Predstavljajte si, da med dvema osebama poteka naslednji dialog:
Carolyn: »Umetnik Marc Quinn je za steklo postavil biološko reproducirane drobce DNA Sira Johna Sulstona in to imenoval 'konceptualni portret'. A da bi bilo nekaj portret, mora vsebovati prepoznavno podobnost z osebo.«
Arnold: »Ne strinjam se. Quinnov konceptualni portret je maksimalno realističen portret, saj vsebuje dejanska navodila, po katerih je bil Sulston ustvarjen.«
Kako bi se potem morala po vašem mnenju zaključiti naslednja poved?
Ta dialog najbolj ustreza trditvi, da se Carolyn in Arnold ne strinjata glede tega, ali predmet, ki ga Quinn opisuje kot konceptualni portret Sira Johna Sulstona,
a) moramo šteti za umetnost.
b) moramo šteti za Quinnovo delo.
c) vsebuje prepoznavno podobnost s Sulstonom.
d) vsebuje dejanska navodila, po katerih je bil Sulston ustvarjen.
e) dejansko je portret Sulstona.
Pri IUS kolumnah človek pogosto ne ve, kako brane so. Ena od nedavnih izjem je bila kolumna z naslovom »Kdo je pravi študent prava?«. Od vrste prijateljev, znancev in študentov sem prejel odziv nanjo – praviloma v tem smislu, da se (povsem ali močno) strinjajo s povedanim, med drugimi pa je bil tudi kak tovrsten pomislek, da se prej niti ne bi strinjali s takim strogim stališčem, a sem jim dal misliti. Tak ali drugačen, odziv me je razveselil – med drugim tudi zato, ker je bila ona kolumna zgolj prva od treh, v katerih se nameravam dotakniti študija prava z vidika izbire pravih študentov zanj.
Tokratna, druga po vrsti, je pravzaprav le logična izpeljava prve. Če si priznamo, da tudi študij prava zahteva določeno nadarjenost, ki je nima vsak, potem je pred nami (kot fakulteto v ožjem in kot družbo v širšem smislu) naloga, da to nadarjenost skušamo (a) čim hitreje in (b) čim bolje tudi prepoznati oziroma oceniti. Povedano drugače: če vemo – in vsaj na načelni ravni gotovo vemo – da so v »nefiltriranem« študentskem vzorcu tudi taki študenti, ki v študij prava ne sodijo, potem smo neodgovorni do njih in njihovih bližnjih, do drugih študentov ter do smotrne izrabe fakultetnega kadra, če jih v nedogled pustimo životariti na obronkih študijske izkušnje in v premnogih ponovitvah izpitov, namesto da bi se lahko oni sami prej usmerili v področje, ki jim bolj ustreza, fakulteta pa več potrebne pozornosti namenila tistim študentom, ki nanjo sodijo.
Še več: če so za študij prava potrebne posebne veščine oziroma nadarjenosti, ki niso – in zopet vemo, da niso – povsem identične tistim, ki se pokažejo na splošni maturi, potem lahko brez posebne pozornosti iskanju zahtevanih nadarjenosti pridemo do takšnega rezultata, ko fakulteta »na slepo« k študiju pripusti tudi vrsto takih študentov, ki niso pravi za študij prava, na račun teh pa zunaj njenih zidov ostane tudi del tistih študentov, ki bi nanjo sodili.
Kaj nam je potem storiti? Za nekatere bi bila idealna možnost ta, da bi bil prvi letnik še bolj učinkovito sito, ki bi uspelo prepoznati študente s pravimi sposobnostmi za študij prava. A za kaj takega ne bi bilo dovolj le, da bi bile izpitne obveznosti na koncu tega letnika take, da bi pokazale, kdo zna razmišljati na prav(n)i način in kdo ne; v tem primeru bi morali v prvi letnik – z enakovrednimi izhodišči – vpisati prav vse študente, ki bi si tega želeli, obenem pa tudi vsem zagotoviti enako (in dovolj) kakovostno delo, ki bi jim ob resnem delu omogočilo dodobra spoznati svet prava. To bi poleg več študentov zahtevalo še manjše skupine in še toliko več članov učiteljskega zbora – bralcem pa prepuščam preštevanje vseh razlogov, zakaj taka možnost žal (česar se zavedajo tudi tisti, ki jim je sicer všeč) ni realno izvedljiva.
