Milijonom je smrt zaznamovala
obraz in telo.
To je največji škandal stoletja!
Ljudje negibno ležijo
in umirajo, izčrpani od lakote,
na isti zemlji,
kjer mi, dobro hranjeni,
hodimo, letamo, jahamo,
se sprehajamo in korakamo,
tekamo in drvimo
kot športniki, politiki, poslovneži,
turisti ali novinarji.
Nas preveva sočutje?
Govorimo o tem?
Valimo krivdo na druge?
Phil Bosmans
V Rimu se je spet dogajalo. V palači FAO so govorili o hrani. Seveda ne le o njej, pač pa tudi o lakoti in umiranju. Lačnih in tistih, ki se v življenju še nikoli niso mogli do sitega najesti, je trenutno okoli milijarda. Čeprav se je število celo nekoliko zmanjšalo, tega ni občutiti. Prav nasprotno. Govori se in čuti, da je lakote vse več.
Ko sem bila sama še otrok, majhen in kasneje v osnovni šoli, se je veliko govorilo o »črni« Afriki in Biafri, ki je pomenila sinonim za lakoto in umiranje otrok. Pri likovnem pouku smo risali na to temo, se pogovarjali in kot otroci naivno upali, da bomo, če bo vsak od nas nekaj prispeval, lačnim lahko pomagali.
A suše, poplave in druge, ne le naravne katastrofe, so prinesle še več gorja. Iz Afrike se je lakota naselila še drugam. Ni presenetljivo, da svet pozna predvsem delitev na bogate in revne, pravzaprav na zelo bogate in zelo revne. Veliko manj je tistih, ki niso ne eno in ne drugo.
Ko smo se te dni na Mirenskem gradu na »okrogli mizi« pogovarjali o revščini, ni bilo govora le o tistih, ki že skoraj negibno ležijo na tleh velemest, na peronih velikih železniških postaj, v parkih, na dvoriščih, pač pa tudi »o revščini duha«. Nenazadnje je ta tista, ki je nihče prepogosto ne more in ne zna odpraviti.
Ob vsaki večji katastrofi se zbira in tudi zbere pomoč. Problemi so sicer v dostavi, transparentnosti in nadzoru, a hrana vseeno prihaja v odročne kraje, v daljni tuji svet ... Ljudem je zaradi vse več obrazov užaljene in prizadete narave, vzeto vse, celo lastni dom. Veliko je sicer težav pri dogovarjanju, prevozu, dostavi, boju z oblastmi, ki bi rade same nadzorovale razdeljevanje, a, vseeno dobri ljudje od vsepovsod pomagajo. Rdeči križ, Karitas, Unicef in številne druge organizacije, doma in po svetu zbirajo, prevažajo, delijo. Ko se sprašujemo in ali je danes res več gorja in katastrof, ugotavljamo, da jih je poznala celotna zgodovina, da so narodi umirali od lakote, kuge, potresov in še česa, da so se spreminjale celine, reke in morja, da pa svet ni poznal tako silnega napredka, ki bi ene dvignil v višave blagostanja, druge pa pahnil v silno revščino. Prvih je bilo včasih manj.
Spominjam se pripovedi zelo stare gospe, ki je že pred leti odšla s tega sveta. Opisovala mi je zgodbo svojega otroštva, ko je njena mama otrokom rezala kruh; odrezala dva večja kosa in nato še manjšega ter za slednjega rekla, da je sir. Med dva kosa je nato položila še tretjega in otroke prepričevala, da jedo sendvič s sirom. Prav tako je pripovedovala, da so imeli njeni bratje ene same hlače; bilo jih je pet, ven je lahko šel le eden, drugi so počakali, da se je vrnil.
Prav gotovo tudi vsak od vas pozna kakšno podobno zgodbo. Danes, vsaj upam tako, ni nikogar, ki bi, vsaj pri nas, živel na tak način. Osnovno hrano in obleke je moč dobiti, ljudje se odzovejo na vse o čemer poročajo mediji, ki jih pogosto o žalostnih primerih obveščajo kar ljudje sami. Vse polno je dobrodelnih dogodkov in obdarjenih ...
Res pa je, da je standard večine nadpovprečen; dom z vsemi stroji, televizija in radio, vsaj en avto, motor ali kolo. Ko so bili v preteklosti tako imenovani lihi in sodi dnevi, so ljudje kupovali nove avtomobile, da so se lahko vozili vsak dan. Redko kdo je brez avta, saj pravi, da se tako ne da živeti. Zanimivo je, da vsi opozarjajo, da se s 1. oktobrom, ko se začnejo predavanja na fakultetah, napolnijo večja mesta, ne le s študenti, tudi z njihovimi avtomobili. Včasih smo bili brez njih, oziroma so jih zelo, zelo redki imeli in še to običajno ne svojih, pač pa sposojene od staršev.
