V prvem filmu, ki sem ga gledala na televiziji in sem ga vsaj približno razumela, mi je med vsemi liki najbolj ostal v spominu sodnik. Tisti angleški, s čudnim pokrivalom, ki je sedel visoko nad vsemi ostalimi in grmeče predaval o pravici in kazni za tiste, ki se ne držijo dogovorjenih ali zapisanih pravil.
Njegov lik se mi je močno vtisnil v spomin – vsaj za tistih nekaj noči, ko sem bila prepričana, da se bo tudi name vsul plaz učenih in visokoletečih besed! Morda se boste vprašali, za kaj bi si to zaslužila? Prejšnje popoldne sem na poti iz šole cesto prečkala mimo prehoda za pešce – v moji glavi velik greh, saj sem vedela, da tega ne smem.
Nekoliko zgodovinskega uvoda sem zapisala predvsem zato, ker sem že od malih nog razumela, da obstajajo ljudje, ki kaznujejo tiste, ki se ne obnašajo prav, ki lažejo, ki kradejo. Šele kasneje sem dojela, da obstajajo tudi hujši zločini in seveda hujše kazni. Predvsem pa mi je v 2. letniku fakultete postalo jasno, da pravo ne pomaga iskati pravice, pač pa je namenjeno reševanju sporov. Pravico pomagamo iskati v (pravo)sodnem sistemu ljudje – sodniki, odvetniki, tožilci.
Je pravica kaj drugačna, če jo iščemo (in najdemo) v lepih, sodobno opremljenih prostorih? Jo bomo našli kaj prej kot v starih stavbah, ki vendarle imajo svoje dostojanstvo, svojo zgodovino, ki so bile sicer zgrajene v popolnoma drugem družbenem redu, a izključno z namenom služiti iskanju pravice? Ko nekdo v Ljubljani reče, da gre na sodišče, se njegovemu sogovorniku takoj v mislih pojavi slika stavbe na Tavčarjevi (9). Tudi vsi medijski prispevki o tem ali onem pomembnem sodnem postopku vsaj za hipec pokažejo prav to stavbo – prepoznavno v veduti Ljubljane.
Prvo anekdoto (naj mi starejši kolegi ne zamerijo, da pravim anekdota – da je tako, se je seveda izkazalo šele veliko kasneje) o novi sodni palači sem slišala v času pripravništva, ko smo še mlečnozobi pripravniki z diplomami, na katerih se še ni posušilo črnilo, v sodnem bifeju tiho poslušali sodnike ali odvetnike, ki so si privoščili kavico. Nova sodna stavba bo stala tam in tam, so govorili; vsi sodniki bodo imeli svoje sobe, so si želeli; dvorane za obravnave bodo svetle in z velikimi okni, so upali. Takšnim pogovorom smo bili tihe priče. Tudi pripravniki, bodoči odvetniki in sodniki, s(m)o verjeli, da bomo svojo službo opravljali v času, prostoru in poslanstvu ustreznih prostorih.
Potem so za nekaj časa pogovori o novi sodni stavbi potihnili, posamezni oddelki sodišč so se naselili tam, kjer je pač bilo možno vsaj približno urediti infrastrukturo, ki je omogočala kolikor toliko spodobno poslovanje sodišč. Naj ne bo pomote – sodišče niso samo razpravne dvorane in sodniki. Brez ljudi, ki jih le redko ali pa sploh nikoli ne vidimo, (pravo)sodni sistem ne more delovati. Njihovo delo je nepogrešljivo in tudi oni si zaslužijo primerne delovne pogoje.
V zadnjih nekaj letih so se ponovno pojavile govorice o gradnji nove sodne palače. Tokrat sem zanalašč zapisala govorice (in ne anekdote), saj so pristojne institucije naredile kar nekaj korakov naprej – a žal v napačno smer. Zadnji poskus zgraditve nove sodne stavbe se je končal s komaj opazno novičko, da je pravosodno ministrstvo ustavilo aktivnosti pri projektu in bo (ponovno!) analiziralo stanje in potrebe ljubljanskih sodišč. Na vprašanje, ali gre dejansko za tehten in strokoven razmislek o smotrnosti projekta, odgovora ne bom niti iskala. Kot odvetnica sem sodelovala v postopku pravnega varstva po zaključenem javnem razpisu. V imenu stranke sem opozarjala na strokovne pomanjkljivosti razpisa, seveda pa tudi na nedorečenost samega zakona – a to je zgodba za drugo priložnost.
Z gradnjo nove sodne palače ne bomo popravili škode ugledu sodnemu sistemu. Kot sem zapisala na začetku: pravica ne razlikuje med staro in novo dvorano, med pisalnim strojem in računalnikom. Morda pozna to razliko pravo? Morda sistem, ki skuša na vsak način zamegliti svoje lastne napake in pomanjkljivosti? Poznamo razliko med iskanjem pravice v novi stavbi ali v zaprašeni sobani mi, ljudje – odvetniki, sodniki, državljani? Naj vsaj v svojem imenu povem, da vedno znova in znova ugotavljam, da pravico iščemo (in delimo) s svojim delom, znanjem in ugledom le posamezniki, pa katerokoli barvo toge že nosimo.
Pereče razmere v sodstvu, pred katerimi si vsaj ne zatiskamo več oči, je skušala vlada ublažiti z dvigom plač sodnikom in tožilcem. Hvalevredno dejanje, a kaj, ko bi bilo le-to po mnenju Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije, saj bi »predlagana rešitev […] korenito posegla v veljavna razmerja in njihovo primerljivost« ter »bi bila lahko sporna z vidika načela delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena ustave,« kot so mnenje službe povzeli javni mediji.
Pozorni bralci ste opazili, da sem v center sistema postavila ljudi – posameznike, ki ohranjajo delujoč pravosodni sistem. Pa ne le pravosodnega, tudi zdravstvenega, šolskega … Dokler ne bomo doumeli, da določeni organizmi države ne morejo obstati v novih prostorih, z visokimi stroški (tudi za plače), a brez zaupanja v ljudi in njihovo delo, brez vlaganj v njihov ugled, njihovo dobro počutje in spodbujanje pripadnosti poklicu, nam tudi visoke sodne p(a)lače ne bodo nič pomagale.
