Po glavi se mi sicer suka nekaj za občo slovensko (pravno) bit pomembnejših vprašanj, a sem sklenil, da jih pustim za naslednje leto, v tem prazničnem času pa z vami delim svojo srečo s spletnimi neznanci, ki se je tudi letos ni manjkalo. Konec koncev je ta čas ravno namenjen deljenju, mar ne?
(Najprej za vsak slučaj vendarle opozorilo – ki bo veliki večini bralcev te kolumne nepotrebno – za vse tiste, ki ste na kolumno prispeli ob iskanju informacij o kakšnem spodaj opisanim podobnem e-pismu, ki ste ga prejeli sami, pa se sprašujete, ali je dobronamerno. Ne, v vseh opisanih primerih gre za takšno ali drugačno prevaro.)
Priznam, ni bilo vedno tako. Že pred leti sem začutil majhno bolečino neizogibne zavisti, ko mi je neka gospa povedala, kako da je bila izžrebana v posebnem žrebu neke španske loterije in zadela dober milijon dolarjev ali česarkoli že (mislim, da se je vse skupaj dogajalo še pred evri). Da je sicer kar presenečena, kako so izvedeli za njene podatke, a da podarjenemu milijonu pač ne moreš gledati v cente. Zavist je premagala privoščljivost (v najboljšem pomenu slednje besede) in gospo sem odvrnil od nadaljnje komunikacije z organizatorji loterije, češ da gre za spletno prevaro. Prav možno je, da mi še do danes ni odpustila. Nesrečna loterija pa se je nato morala podati v lov za novim obdarjencem, da bi se lahko končno znebila onega milijona – še vedno namreč sem ter tja kakšnega posebnega izbranca v spletnem nabiralniku čaka prijetno presenečenje.
Potem sem prejel pismo prijaznega milijonarja iz Nigerije, ki se je ob pomanjkanju razumevanja svojcev in sonarodnjakov prav name obrnil za pomoč v zvezi s prenosom svojega bogastva na švicarski bančni račun, pri katerem je imel manjše likvidnostne težave. V zameno za mojo pomoč pa me je bil nesebično takoj pripravljen imenovati za svojega dediča! Kdo bi tako prijaznemu gospodu ne pomagal? Sicer je res v ta namen šlo nekaj mojih prihrankov, a zato me zdaj čaka bogata dediščina. Z gospodom sva spletla pristno vez in že nekaj let mu ob koncu leta pošljem novoletno čestitko, s strahom v srcu, da mu ne gre na slabše – mora res biti že hudo slaboten, tako močno, da niti pisala ali tipkovnice ne more držati v roki, saj od njega že dolgo nisem nič več slišal.
Zato pa sem se v vmesnem času posvetil krepitvi svojega življenjepisa. Diplom nima človek nikoli dovolj – izpitov pač! Kako sem se posledično razveselil, ko sem po e-pošti prejel prijazen spletni dopis z ene (baje) najprestižnejših neakreditiranih univerz, ki mi je ponujala poceni diplomo ali doktorat, in zraven posebej sporočila, da mi ne bo treba opravljati nobenega izpita, saj da bodo za priznanje kvalifikacij zadoščale moje življenjske izkušnje. Hopla, teh pa imam res že kar nekaj! Sicer sem malo podvomil o tem, da je univerza neakreditirana, a sem se pomiril, ko sem prebral odličen »dnevniški« zapis o podobni izkušnji nekega ameriškega novinarja. Tam sem med drugim prebral, kako se je on lotil zadeve:
»Poklical sem številko, ki so jo objavili, in prejel povratni klic od ženske z imenom Michelle. Rekla je, da diploma stane 1,400 dolarjev za paket, ki vsebuje diplomo in 'personalizirani' izpis ocen, ki odraža celoten študijski program. Rekla je tudi, da lahko, če bi tako želel, diplomo in izpis 'antedatira', da se bosta »ujemala z vašo starostjo«. Michelle me je opozorila, da Univerza Brentwick ni akreditirana; to pomeni, je rekla, da je ne bom mogel uporabiti za to, da bi dobil učiteljski položaj na univerzi, a da je sicer povsem veljaven dokument. Ko sem izrazil skrb o tem, da je šola neakreditirana, je rekla: 'Harvard je neakreditiran. Ni ti treba biti akreditiran, da si dobra šola.'
