Javna predstavitev mnenj o predlogu Družinskega zakonika je razburila stroko in javnost, sedaj bodo na potezi sestavljalci zakona in kasneje tisti, ki ga v imenu ljudstva v Državnem zboru sprejemajo.
Kaj prinaša, zakaj toliko nasprotovanj, kako naprej?
Konvencija o otrokovih pravicah določa, da morajo države podpisnice vsakemu otroku priznati pravico do življenjske ravni, ki ustreza njegovemu telesnemu, umskemu, duhovnemu, zdravstvenemu in družbenemu razvoju, pri čemer eden ali oba starša nosita glavno odgovornost, da v skladu s svojimi sposobnostmi in gmotnimi zmožnostmi zagotovita življenjske pogoje, potrebne za otrokov razvoj. Glede na sprejeto Konvencijo morajo države pomagati pri uveljavitvi vseh pravic, ki se tičejo otrok in njihovega razvoja. Vsak od nas je bil otrok, ne vemo pa koliko ljudi bo dočakalo starost in kakšno. Tudi zaradi številnih travm otroštva, ki zaznamujejo odraslost mnogih.
Zato menim, da predlog Družinskega zakonika ustrezno ureja način odločanja o zadevah za varstvo koristi otroka, tudi glede sistemskega prenosa pristojnosti in zaščite interesov otroka. Pomeni korak k hitrejšim sodnim postopkom, tako glede vzgoje, varstva in oskrbe otrok. Ko je otrok v koliziji številnih interesov, pa rabi ob sebi še tretjo osebo – zagovornika. Projekt bo prerasel v vseslovenskega, pomagal reševati stiske otrok, na nek način pa tudi nadzoroval neprimerno ravnanje staršev oziroma tistih, ki so jim otroci zaupani v vzgojo, varstvo in oskrbo. Strokovno usposobljene osebe bodo zagotovo to znale in zmogle, četudi gre za izjemno težko področje. Na žalost vse prepogosto slišimo, da je delo z otroki lahko, da zna z njimi ravnati vsak, saj je to ljudem na nek način »prirojeno«. Prav z otroki bi morali delati najboljši; od vzgojiteljic in vzgojiteljev do učiteljev in učiteljic, pediatrov, svetovalcev, strokovnjakov na centrih za socialno delo in nenazadnje policistov, tožilcev, sodnikov, … skratka vsi, ki se pri svojem delu tako ali drugače srečujejo z njimi.
Praksa vsakdana namreč kaže, da je vzgoja ena najtežjih nalog v življenju slehernega starša. Ko pride do potreb po korekciji vedenja otroka, je težav še več in le visoka strokovnost vseh kadrov ter njihova specializiranost, zlasti na sodiščih, ki bodo morala razsojati hitreje, bo lahko garant lepše prihodnosti, že tako zaznamovanih otrok. Pogosto so namreč »orodje« v rokah staršev, mnogi poraženi v bitki njihovih interesov, čeravno ti trdijo, da delajo v njihovo korist.
Tudi predhodno obvezno svetovanje - mediacija, ki bo prisotna pred vsakim sodnim reševanjem sporov, bo lahko pokazatelj kdo misli resno in komu je res mar za otroka, komu gre zgolj za prestiž, zmago in uspeh pravde. Pomembno je tudi, da bo prenos vseh pristojnosti odločanja o otrokih dosleden. Centri za socialno delo bodo ohranili le svetovanje in nujne odvzeme otrok, pa tudi nadzor nad starševsko skrbjo. Za družino, ki se bo znašla v primežu institucij in gotovo v osebnostni krizi, bo potrebna priprava načrta pomoči, družinska mediacija pa bo, upam, reševala hude zagate napovedanih bojev za zaupanje otrok v vzgojo, varstvo in oskrbo.
Ko je govora o telesnem kaznovanju otrok, se ne moremo znebiti občutka, da bi mnogi še vedno radi dopuščali vzgojno klofuto. Kako močna naj bo, kolikokrat se lahko ponovi, katere dele telesa naj doseže oziroma na katere naj se omeji, da je opravičljiva, …? Veliko vprašanj, ki jih mnogi zastavljajo sedaj, ko naj bi bilo prepovedano telesno kaznovanje otrok. Ali ni klofuta poniževalna? Pomislimo, kako bi se počutili, če jo v besednem prepiru nenadoma dobimo, kako osramočeni bi bili, kako bi se radi maščevali in kaj bi ji sledilo?
Tako kot pri omejitvah hitrosti, ko v mestu vemo, da je dovoljeno voziti 50 km na uro, pa vseeno vozimo 60, 70 in celo več, lahko razmišljamo tudi pri klofuti.
