Tokratno kolumno pišem med letom čez Atlantik, na poti na neko konferenco, na kateri bomo govorili o primerjalnih izkušnjah »ustavnega« razvoja ZDA in Evropske unije ter drugih sorodnih »federalnih« političnih tvorb. (Izraza »ustavni« in »federalni« sem dal v narekovaje zato, da ne bi po nepotrebnem povzročal dodatnih sivih las tistim, ki se bojijo prekomerne preobrazbe EU v smeri čistokrvnih federacij, čeprav jim je ravno po delovanju svojega pravnega reda v marsičem že povsem podobna.) Čeprav so različne, morajo pogosto iskati rešitve za podobne probleme ohranjanja uspešnega federalnega ravnovesja. A kolumna ne bo posvečena tovrstnim razmislekom, temveč razmišljanju ob prebiranju moje bralne sopotnice, Sobotne priloge Dela. V njej sem namreč našel dva članka, ki se kritično dotikata teme, ki mi je že po sili razmer blizu – pravnega izobraževanja.
Prvi je članek Jožeta P. Damijana, Igorja Mastena in Saša Polanca z naslovom »Zakaj se pri nas splača kršiti zakone?«. Kot ga berem, ima članek dve poglavitni sporočili – eno je koristnost ekonomske analize prava za pristop k reševanju pravnih problemov, drugo pa opis razlogov za klavrno stanje slovenskega pravosodnega sistema. Med slednjimi so, tako ugotavljajo avtorji, tudi izvajalci pravnega študija:
»[V]elik del krivde se skriva tudi v inštitucijah, ki so izobrazile te kadre in izoblikovale to mentaliteto in pravno profesijo. Tako kot mora ekonomska »akademija« prevzeti svoj del odgovornosti, ker pri poučevanju poslovnih veščin ni znala študentom vcepiti občutka za poslovno etiko, mora tudi pravna »akademija« prevzeti svoj del odgovornosti za to, da v zadnjih desetletjih ni izoblikovala ustrezne pravne profesije, ki bi znala presojati tako po pravu kot po razumnih moralnih in etičnih normah. S tem pa ni ustvarila odgovornih pravnikov. […]
Resnično je čas, da »rebootamo« to državo in jo postavimo na novih temeljih. Za začetek pa lahko razmislimo o tem, da bi odpustili vse tožilce in sodnike in jih nadomestili s tujimi. Ter razmislimo o tem, ali ne bi naših študentov prava raje sistematično pošiljali študirat v tujino. Na teh novih temeljih bomo nekoč morda postali pravna država in s tem država vrednot in etike.«
Sicer se je težavno v celoti na kratko odzvati na članek, v katerem se lucidne opazke mešajo s površnostmi in posploševanji, lahkotnost pavšalnih ocen pa z dobrodošlim pogumom odkrite kritike, zato se bom v nadaljevanju omejil le na omenjena splošna poudarka članka.
Druga kritika je veliko nežnejša in zgolj implicirana, a morda vseeno vredna razmisleka, skriva pa se v intervjuju Jasne Kontler Salamon z odličnim biofizikom Gašperjem Tkačikom, ki se po vrsti let podiplomskega študija in raziskovalnega dela na vrhunskih institucijah v ZDA seli na novoustanovljen raziskovalni center na Dunaju. Zapis ima naslov »V Sloveniji doktorandom ne zaupajo dovolj«, med drugim pa na vprašanje novinarke Tkačik razmišlja tudi o primerjavi med Univerzo v Ljubljani, kjer je končal dodiplomski študij fizike, in tujimi univerzami:
»Vem, da ljubljanska univerza pleza po lestvici najboljših univerz, in to se mi zdi super. Še vedno pa mislim, da je zelo nehomogena univerza, da se njeni deli v kakovosti zelo razlikujejo. Mislim, da med boljše dele vsekakor sodi celotno naravoslovje.«
Bralec ne potrebuje diplome iz naravoslovja, da ugotovi, kateri deli univerze so po Tkačikovem mnenju potemtakem slabši oziroma, če hudomušno sklepamo po njegovi ugotovitvi, da se posamezni deli univerze po kakovosti »zelo razlikujejo«, zanič – družboslovje in humanistika.
