Ali je prinesla le papir ali tudi pravice? Ali se sploh zavedamo pomena otroštva za razvoj celotne družbe? Kako na varovanje pravic reagirajo zakonodaje posameznih držav, zlasti naša? Smo odgovorni tudi v praksi?
Otroci so človekova krila.
Arabski
Ljubi svojega otroka dokler je majhen,
da te ne bo sovražil, ko odraste.
Danski
Ko praznujemo v imenu otrok in njihovih pravic, ni nikoli dovolj dobro, dovolj dorečeno, dovolj hitro. Ko je treba prepovedati telesno kaznovanje, nasilje, revščino, poskrbeti za blaginjo in zdrav telesni in duševni razvoj bodočih rodov, so določila Konvencije zgolj mrtve črke na papirju, če za njimi ne stojijo ljudje, ki mislijo skrajno resno. Sprejem še ne pomeni uresničevanja, zato je naša zaveza, da o pravicah otrok vsak dan govorimo in se z njimi seznanjamo. Odrasli smo zgled mladim, ki bodo jutri imeli svoje otroke in jih vzgajali na način, ki nam morda celo ne bo všeč, a bomo prepogosto pozabljali, da smo bili mi njihov edini učitelj.
Z že »zgodovinskim« spominom na leta in desetletja, ko se o otrokih nikoli ni govorilo tako kot danes, seveda lahko zatrdim, da hodimo po dolgi in prašni cesti, na kateri se zaustavljamo ob znakih za prepoved in priporočilih za pot naprej. Otroci so kazensko neodgovorni do štirinajstega leta starosti, a kaj, ko jih mnogo zaide na stranpota življenja že pred tem pomembnim mejnikom.
Spominjam se dogodkov izpred dvajsetih let, ko je v ljubljanski Metalki služboval varnostnik, prav posebnega izgleda in velike učinkovitosti pri »lovljenju« drobnih tatičev. Skoraj vseh mladoletnih. Ker je tako močno škilil, je mladež, prepričana, da gleda drugam in jih ne vidi, zadovoljno kradla drobne tehnične predmete, zlasti avtomobilčke, ipd. Vendar jih je pričakal na koncu tekočih stopnic, zaustavil in iz žepov stresel ne le predmete, ki so pripadali Metalki, pač pa pogosto tudi drugim trgovinam, celo s cenami in oznakami. Začel se je postopek in, če so že dopolnili štirinajst let, so se običajno znašli celo na sodišču.
Možakarju so za »prestop« v drugo podjetje ponujali ceno, primerljivo s »prestopi« nogometašev. Takrat namreč ni bilo kod, s katerimi bi bili označeni predmeti in izhodov, kjer se tatove lovi s tehničnimi napravami, ki vsekakor zmanjšujejo tveganje številnih trgovin. Takrat sem bila celo vesela, da se je marsikdo od mladih ujel v past varnostnika in ga je srečanje z njim tako pretreslo, da v bodoče niti pomisliti ni želel, da bi še kradel. Gospod je bil stalna priča na sodišča in vedela sem, da se je z njim končala marsikatera zgodba, ki se sicer morda ne bi. Zato je tako pomembno, da ima mladina tudi vzgojo v obliki prepovedi, katerih upoštevanje vodi tudi v spoštovanje njihovih pravic. Ne gre le za enostranski posel, pač pa za obveznosti in dolžnosti, tako staršev kot tudi otrok. A, kaj ko starši pogosto pozabljajo na otroke, ko gre za njihove koristi in vidijo le svoje. Tako vzgajamo rodove, ki ne bodo znali spoštovati drugih, ker tega v otroštvu sami niso bili deležni.
Unicef sporoča, da živimo v svetu, v katerem je 923 milijonov ljudi podhranjenih in vsakih šest sekund zaradi lakote umre en otrok, da ima četrtina vseh otrok, ki živijo v državah v razvoju, premajhno telesno težo, da se je leta 2007 število podhranjenih ljudi povečalo za 75 milijonov, da vsako minuto en otrok postane HIV pozitiven in zaradi bolezni, povezane z aidsom umre en otrok, mlajši od petnajstih let, da vsako leto umre 9,2 milijona otrok, mlajših od pet let, od tega 4 milijone novorojenčkov, da se skoraj polovica svetovnega prebivalstva spopada s pomanjkanjem čiste pitne vode, da 101 milijon šoloobveznih otrok ne obiskuje osnovne šole, od tega 50 % deklic in skoraj tretjina otrok v podsaharski Afriki, da je v otroško izkoriščevalsko delo vključenih 158 milijonov otrok med petim in štirinajstim letom, od tega 40 milijonov v podsaharski Afriki, da ocenjujejo, da je vsako leto 1,2 milijona otrok žrtev trgovanja in kar 1,8 milijona otrok, večinoma deklic, spolno zlorabljenih, da skoraj 800 milijonov ljudi, od tega dve tretjini žensk, ne zna brati in pisati, pa tudi to, da se je uradna razvojna pomoč razvitih držav v zadnjih letih zmanjševala.