Gre za kršitev načel komuniciranja, etičnega in moralnega sporočanja različnih mnenj, nadvlade, strpnosti, … in vendar si je potrebno, tako kot pri hitrosti, pripisati posledice, ki se morda celo ne pokažejo vedno in ne prvič. Če bomo torej dovolj osveščeni in se bo zavest o tem, da telesno kaznovanje ni način dobre vzgoje, zažrla v vse pore slehernega starša in vzgojitelja, bomo začeli hoditi po poti brez nasilja. Konvencija o otrokovih pravicah namreč prepoveduje vsakršno obliko nasilja, ki se običajno začne z udarcem, klofuto, nadaljuje pa s pretepanjem, celo poškodbami in nenazadnje morda s smrtjo.
Zgledi vlečejo, nasilje rojeva nasilje in iz malih žrtev lahko zrastejo veliki nasilniki. Že jutri bodo z brcami, klofutami, pretepanjem, poniževanjem, … svojo moč kazali v medvrstniških oblikah sporov, nad družinskimi člani in celo popolnimi tujci, tudi, ko bodo sami postali starši. Nasilje se jim je namreč zažrlo v vse pore lastnega, od teh dogodkov že izmučenega telesa. Psiha bo delovala le še v smeri večjega nasilja. Sodili bodo drugim in sebi, si vzeli pravice, ki jim ne gredo, jih ne priznavali drugim in morda bo kazen doletela tudi starše, ki so jih tega »naučili«. Zato je nekje potrebno začeti. Pomembno je, da prav pri majhnem in nebogljenem bitju, ki ne uspe, zmore in upa reči ne, ker je vse preveč odvisno od starejših. Zaščititi ga mora družba s prepovedjo telesnega kaznovanja, ki je določena v predlogu zakonika. Otroci namreč niso krivi za starše, ki jih imajo, ne morejo si jih zbrati, prav tako ne sorodnikov. Podpirajo jih lahko le prijatelji, »prijatelji« pa smo jim lahko tudi mi, če jih bomo obvarovali nasilja, celo pred najbližjimi.
Žal včasih brez strogih določil zakonodaje sploh ne gre in celo kazenski postopek, ki je ultima ratio, tu in tam prinese osveščanje.
Določila predloga, ki najbolj burijo javnost, pa so s heterospolnimi skupnostmi izenačene istospolne in možnost posvojitve otrok.
Spominjam se leta nazaj, ko je slovensko javnost prav tako razburjal predlog novega Kazenskega zakonika RS. Z dobrimi in slabimi določili, s takimi, ki v praksi sedaj, ko od 1.11.2008 velja, nudijo prepotrebna kazniva dejanja in onimi, ki vzbujajo številne dvome, delijo teorijo in prakso, zaradi katerih se iščejo pravna mnenja do vrhovnega sodišča. A, tedaj se je govorilo zgolj o možnosti dosmrtnega zapora in t.im. registrih pedofilov. Minilo je leto in Slovenijo ni pretresla še nobena dosmrtna kazen zapora in upamo, da je nikoli ne bo. In vendar se je o tem govorilo tako kot, da se bodo take kazni izrekale večkrat mesečno.
V imenu enakopravnosti vseh ljudi, ne glede na raso, barvo, veroizpoved, etnično pripadnost, spol, jezik, politično ali drugačno prepričanje, spolno usmerjenost, premoženjsko stanje, rojstvo, genetsko dediščino, izobrazbo, družben položaj ali kakšne druge okoliščine, ne smemo prav nikogar prikrajšati za katero izmed človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki so priznane od mednarodne skupnosti ali določene z ustavo in zakonom, mu takšno pravico ali svoboščino omejiti. Zato je izenačitev življenjskih skupnosti nov korak k enakopravnosti vseh ljudi v naši mali Sloveniji.
Marsikaj smo v preteklosti že doživeli in preživeli. Rasla sem v obdobju, ko so matere samohranilke in očetje samohranilci pridobili enake pravice, vendar se zlasti iz mnogih literarnih del preteklosti in pripovedi starejših ljudi, ki celo še živijo, spominjam kako se je govorilo, kaj vse počelo in kako prikrajšalo za marsikatero pravico otroke, ki niso imeli uradnega očeta, ki so veljali za pankrte, ki so jih ljudje zasmehovali, ki jih v šolah in drugod, niso obravnavali enakopravno, ki so neznansko trpeli. Pa je prišla sprememba, mnogi otroci živijo samo z materami, nekateri celo z očeti. Zlasti sledni bijejo silni boj, da bi postali v želji za zaupanje otrok v vzgojo, varstvo in oskrbo, enaki ženskam in materam. Mnogo besed bo še izrečenih, veliko raznovrstne »kilometrine«, postopkov sodišč ter izvedenskih mnenj, da bomo končno materi, ki na ta na tak način »izgubi« otroka, rekli, da je morda dobra mati, ker ga je prepustila očetu, ki je primernejši za vzgojo, ima službo, stanovanje, živi v kraju kjer je otrok doslej obiskoval šolo, so tam stari starši, … Vedno znova ob takih ženskah, pri katerih otroci ne živijo, slišimo komentarje: »A veš, da otroka ni dobila ona, pač pa njen bivši, le kaj je z njo narobe, ali pije, ali …?« Torej tudi tu bo potrebno narediti nekaj korakov v pravo smer, šele potem lahko računamo na enakopraven »boj« staršev za otroke. Seveda si boja ne želimo, pač pa sporazumevanje. A kaj, ko se bodo matere, dokler ne bo sprememb v glavah in na jezikih ljudi, še vedno obupno borile za otroke in s tem za svoj moralni status dobre ženske in matere.