Seveda si ne morem kaj, da se ne bi ob prebranem takoj vprašal, koliko Tkačik druge dele univerze pravzaprav sploh pozna oziroma na podlagi česa daje svojo oceno, da je slovensko oziroma ljubljansko naravoslovje dobro, družboslovje in humanistika pa zanič. Glede naravoslovja oziroma predvsem fizike mu rade volje verjamem – tu je imel možnost iz prve roke primerjati slovenske in vrhunske ameriške institucije. Kaj pa glede družboslovja? Je tu ocena plod kake neposredne izkušnje, pričevanj prijateljev in kolegov z drugih fakultet, splošnega občutka o kakovosti študentov na teh fakultetah ali podobna ocena učinka izobraževanja na stanje duha v družbi, kot jo vsebuje prvoomenjeni članek? Gotovo ne more iti zgolj za ugotovitev iz članka, da dobri diplomanti fizike in matematike nimajo težav, ko pridejo na najboljše svetovne fakultete – povsem enako namreč velja tudi za dobre diplomante prava, v obeh primerih pa se lahko tudi povsem enako sprašujemo, ali gre za odločilen doprinos fakultet ali za že po naravi tako dobre študente, da jih še tako slaba fakulteta ne bi mogla pokvariti.
V vsakem primeru lahko dodamo še vprašanje, koliko gre za kritiko slovenskega stanja, koliko pa za občečloveško spraševanje o koristnosti in kakovosti posameznih poklicev. Če denimo v Google vpišete iskalno geslo »What are lawyers good for?« (»Za kaj so pravniki dobri?«, pri čemer slovenska različica ne prinese nobenega zadetka), vsaj na mojem računalniku dobite 8350 zadetkov. (Pri čemer jih je veliko povezanih z eno od pravniških šal, pri kateri je (ne pretirano duhovit) odgovor, da zaradi njih bolje izpadejo prodajalci avtomobilov.) Če za iskanje podobnih pomislekov o fizikih vpišete geslo »What are physicists good for?«, pa dobite zgolj en sam zadetek (no, po tej kolumni bosta nemara dva). Preden se začnete ekonomisti preveč privoščljivo smejati, lahko posredujem še podatek za vprašanje »What are economists good for?« – 12300 zadetkov, in to brez šale.
Ob teh podatkih bi se seveda lahko podali v novo razpravo o tem, ali so v bistvu boljša novica za fizike ali za pravnike in ekonomiste. Po eni strani je fizika tako odmaknjena od našega vsakdanjega sveta in ima nanj vsaj na videz tako malo neposrednega vpliva, da nam fiziki redko sploh pridejo na misel, medtem ko imamo s pravniki in ekonomisti toliko opravka in oni na naše življenje toliko vpliva, da nam gredo veliko lažje na živce. Po drugi strani pa je tovrstna formalna (samo)reklama lahko tudi dokaz vsebinske ranljivosti – podobno, kot sem sam ob odločanju o magistrskem študiju na ameriških fakultetah z ene nekoliko manj prestižne dobil veliko bogatejšo reklamno brošuro (skupaj z DVD ploščo s filmskimi posnetki z univerze) od tiste s Harvarda. Eni potrebujejo reklamo, drugi so sami sebi zadostna. V resnici so nemara vsa področja mešanica enega in drugega – tudi fizika, ki je ujeta med všečno podobo raziskovalne znanosti, v kateri na obronkih človekovega znanja o naravi delajo briljantni znanstveniki, in stvarnostjo trženja študija fizike, ki ga je, kot se spominjam z neke predstavitve pred leti v Cankarjevem domu, tudi ljubljanska FMF dijakom reklamirala z napovedjo, da bodo ravno zaradi študija fizike lahko nenadkriljivo dobri borzni analitiki.
Ali pa bi se lahko spraševali tudi o pomenu dejstva, da so rezultati obrnjeni, če pravnike zamenjamo s pravom, ekonomiste z ekonomijo in fizike s fiziko: »What is law good for?« da 9 zadetkov, »What is economics good for?« 300, »What is physics good for?« pa 2310. A ta del sorazmerno dolgi kolumni dodajam že v zavetju washingtonskega hotela, tako da je nima smisla še bolj podaljševati, zato se vrnimo k osrednjemu sporočilu člankov.
Oba članka druži dobro znana in docela človeška lastnost naklonjenosti lastnemu početju. Ni naključje, da biofizik poudarja odlike naravoslovja, ekonomisti pa koristnost ekonomske analize prava za reševanje pravnih težav – končno tudi ne, da se pravnik prepozna kot (ne pretirano) napadenega in spiše odziv.
Ekonomska analiza prava si zasluži resnejšo pozornost, tako zaradi svojih odlik kot zaradi svojih slabosti. Gre za sodobno pravno teorijo, za enega prodornejših podmladkov šole pravnega realizma, ki uči, da (sodno) odločanje v pravu skoraj nikoli ni zgolj pravno, ampak da zaradi odprtosti sistema pravnih pravil in drugih pravnih vodil sodniku vedno pušča bolj ali manj odprte roke, da razsodi »onkrajpravno«, po svojih vrednostnih, ideoloških ali političnih (v širšem pomenu te besede) prepričanjih. Ekonomska analiza prava ponuja odgovor na ta problem – če pravo ne ponuja mehanizma za določanje »pravilnih« odgovorov na pravna vprašanja, jih je treba iskati drugje, po mnenju te teorije v ekonomski analizi. Kot teorija je zanimiva, provokativna, tudi mikavna, saj denimo študentom ponuja sorazmerno enostavne odgovore na sorazmerno težavna vprašanja.