Predlagala je, da ji po e-pošti posredujem svoje kvalifikacije, a dodala: 'Ne si preveč beliti glave. Če čutite, da imate ustrezno izkustveno podlago za našo diplomo, smo pripravljeni stati za vami.'«
Če je bilo dovolj dobro za Gena, potem bo tudi zame. Priznam, da sem kar občudoval njegovo pogajalsko tehniko, s katero je ceno zbil na 750 dolarjev, in se povsem strinjam, da si je zaslužil oceno A iz poslovnega pogajanja, kot je tudi sam zatrjeval:
»Še vedno vztrajam pri 750 dolarjih, a sem pripravljen popustiti glede sledečega: plačal bom vse naenkrat, vnaprej, če mi daste pisno obljubo, da mi boste diplomo poslali. Popustil vam bom tudi glede zahteve starega in porumenelega videza diplome. Če moj popust pomeni, da ne morem dobiti tako dobrih ocen, kot sem si jih želel, tudi prav. A vsekakor zahtevam A iz poslovnega pogajanja in mislim, da vam je jasno, zakaj! Rad bi tudi jedrsko kemijo, a če glede tega rečete ne, tudi prav.«
Srečen možakar, tale Gene. A se taka diploma morda vendarle skrije pred pismom, ki sem ga dobil pred nekaj dnevi. Zadeva se je glasila »Request for publication at Lap« in takole je pisalo (v angleščini, a bom prevedel):
»Dragi Matej Accetto, med pregledovanjem znanstvenih razprav, ki bi bile primerne za objavo, v Knjižnici Pravne fakultete, sem naletela na sklic na delo z naslovom 'Determination of human rights and the right to individual self-determination'.
LAP Lambert Academic Publishing AG & Co. KG se specializira za objave tez in disertacij.
Tako se sprašujem, ali bi vas zanimalo sodelovanje z nami, da bi objavili in globalno tržili vaše delo.
Zelo bi bila vesela vašega odgovora vključno z e-naslovom, na katerega bi lahko poslala e-pismo z nadaljnjimi informacijami v priponki.
V pričakovanju vašega odgovora, S prijaznimi pozdravi, Darshanee Ramloll Urednica«
Hopla! To pa je terna, ki je ona gospa s špansko loterijo nikoli ne bo zadela. Globalno trženje! Moje magistrske naloge. Zakon. Vidite, je imela Michelle povsem prav,* ko je rekla, da ti ni treba biti akreditiran, da si dobra šola – tudi harvardske magistrske naloge bi ljudje radi objavili. Takoj sem se spomnil na članek, ki sem ga nekoč pripravil na podlagi dela te naloge za objavo v zborniku neke konference, pa potem ta zbornik po krivdi organizatorjev ni izšel. Ha! Toliko bolje – bo pa izšel v prestižni knjigi. Morda bi lahko v njej objavil še katerega izmed svojih člankov, ki čakajo na objavo ob negotovih urednikih. Nemara bi lahko celo napisal še kak poseben dodatek, denimo o fiziki ali jedrski kemiji, ki kot Gena tudi mene posebej zanima…
Odlična ideja. Urednici moram nemudoma odpisati. Kako ji je že ime? Aha, Darshanee Ramloll – ja prav prikupno, no.
P.S. Založba LAP res obstaja in biva nekje v nemški založniški stratosferi. Lahko si ogledate njihovo spletno stran, pa naslove njihovih izdanih knjig na nemškem Amazonu. Na spletu lahko najdete tudi zapise o podobnih skušnjavah drugih avtorjev besedil, ki so dobili nepričakovane ponudbe te založbe za objavo – enih, ki so klonili in knjigo pri njej tudi izdali, drugih, pri katerih je odpor do takega postavljanja forme pred vsebino pretehtal, in cel kup takih (predvsem med komentarji te povezave), ki omahujejo.
Kot nekomu, ki zelo ne mara objav zgolj zaradi objav, a brez zaželenega občutka spodobnosti in smiselnosti, in ki je bil v tem pogledu tudi pri uglednih slovenskih založnikih kdaj že močno razočaran (Milan M. Cvikl in Prenovljeno pravo Evropske unije? Ja pajade…), se mi ideja takšnega načina objave upira, pa čeprav bom zaradi tega nemara ob izdatno mero točk, ki bi slovenskim raziskovalnim agencijam kvantificirano dokazovale mojo znanstveno odličnost.
Moram pa priznati, da hkrati ne razumem in občudujem domiselnost(i) pri izbiranju imen urednikov, ki naj bi avtorjem poslali pismo s prvo poizvedbo. Darshanee Ramloll? Zelo prepričljivo ime, zlasti za nemško založbo. Malo slabše kot tisto, ki ga omenja eden od povezanih spletnih naslovov, Toolasee Marooodamoothoo, a še vedno zelo pomirjujoče za avtorja, ki mora premagati svoj avto-promocijski nagon. Hvala, LAP, za prijazno vabilo, pa tudi za prijazno pomoč, zaradi katere ga lažje ignoriram.
