S takim videokonferenčnim sistemom je država prevzela tudi finančno breme zaslišanj na daljavo, saj so bila doslej, v kolikor je do njih prišlo, na plečih strank.
Zato je bil petek 27. maja 2011 za slovensko pravosodje dan, ki se ga bomo spominjali.
Kdor pričakuje, da bo storil
naenkrat veliko in dobro,
ne bo nikdar storil ničesar.
Življenje je sestavljeno iz majhnih stvari.
Le redko se ponudi priložnost,
da lahko naenkrat opravimo veliko.
Prava veličina je v tem,
da smo veliki pri majhnih stvareh.
Samuel Johnson
Vse od leta 2008 dalje poteka v okviru Sveta Evropske unije akcijski načrt, ki za pravosodje določa, da morajo vse članice EU od leta 2009 do najkasneje leta 2013, poenostaviti stike med pravosodnimi organi in državami članicami, z uporabo videokonferenc. Projekta se je v Sloveniji intenzivno lotilo Ministrstvo za pravosodje, ki je na področju videokonferenčnega sistema, namenjenega otrokom in žrtvam nasilja, sodelovalo tudi z Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve. V tem delu je bil v projekt vključen tudi Beli obroč Slovenije. Ministrstvo za pravosodje je namreč v enajst razpravnih dvoran okrožnih sodišč in enajst centrov za socialno delo postavilo videokonferenčno opremo, ki jo imajo tudi tri mobilne enote in ena namenjena policiji, vse to pa se nanaša tudi na zaslišanja otrok in žrtev nasilja, ki bi bili radi zaslišani tako, da se ne bi srečevali z obdolženci dejanj na njihovo škodo. Projekt je namenjen tudi tistim, ki na sodišče ne zmorejo priti (stanovalci domov za starejše, ljudje v bolnišnicah, ...).
Ker je bil Beli obroč Slovenije že pred tem vključen v projekt »prijaznih sob« za zaslišanje otrok širom Slovenije, smo svoje delo le nadaljevali in v primerih, ko so prostori rabili opremo ali dodatno preurejanje, pristojnim centrom za socialno delo namenili sredstva iz dobrodelnih Simobil-ovih »ŽUR-ov z razlogom«.
Če spomnimo, je Beli obroč Slovenije sodeloval že pri odprtju prve »prijazne sobe« v Sloveniji, ki je bila pod okriljem SOCIA v Celju, nato povsem preurejenih prostorov za zaslišanje otrok na Centru za socialno delo v Radovljici in kasneje še v okviru Centra za socialno delo Krško.
7. decembra 2009 je naše društvo v prostorih na Cigaletovi ulici 7 v Ljubljani odprlo prvo tako »prijazno sobo« v prestolnici. V kazenskih postopkih namreč otroci, ki nastopajo kot žrtve kaznivih dejanj, zaradi travmatičnih izkušenj težko spregovorijo o dogodkih, ki so jih izjemno zaznamovali. Prostori na policijskih postajah, upravah in sodiščih namreč ne nudijo zadostnega občutka varnosti in zaupanja, zato se žrtve težje odprejo za izpoved.
Zato so bila prizadevanja obeh ministrstev, torej za pravosodje ter delo, družino in socialne zadeve, o vzpostavitvi popolnega videokonferenčnega sistema v Sloveniji, ki bo zajel območja vseh enajstih okrožnih sodišč, zelo pohvalna.
Seveda videokonference niso namenjene le zaslišanjem oziroma pogovorom z otroki, pač pa tudi zaslišanjem prič, ki živijo v tujini, tistih, ki se nahajajo v zaporih na Dobu, bolnim, ostarelim, ... Sistem bo nedvomno omogočil hitrejše reševanje zadev, uporabiti ga bo moč v predkazenskem postopku, ko bodo pogovore, zlasti z otroki, opravljali kriminalisti, pa tudi v različnih fazah kazenskega in civilnega postopka, torej od faze preiskave do glavnih obravnav. Kot rečeno, ne bo šlo le za kazenske, pač pa tudi civilne postopke, ki smo jim, še zlasti, ko je govora o razvezah in zaupanju otrok v vzgojo, varstvo in oskrbo, prepogosto priče.
Videokonference v slovenskem pravosodju sicer niso nekaj povsem novega, saj so jih sodišča že uporabljala pri čezmejnih postopkih, redkeje civilnih. Kritje stroškov najema videokonferenčne opreme je bilo doslej izjemno visoko, zato so se zaslišanj na daljavo redkeje posluževali. Sedaj bodo kratkoročni učinki projekta vidni precej hitro. Pričakujejo se prihranki pri potnih stroških, pa tudi pri času, saj se bo lahko videokonferenca na daljavo izvedla takoj. Zaslišanja bodo možna z vsemi osebami, ki se nahajajo na oddaljenih lokacijah in je njihov prihod povezan z različnimi problemi, nenazadnje tudi stroški.