A ekonomska analiza prava danes ni več zgolj teorija, je tudi orodje, ki ga priročno vihtijo vsi tisti, ki bi pravno ureditev radi kvantificirali, merili in »optimizirali«, ne da bi sploh vedeli, o čem pravzaprav govorijo. Da ne bo pomote, s to kritično oceno niti ne merim toliko na avtorje članka v Sobotni prilogi – njihovega pravnega pedigreja ne poznam in povsem verjetno je, da o pravu vedo veliko več kot jaz o ekonomiji. Sem pa pred nekaj leti prisostvoval letni konferenci Evropskega združenja za ekonomsko analizo prava in dokaj žalostno ugotavljal, da skoraj vsi tisti predavatelji, ki so razpravljali o pravnoteoretičnih temah, denimo o naravi pravnega pravila ali sistemu sodnikovega odločanja, niso bili pravniki in niso poznali niti temeljev pravne teorije, ampak so kot nekakšne aksiome privzemali zgolj drznejše izmed sklepov Calabresija, Posnerja in drugih pravih pionirjev gibanja iz sedemdesetih let, ki so za razliko od njihovih današnjih naslednikov pravno teorijo poznali in razumeli. Sprevrženje preudarne teorije v udarniško prakso pa je vedno problem in tudi del razloga, zakaj velik del klasične pravne teorije ekonomsko analizo prava dojema kot svojo Kartagino.
Povedano drugače: ravno vsebinska ost ekonomske analize prava kot pravne teorije se kot bumerang vrača na vsako kritiko, ki bi jo zoper pravnike uperjala ekonomska analiza kot orodje. Bolj ko njena teza drži – bolj ko sodnikov oziroma pravosodja ne usmerja pravo, ampak (naj) jih usmerja ekonomska učinkovitost njihovih odločitev – bolj mora biti ta »nevidna roka trga ekonomske analize« odgovorna tudi za morebitne pomanjkljivosti sistema. Če imajo zagovorniki ekonomske analize prava prav, potem so ekonomisti krivi ne zgolj za zlom ekonomskega sistema ob nebrzdani grabežljivosti ekonomistov, ampak tudi za odpoved pravosodnega sistema ob ekonomski preračunljivosti pravnikov.
Taka podoba seveda ne drži. A ravno tako ne drži tudi tista, po kateri bi bila pravna fakulteta priročni dežurni krivec za nedelovanje pravosodnih institucij (ali pa družboslovje in humanistika priročni dežurni krivec za povprečen ugled Univerze v Ljubljani). S tem ne želim reči, da je obstoječi pravni izobraževalni sistem brezhiben; daleč od tega – če imam kakega »stalnega bralca«, potem ve, da sem se o težavah pravnega študija tudi tu razpisal že večkrat (denimo tu), pri tovrstnih razmislekih pa vsaj implicitno vedno priznavam tudi soodgovornost fakultete za pomanjkljivosti obstoječega sistema in raznoliko kakovost diplomantov, še toliko bolj pa lahkotnost ustanavljanja novih in novih šol, kjer se najprej pojavi želja po zaslužku, šele nato pa (če imamo srečo) zavest o potrebi po izgradnji učiteljskega zbora. A žal si tudi drugi ne morejo tako zlahka oprati rok: vsakega pravnika sooblikujejo študij in obštudijske dejavnosti, čas pred in po diplomi, študijski kolegi in službeni sodelavci, profesorji in šefi.
V idealnem svetu študente učimo, da naj v svojem poklicu služijo tudi poslanstvu prava, ne zgolj interesom nadrejenih. V realnem svetu pa bodo njihove odločitve plod prepleta prvega in slednjih. Za vsako šalo o pravniku, ki na vprašanje, koliko je 2 plus 2, odgovori z vprašanjem, koliko bi si želeli, da je, se najde anekdota o managerju, ki se na pomisleke svojega pravnika o dopustnosti predlaganih ukrepov odzove s tarnanjem o nekoristnosti nergačev, ki mu razlagajo o problemih, namesto da bi mu ponudili rešitve. Za vsakega politika, ki se v kakem konkretnem postopku pritožuje nad nedelovanjem pravosodja, se najde politik, ki kak drug konkretni postopek označi za nedopusten sodniški aktivizem in zlorabo sodne oblasti – včasih gre celo za istega politika in je narava kritike odvisna zgolj od tega, na kateri strani one slavne zatožne klopi se znajde.
Vsi smo del problema. In vsi moramo biti tudi del rešitve.