Govori se o silni brezposelnosti. Dosegla naj bi številko 100.000. Veseli smo, če je ne bo. A, hkrati se sprašujemo, kdo so vsi ti ljudje, ki ob dopoldnevih napolnijo vse mestne lokale, majhne kafiče, gostilne, bifeje...? So tudi nezaposleni med njimi? Mnogi mi pripovedujejo, da za fizična dela sploh ne dobijo ljudi, ki bi delali z veseljem, zavzetostjo, odgovornostjo. Ko jih zaposlijo, če jih sploh, kmalu odidejo na bolniško ali zapustijo delo. Priznam; s 300, 400, 500 EURI se ne da živeti oziroma zelo, zelo skromno. Zlasti, če moraš preživeti še koga. Mnogi vlagajo veliko prošenj za zaposlitev, pa ni odgovora. Mnogi bi morda radi delali, a so bolni, nesrečni, depresivni. A, razvadili smo se tudi glede prostih dni, dopusta, omejitev ur dela ... Mnogi ne bi delali ob sobotah, kaj šele ob nedeljah, popoldneve imajo rezervirane za prosti čas. Opozarjanja na pravice, pravice in še enkrat pravice, je izjemno veliko.
Sama se sicer srečujem s takimi, ki so na robu družbenega dogajanja, pa ne le zaradi brezposelnosti in revščine, ki trka na njihova vrata, pač pa predvsem zaradi nasilja, ki jim je prizadejalo globoke rane in po njih pustilo celo brazgotine. Ti ljudje rabijo več, ne le denar, pač pa tudi psihoterapevtsko pomoč, da si opomorejo in zmorejo. Prav tako pa nas nekateri žal kličejo le, če rabijo denar in v zadnjem času bone, za nobeno izmed dejavnosti, ki jo organiziramo, nimajo časa, ne zmorejo, ne utegnejo. Zaradi poznavanja psihe žrtev jih sicer jemljem malo drugače. Žrtev nasilja se namreč pogosto zaradi preživelih dogodkov oziroma tistih, ki jo še sedaj mučijo, obnaša nepredvidljivo in drugače.
Zagotovo je depresija, tista uradno določena ali prikrita, zelo zaskrbljujoča bolezen sodobnega dne. Prihaja in tudi ostaja. Vse večja je, poglablja se, utaplja v alkoholu in drugih snoveh, brezciljno tava na okoli.
Zato ne bi govorila le o revščini, ki jo lahko prikazujejo evri in na transakcijski račun izplačana plača, pokojnina ali zgolj socialni transferi, ki jih mnogi dobivajo, pač pa tudi o »duhovni revščini«, ki lahko prizadene tudi bogate, ker mislijo le nase, ker ne vidijo drugih in jim pohlep po užitku zamegli videnje sveta. Tudi tisto, v katerem so drugačni; revni, invalidi, bolni ...
Duhovna revščina je pravzaprav celo »dota«, s katero opremljamo naše otroke, in jih že zelo zgodaj navajamo na svetovne znamke oblačil, prestiž, pocukrano lepoto, dopuščamo, da brez naših komentarjev uživajo ob celodnevnem gledanju Big brotherja ali Kmetije, z željami po tem, da bi postali brez dela slavni.
Spomnim se primera fanta, ki je v razred svojih sošolcev prišel z oblačilom, ki je imelo ponarejen znak blagovne znamke. Sošolci so ga med odmorom obstopili in opljuvali. Sprašujem se, kje so njihovi starši, kaj mislijo s tem dokazati in pokazati, če se lahko njihovi otroci vseskozi bahajo z oblačili svetovnih znamk, za katere je potrebno odšteti veliko več kot so ta vredna, vsekakor pa pogosto celo neprimerna za otroke. Nenazadnje ne bi škodile niti halje, ki bi poenotile otroke, vsaj v smislu bogastva in revščine.
