonimko, seveda prijaviteljem nisem mogla odgovoriti. Žal. Pa je prišlo novo pismo, še bolj ogorčeno, da se nič ne naredi, da nihče ne ukrepa, da me ponovno prosijo naj gospo kdo obišče in ji pomaga. Sin naj bi jo spet poškodoval. In ponovno so prišli. Delavke centra za socialno delo. Razočaranje. Gospa se je zelo razjezila, prosila, naj je ne obiskujejo več, ker sin nadvse lepo skrbi zanjo. Je pač padla in se poškodovala. Le kdo ji želi tako škoditi, je rekla.
Zato sem z zanimanjem prebrala članek dr. Mateje Kožuh Novak, upokojene zdravnice, zagovornice pravic starejših, o pogledu članov Zveze društev upokojencev Slovenije, na odnos do starejših v slovenski družbi. Zapisala je, da se čutijo zlorabljeni. Povprečno naj bi v pokojninsko blagajno vplačevali 33,5 let. Prispevali so v izgradnjo vrtcev, šol, cest, počitniških domov, ... Pokojnine pa se sedaj znižujejo. Opravljen je bil nadzor nad plačevanjem prispevkov in mnogi jih niso plačevali. 193.542 prebivalcev Slovenije ima pokojnine nižje od 500 evrov, kar 88.537 pa je starostnih upokojencev. Prav ženske, starejše od 69 let, ki živijo same, so med najrevnejšimi prebivalci Slovenije. Dr. Kožuh Novakova se sprašuje: »Kam je izginilo družbeno premoženje, ki smo ga ustvarili? Kako nam lahko mlajše generacije, ki smo jih izšolali, kratijo najosnovnejše človekove pravice, da postajamo vsak dan bolj siromašni, breme svojim otrokom, ki se jim mnogim ne godi nič bolje kot nam?« Spregovori tudi o tem, da se starejši čutijo v slovenski družbi, odrinjeni.
Zapiše, da med tem, ko je družba v zadnjih desetletjih sprejela nasilje nad otroki in ženskami, kot nesprejemljivo, še vedno tiho dopušča nasilje nad onemoglimi starejšimi.
Prihaja tako imenovana »baby boom« generacija, ki bo vstopila v tretje življenjsko obdobje. Zaradi nje je in bo prišlo do velikega porasta upokojencev. Zaključi pozitivno, saj zatrjuje, da so starejši najbolj izkušena in najbolj modra skupina prebivalstva, pa tudi najbolj vestni volilci.
Ne le zaradi njenih opozoril, ki so tehtna in resna, tudi zaradi tega, kar izvem iz številnih pisem ljudi vseh generacij, sem popolnoma prepričana, da je tu treba nekaj narediti. Da starejši ne smejo ostajati doma zgolj zato, ker je breme preživljanja mlajših na njihovih pokojninah, od katerih žal ne vidijo veliko. Zato je nujno potrebno k odločnemu ne za ničelno toleranco do nasilja nad otroki in ženskami, dodati starejše, saj so običajno tiho, da sploh lahko v miru živijo. Ker se bojijo jutrišnjega dne, svojih otrok in družbe, ki ne bo reagirala.
Zato si še želim pisem, kot je bila anonimka, a bolje s podpisom tistih, ki hočejo na nekaj opozoriti, ker jim je tako moč odgovoriti. Da bodo spoznali, da družba reagira, a kaj, ko same žrtve tako rade molčijo. Strah jih je iti na pot razčiščevanja odnosov v lastni družini, dokazovanja nasilja, tu ni želje po kaznovanju njihovih otrok, ...
Radi bi le mir in življenje vredno človeka. Do zadnjega diha.
V puščavi nisi izgubljen,
če lahko verjameš v oazo.