Ko slišiš, bereš in razmišljaš, si vesel, da so naši otroci tu in ne tam, da država skrbi za ljudi z najnižjimi dohodki, da imajo otroci brezplačno zdravstveno varstvo, zagotovljeno osnovnošolsko obveznost, da so želje celo po obvezni srednji šoli, da imajo ljudje številne subvencije, da tako vladne kot nevladne institucije pomagajo revnim, nemočnim, staršem, ki sami bremen razvoja lastnih otrok ne zmorejo, da otroci vsaj v šoli niso lačni, … vendar zakaj bi se zadovoljili s tem, ko pa vemo, da ima mnogo otrok tudi pri nas vsega preveč, nekateri pa očitno premalo. Zato pozdravljam vse akcije zbiranja sredstev za otroke iz socialno šibkih družin, če le ne prizadenejo tistih, ki so jim namenjene. Do teh je namreč potrebno ravnati skrajno obzirno, saj jih lahko doleti socialna izključenost in strah pred prepoznavnostjo v ožjem in širšem okolju. Biti reven, biti žrtev nasilja, zlasti lastne družine, lahko med otroki pomeni tudi izključevanje, saj mnogi niti doma in niti v šoli niso deležni prave vzgoje o solidarnosti, pomoči in sprejemanju drugačnih. Zato se mnogi ne želijo izpostaviti, zato celo nekateri starši naredijo vse, da se le ne bi revščina poznala prav na njihovih otrokih.
Zato me dvajsetletnica konvencije, ki nas ponovno opozarja na številne kršitve otrokovih pravic prepričuje, da utegne biti bolje, če bo o tem govorilo čim več ljudi, če bodo tem problemom posvetili pozornost tudi mediji, če bo odgovornost do otrok kot bodočih odraslih, prisotna vsak dan, na vsakem kraju in v vsakem trenutku.
November je mesec dobrodelnosti, praznujemo svetovni dan otroka, spominjamo se dneva boja proti nasilju nad ženskami in morda je obeležij in praznikov za en mesec celo preveč.
Praznik namreč ni le trenutek, ko se zazreš v preteklost in ugotoviš zakaj praznuješ in kaj praznuješ, pač pa načrt poti naprej. In prav pri otroku, mladini, bodočih odraslih, se moramo zavedati, da smo mi edini, ki jim lahko kažemo pot, dajemo zgled, kršimo ali spoštujemo njihove pravice. Če jih ne bomo, kdo jih bo? Konvencija ima kar štiriinpetdeset členov, a njihovo bistvo bi lahko zajeli le v nekaj stavkih. Vse pravice so namreč med seboj povezane in ni najpomembnejših. Otrokom priznavamo enakopravnost, država mora skrbeti, da so pravice iz Konvencije udejanjene v praksi.
Konvencija tako opredeljuje štiri glavna načela, ki so v najboljši skrbi za korist otroka, nediskriminaciji, preživetju in zaščiti ter participaciji in soudeležbi.
Če se zazremo v svet, nam ni težko ugotoviti, da je krut, izkoriščevalski in nepravičen, do mnogih najšibkejših, najranljivejših, pogosto prav otrok. Tako Unicef ponovno sporoča, da najbogatejših 20 % ljudi na svetu uživa 75 % delež svetovnega dohodka, da več kot 2,5 milijarde ljudi razpolaga s 5 % svetovnega dohodka in več kot 1,4 milijarde ljudi živi v skrajni revščini. 70 % od 146 milijonov otrok, ki so mlajši od petih let, živi v desetih državah sveta in imajo premajhno telesno težo.
Podatki so zgovorni, pomenijo več kot sleherna razprava, saj so številke v nebo vpijoče.
Živimo v deželi majhnega obsega, z zgolj 2 milijoni prebivalcev. Skromno predmestje velikega mesta. V šali pravimo, da smo si v petem kolenu skoraj vsi v sorodu, da so kraji, kjer se vsi poznajo, kjer se skrivnosti hitro širijo.
Prav te dni, natanko 18. novembra, na dan, ko je svet obšla novica tudi o nogometni zmagi male podalpske deželice nad svetovnim velikanom nogometa, je Narodna galerija gostila Ljudi odprtih rok, v akciji Naše žene in prečudovito okolje, polno pomnikov zgodovine in umetniških del, je dihalo z eno samo mislijo; biti dober, preprost, skromen, tam kjer živiš in z ljudmi, ki jih imaš rad. Vsak bi si zaslužil priznanje, tako nominiranci, kot tudi oni, ki to še niso uspeli biti, pa delajo dan za dnem dobro za soljudi, za enega ali več, za otroke, odrasle, hendikepirane, slepe, duševno prizadete, … Zažarela je dobrota, donatorji, dobrotniki, izjemne osebnosti, … Ljudje, ki dan za dnem tu ob nas širijo lepe misli in dejanja, bogatijo prostor, v katerem žal prevladuje tudi negativizem. In to je bodočnost, tudi za naše otroke, ki jih sicer ne more rešiti nihče drug, kot samo mi sami. Starši, sorodniki, vzgojnovarstveno osebje, šolniki, zdravniki pa tudi ljudje vsakdana. Tisti, ki jih srečujejo na svojih poteh in lahko dan polepšajo že s prijazno gesto pozdrava ali zgolj nasmeha.
Zato ob posebni obletnici Konvencije, ki se je te dni spominjamo in njen duh obujamo, želim reči le: vzgajajmo s srcem, ki je dobro in plemenito, z zgledom, ki je pozitiven in besedo, ki je odkrita in v njej ni hinavščine. Vrednote so obujene, v krizi še mnogo bolj kot tedaj, ko je ne občutimo. Zato dajmo priložnost za življenje tistih, ki prihajajo.