Prav tako ne morem mimo zgodbe matere osemletne deklice, v družini katere je zavladala huda stiska, ko je otrok čez vikend domov prinesel plišastega medvedka, ki je nato pri njih preživel prosta dneva, v ponedeljek pa se je vrnil v šolo z zvezkom, v katerega je morala deklica vpisati, kje je bil in kaj je doživel. Že takoj ob prihodu domov, torej v petek popoldne, je dekletce mami dalo vedeti, da se bo treba zlagati, da so bili v tujini, da so se vozili z BMW-jem, da imajo računalnik ... Vse to in še marsikaj so namreč drugi otroci (beri starši) napisali v dnevnik malega medvedka, vse z enim samim ciljem: hvaliti se in še enkrat hvaliti ter dokazovati. Že majhni otroci vedo, kaj pomenijo hoteli s petimi zvezdicami, ker v take s štirimi ne hodijo, kaj so znamke oblačil, znamke vozil, vikendi, bogastvo.
Tu je torej govora o duhovni revščini, ki je tako lepo opisana v knjigi Aksinje Kermauner, Berenikini kodri. Priporočam vam jo v branje; vsem staršem še majhnih otrok, da ne bo prepozno. Opisuje dva svetova; svet bogatih in revnih, a srečnih. V prvem svetu je veliko marmorja, dragocenosti, a otrok, ki odrašča, za to ni hvaležen. Prav nasprotno. V drugem svetu slabovidne deklice pa je vse drugače. Je prijaznost, pogovori, tam se vsega ne da kupiti z denarjem. In prav je tako. Torej, branje, ki se mu je potrebno posvetiti in ob njem razmišljati.
Zato še vedno zatrjujem, da se da ob revščini, ki predstavlja le pomanjkanje hrane, pomagati, ob drugi, duhovni, pa zelo težko.
Ta ostaja globoko zasejana v glave in razmišljanja bodočih rodov, ki jim na ta način tudi najbolj škodimo.
Zato se vedno ob številkah revnih globoko zamislim. In razmišljam; tako hude revščine pri nas sploh ne bi smelo biti, saj bi morali tisti, ki imajo in zmorejo, pomagati drugim. Zanje bo še vedno ostalo dovolj, revnih pa bo veliko manj. Načinov kako to storiti je veliko. Niso pomembne le velike in odzivne dobrodelne prireditve. Vsak lahko tudi na skrivaj na kljuko nekega doma obesi kup dobrot, oblačil. Te je možno odnesti tudi na Rdeči križ in Karitas, jih preko centra za socialno delo v krajih, kjer so jih prizadejale poplave, ali druge nesreče, pokloniti ljudem. Tudi na šolah je znano, če že ne navzven, pa vsaj šolski svetovalni službi, kdor česa nima, pa bi mu to lahko zelo obzirno dali. V teh časih, ko je kriza vsepovsod, ni sramota, da nimaš, ker si ostal brez službe, ker si invalid, ker si brezdomec, ker si v hudi nesreči izgubil skoraj vse. To se dogaja. A vsak od nas, ki ima za preživetje, in takih je zagotovo več, lahko pomaga vsaj enemu revnemu. Kmalu se bo situacija izboljšala.
Seveda je pomembna družbena klima, mediji, vsi, ki imajo moč in oblast, da sporočajo, da smo vsi zgolj ena malo večja družina, v kateri pa se je potrebno truditi, delati in ne le čakati na pomoč in sprejemati. Torej, to velja tudi za tiste, ki nimajo; da si morajo prizadevati, se truditi in ne le zavidati vsem, ki marsikaj imajo.
Nenazadnje ni sramota, če si bogat zaradi lastnega dela, sramota pa je, da to postaneš zaradi nepoštenja in oškodovanja drugih.
Vsi se ne moremo voziti naokoli s kolesi ali v starih avtomobilih, saj je zdravo potrošništvo predpogoj za uspešnejšo družbo. Vsi pa moramo na nek način prispevati k blagostanju družbe in delati to kar znamo in zmoremo.
Zato lahko z gotovostjo rečem, da naša revščina ne pozna le pomanjkanja hrane, oblačil, opreme in drugih osnovnih življenjskih pripomočkov, pač pa je najhujša tista, ki zraste v naših glavah, pa četudi imajo te visok inteligenčni kvocient.
V letu boja proti revščini zato niso pomembni le sestanki, zbori politikov, diplomatov, umetnikov, znanstvenikov, pač pa preobrazba ljudi in njihovega razmišljanja o tem kako stopiti skupaj. Naredimo to.
Ustvarjanje enotnosti, ki je potrebna za uspešno poslovanje, družinsko ali zakonsko življenje, zahteva veliko osebno moč in pogum. Še tako velik obseg tehničnih in administrativnih veščin pri delu z množicami, ne more nadomestiti pomanjkanja plemenitosti, pri razvijanju dnosov.