V časopisu Dnevnik z dne 28. 5. 2011, sem pod naslovom Zaslišanja na daljavo – manj trpljenja otrok, zasledila pomisleke dr. Igorja Areha s Fakultete za varnostne vede, ki je dejal, da se lahko z videokonferenco vzpostavi čustvena distanca, zaradi česar lahko posameznik postane le še en občan ali žrtev v postopku. Meni, da je drugače, če vidiš človeka neposredno pred seboj. Če vidiš, kako se vede, trese, bega z očmi po dvorani, lahko izveš tudi bistveno več o zaslišanem in verodostojnosti njegovih besed. »Zaslišanje preko videokonference zagotovo ne more biti nadomestilo za človeški stik,« je za Dnevnik povedal dr. Areh. V članku je zapisano, da bo potrebno poskrbeti, da bo kamera pri zaslišanjih otrok natančno beležila tudi izpraševalca in ne le otroka, saj je v tovrstnih primerih treba natančno preveriti možnost, ali je bila otroku kakšna beseda preveč sugestivno položena v usta. Otroci so za sugestije namreč zelo dovzetni, nanje lahko močno vplivajo že namrščene obrvi, dvignjeno čelo in druga telesna govorica izpraševalca, je bil jasen dr. Areh.
Zagotovo ima dr. Areh prav v delu, ko govori o tem, da je možna čustvena distanca in je drugače, če pred teboj stoji oseba, ki jo vidiš, slišiš, zaznavaš. A, vse to lahko vidiš, slišiš in zaznavaš tudi preko TV ekrana, ki ti osebo še bolj natančno približa, saj lahko vidiš vsak izraz na njenem obrazu, težave priče, ki odgovarja na vprašanja, njeno sproščenost, .... Vse to si je možno ogledati tudi kasneje, ker obstajajo posnetki in prav ti so dostopni tudi za višje ali celo vrhovno sodišče, če in ko odloča o zadevi, medtem ko doslej teh možnosti za vse ostale, torej instančne sodnike, nikoli ni bilo. Nenazadnje si pričo lahko ogleda celo izvedenec, ki je postavljen in odgovarja na posebna vprašanja o tem, kaj je priča sporočala neverbalno. Tega sicer, razen, če bi bil izvedenec prisoten ob njenem zaslišanju, kar je redkost, doslej ni bilo mogoče storiti.
Prav pri otrokih je to še posebej pomembno, saj si bodo njihova zaslišanja kasneje lahko ogledali izvedenci, ne le eden, če bo potrebno več in podali svoja zelo natančna mnenja. Otrokova neverbalna komunikacija doslej sploh ni mogla biti obravnavana do take mere, razen, če je bil izvedenec prisoten pri zaslišanju. A, ne glede na to, je bil to le vtis enega in vse prepogosto se je dogajalo, da eni izmed strank njegovo mnenje oziroma vtisi niso bili povšeči, predlagan je bil nov in če je ta želel napisati mnenje, se je moral spet pogovoriti z otrokom. Kaj to pomeni, pa si lahko mislimo. Torej, otroka izprašamo enkrat ali največ dvakrat, njegove posnetke pa si bodo lahko ogledovali izvedenci in jih komentirali, nenazadnje pa tudi sodniki vseh stopenj, česar doslej nikoli ni bilo. Zagotovo pa je z videokonferenčnim sistemom že omogočeno, da kamera sproti spremlja tistega, ki govori (v sobi sta dve kameri) in tako lahko ta vidi in posname tudi morebitne namrščene obrvi izpraševalca ter vsak njegov gib, ki je lahko sporen ali ne. Kakor za koga.
Zato menim, da je bil petek 27. maja 2011 pomemben dan za naše otroke, ki so kot žrtve preštevilnih dejanj nastopali v različnih fazah postopkov in s tem doživeli mnogo večjo travmatiziranost, kot bi jo lahko povzročila katerakoli videokonferenca, za katero je bilo v časopisu zapisano, da bi z njo lahko posameznik postal »samo še ena žrtev v postopku«.
Zagotovo to ni najmanjši namen vzpostavitve videokonferenčnega sistema, ki nenazadnje sledi številnim evropskim prizadevanjem za hitrejše in kvalitetnejše sodstvo. Tako, ki ne bo upoštevalo le svojih strogih pravil, pač pa se bo zavedalo posledic, ki jih lahko za preštevilne žrtve omili.
Zato menim, da lahko pogumno stopimo na pot videokonferenc v pravosodju tam, kjer je to mogoče, zaželeno, potrebno, celo nujno potrebno, še zlasti, če in ko gre za otroke, ki niso prav nič krivi, da so postali žrtve mnogih kaznivih dejanj nasilja in bojev lastnih staršev zanje.
Stvari ne vidimo
takšnih, kakršne so,
vidimo jih
takšne, kakršni
smo sami.
Neznani vir