Če torej ustrezne vsebinske selekcije ni mogoče opraviti po prvem letu študija, bi jo morali pred študijem, in sicer z ustrezno pripravljenim sprejemnim izpitom. S sprejemnim izpitom, s katerim bi preverjali tiste sposobnosti oziroma nadarjenosti, ki jih je mogoče in smiselno zahtevati od pravega študenta prava, na enak način, kot se preverjajo pri bodočih študentih arhitekture, kiparstva ali gledališke igre.
Ko je beseda nekajkrat nanesla na vprašanje tovrstnih sprejemnih izpitov, sem slišal pomisleke, da ti za študij prava že po zakonu žal niso dopustni. Priznam, da se v zakon v tem pogledu nisem poglabljal kaj več kot tik pred začetkom pisanja te kolumne, zato bom hvaležno sprejel kakšno dopolnitev ali popravek od bolj podkovanih. A vsaj sam v Zakonu o visokem šolstvu ne najdem določbe, ki bi vnaprej pravo izključevala iz kroga tistih disciplin oziroma študijskih, v katerih bi tovrsten sprejemni izpit prišel v poštev.
Peti odstavek 38. člena, namenjenega pogojem za vpis, določa zgolj to: »S študijskim programom se lahko kot pogoj za vpis določijo tudi posebne nadarjenosti oziroma psihofizične sposobnosti.« Nekoliko nedosledno sicer te možnosti pogojev za vpis ne omenja 41. člen, ki govori o omejitvi vpisa – a karkoli bi bilo v tem pogledu v primeru nejasnosti sporno za študij prava, bi bilo tudi za študij arhitekture ali glasbe. V vsakem primeru možnost dodatnih pogojev za vpis z drobnim zasukom povzema tudi Statut Univerze v Ljubljani, ki v četrtem odstavku 115. člena določa: »S študijskim programom, za katerega se zahtevajo posebne nadarjenosti oziroma psihofizične sposobnosti, se lahko določijo dodatni pogoji za vpis.«
Tudi zato pravim, da se ta kolumna navezuje na svojo predhodnico: za ustrezno opravljanje pravnega študija se zahtevajo – ali bi se vsaj morale zahtevati – posebne nadarjenosti oziroma sposobnosti, zaradi česar je tak sprejemni izpit ne zgolj dopusten, ampak tudi zelo smiseln.
Tega se je Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani pred časom že zavedala in kar nekaj generacij je v začetku devetdesetih let ob vpisu na študij prava opravljalo sprejemni izpit. Je ta dosegel svoj namen? Povsem zagotovo tega morda ne moremo trditi, a dvoje vendarle drži: večina (bolj in manj) starejših fakultetnih kolegov še danes pripoveduje, da so bile v letih s sprejemnimi izpiti generacije študentov najboljše, kar jih pomnijo; in tudi sam poznam primere kolegov, ki so na fakulteto prišli zaradi odlično opravljenega sprejemnega izpita, čeprav so imeli v srednji šoli sicer »le« dobri učni uspeh, pa so danes izvrstni pravniki. Oboje navaja na sklep, da so bili sprejemni izpiti koristni: na fakulteto so prišli pravi študenti, med njimi tudi taki, ki zgolj na podlagi splošnega učnega uspeha do fakultete ne bi mogli, pa so nanjo očitno sodili.
Končno nam pri vsem tem tudi ni (bilo) treba odkrivati tople vode. V ZDA že več kot pol stoletja poznajo izpit oziroma test z imenom LSAT (Law School Admission Test), ki ga rešujejo vsi potencialni študenti prava in ki je namenjen ravno temu, kar je izhodišče današnje kolumne – merjenju njihove nadarjenosti oziroma ustreznosti za pravni študij. Nekaj več o tem izpitu si lahko preberete tukaj, navsezadnje pa ste se z njim srečali že, čim ste začeli brati to kolumno: tisti dialog z začetka je namreč pobran (in na hitro preveden) iz izpita LSAT iz leta 2007. Vsebina tega izpita je kot vzorčna različica za boljšo predstavo v celoti na voljo na spletni strani organizacije, ki skrbi za njegovo izvedbo, tako da si ga lahko podrobneje ogledate in ga po želji tudi rešite.
Rezultat pa lahko seveda zadržite povsem zase.