Zagotovo družba še ni pripravljena na otroka, ki bo imel »dva« očeta ali »dve« materi. In vendar premnogi živijo celo brez staršev ali ob materah, katerih partnerji so v zaporu, uživalci mamil ali, …in ob očetih, ker so matere zapustile dom, se zapile, odšle neznano kam, naredile samomor, so v zaporu, ali … Ko je bilo v živahni razpravi v Državnem zboru rečeno, da otroci trpijo, ker morajo v tretjem razredu pisati spis o svoji družini, sem se zamislila, kako hudo je to in kako je že sedaj težko pisati o družinah, kjer vlada nasilje, kjer očetu ne moreš reči oče, ker otroka spolno zlorablja, ker je morda ubil mater ali mati ni vredna tega imena. Kaj naj torej piše tak otrok? Zato bi se nedvomno v takih primerih zagotovo znašel v krizi tudi tisti, ki bi moral v spisu opisati dva »očeta« ali dve »materi«. A, zakaj otroci ne pišejo o tem kaj si želijo v družinah, kakršnekoli so že, kako lepo je, če jih ima kdo rad, koga imajo oni radi, kako se veselijo, ko pričakujejo hišnega ljubljenčka, pa še o čem.
Glede na široko razpravo in nasprotovanja možnosti posvojitev v istospolnih zvezah, sem v trenutku pomislila koliko bi sploh bilo tako posvojenih otrok. Ne predstavljam si, da bi se nenadoma pojavljali množično, saj bo v ospredju pred vsako odločitvijo sodišča, ki bo edino odločalo o tem, torej nič več centri za socialno delo, zgolj in samo interes otroka in skrb zanj. Tako bodo torej sodišča skupaj s strokovnjaki odločala ali bo tak razvoj za otroka primeren ali obstaja drugačna in boljša rešitev.
Razmišljala sem o primeru, ki bi se utegnil zgoditi in se ob njem lahko vprašamo kaj narediti in ali je to res v škodo otroka. Družinska skupnost moža in žene dobi otroka. Družina živi nekaj let skupaj, pride do razveze, moški si poišče partnerja, bivša žena in mati to s težavo sprejme, vendar je otrok na očeta tako močno navezan, da stiki z njim potekajo. Mati nekega dne umre, otrok nima nikogar od starih staršev oziroma ga ti ne morejo sprejeti. Kaj sedaj? Ali oče res ni primeren za njegovo vzgojo? Bi moral otrok res v rejništvo ali posvojitev ali bi mu država res vzela očeta? Edinega, ki ga ima in nenazadnje tudi rad.
Prav zato, ker moramo na enakopravnost ljudi gledati najširše, ker moramo otroke vzgajati odrasli, ker se moramo tudi sami z ozirom na številne spremembe sodobnega časa spreminjati, korigirati in učiti strpnosti, menim, da je lahko prvi korak na dolgi, dolgi poti, tudi predlog Družinskega zakonika. Gre zgolj za teoretične možnosti posvojitev, ki jim bodo sodišča dala praktično veljavo. Kdaj, kako, zakaj, .. o tem bodo odločala po tehtni presoji, zagotovo številnih pravnih sredstvih, v imenu največje skrbi za otroka, ki mu jo s tem zakonikom priznavamo in končno tudi zakonsko določamo.
Zdi se mi prav, da se je odzval širši slovenski prostor, da slišimo mnenja za in proti, da bodo ta nenazadnje upoštevana tudi pri odločitvah sodišč in vendar v 21. stoletju ne smemo in ne moremo več »rakovo pot«. Torej nazaj in ne naprej. Nikoli nihče izmed ustvarjalcev zakonodaje ne misli slabo in zlonamerno, je pa treba priznati, da je v predlog Družinskega zakonika vtkanih veliko dobri idej, izkušenj preteklosti in želja za prihodnost. Ljudje, ki so ga ustvarjali, so želeli premike, spremembe, manj kršitev in več prostora za otroka, družine; take ali drugačne.
Zagotovo pa bo prelitega še veliko črnila in spisanih mnogo kritik ter pohval, kolumn, blogov, člankov, intervjujev in razprav. Nenazadnje je tako tudi prav in demokratično.
V imenu strpnosti do tistih, ki ga podpiramo in onih, ki ga ne, si želim le eno; da bo tak, da bomo nanj celo ponosni.
