O prijaznosti

Najprej moram reči, da me veseli, da letošnja tema okrogle mize ni bila izrazito pravno strokovna. Čeprav je po eni strani res, da je takšno srečanje pravnikov vedno dobra priložnost, da za pravno in laično javnost spregovorijo o kaki aktualni pravni tematiki, pa po drugi strani tudi drži, da pravniki pri svojih javnih nastopih ne smemo vedno ostati le za svojimi profesionalnimi pravniškimi okopi. Kot izobraženci in posamezniki z določenim družbenim vplivom moramo celo večkrat kot doslej spregovoriti tudi o etičnih in drugih temah, ki so pomembne za družbo kot celoto, vsaj posredno pa tudi za pravo, saj determinirajo občo družbeno kulturo in mentaliteto, ki je osnova oziroma izhodišče pravni kulturi. Slednja je v Sloveniji še vedno premalo razvita, pri čemer nosimo za to določeno (so)odgovornost tudi pravniki. Po eni strani zato, ker včasih sami ne opravimo svojega dela tako, kot bi bilo treba, po drugi strani pa zato, ker večinoma molčimo (seveda s svetlimi izjemami), ko se dogajajo pomembne kršitve (ustavno)pravnih vrednot in norm, ali se od njih celo namenoma izrazito odstopa.

Ali torej lepa beseda res lepo mesto najde? Še preden se spustim v analizo različnih formulacij tega reka, naj poudarim, da nas ta slovenski pregovor, ki ima verjetno v vseh razvitih kulturah in filozofijah ustrezne vsebinske soznačnice, napeljuje predvsem na pomemben etični razmislek o vrlini prijaznosti in njenem družbenem smislu. Spregovoriti z nekom lepo, na lep način, namreč pomeni predvsem, da smo v takšnem nagovoru prijazni do sogovornika oziroma poslušalca.

Slovenci uporabljamo navedeni rek v več različicah, ki pomensko niso povsem iste. Tri glavne različice so naslednje:

Lepa beseda lepo mesto najde.
Prava beseda lepo mesto najde.
Lepa beseda pravo mesto najde.

Ker se tukaj nima smisla pretirano analitično poglabljati v različnost vseh treh formulacij, naj poenostavljeno rečem, da je v vseh treh primerih mišljeno približno naslednje: če smo z besedami prijazni, bo ta prijaznost našla sebi ustrezno, torej prijazno, mesto ali odziv. V globljem filozofskem smislu je takšen rek izraz kozmičnega principa privlačnosti, po katerem »podobno privlači podobno«, tj. lepa beseda lepo besedo.

Toda ker vsi zelo dobro vemo, da v praksi prijazne besede (v nadaljevanju »lepe«, »prave« in »dobronamerne« besede pojmujem kot prijazne) pri ljudeh ne naletijo vedno na prijazen odziv, to navidez postavlja našo ljudsko modrost pod vprašaj. Včasih nekoga prijazno ogovorimo (npr. ga pozdravimo), mu kaj prijazno svetujemo ali ga na kaj prijazno opozorimo, v »zahvalo« pa dobimo kak neprijazen pogled, neprijazen molk ali neprijazen odgovor. V takem primeru se pogosto počutimo naivni, ker smo (spet!) slepo verjeli v človeško dobronamernost ali prijaznost, pa smo se le ponovno opekli. Pogosto celo sprejmemo odločitev, da od zdaj naprej ne bomo več tako prijazni do drugih, vendar pa nas kasneje, prej ali slej – seveda, če smo dovolj prijazne narave – neka naša notranja sila ponovno napelje k prijaznemu obnašanju do drugih. To se sicer tu in tam izkaže za smiselno, toda kmalu nas kakšni negativni odzivi spet prizadenejo in spet se odločimo: Nikoli več!... Seveda pa vse to velja le za ljudi, ki nosijo prijaznost v sebi, kajti tisti, ki je zavestno ne premorejo, so že po svoji naravi pretežno neprijazni – prijazni so le toliko, kolikor se v tej smeri pretvarjajo zaradi zunanjih vzrokov, npr. zato, da bodo všeč nadrejenemu ali širši javnosti.

Preden se odzovem na povedano, naj strnjeno povzamem, kaj je o prijaznosti pred več kot 2.300 leti v svojem delu Nikomahova Etika zapisal Aristotel. Ta veliki filozof pravi, da je prijaznost človeška vrlina. Vrlina je določeno človekovo zadržanje, ki teži k srednji oziroma pravi meri, pri čemer je merilo te mere zdrava pamet (Aristotel, Nikomahova Etika, Slovenska matica, 2016, str. 109-110). Človek, ki je prijeten do prave mere, je prijazen. Prijaznost je torej srednja (in prava) mera človeške prijetnosti. Kdor s prijaznostjo pretirava, je vsiljivec, kdor pretirava iz koristoljubja, pa je lizun (priliznjenec). Tisti, ki je v vseh zadevah neprijazen, ki torej teži k drugi skrajnosti, pa je prepirljivec in čmerika (Aristotel, op. cit., str. 89).

Naj zdaj v tem Aristotelovem duhu povem nekaj zelo naravnost: naj vas nikoli ne bo sram lastne prijaznosti. Če ste v resnici prijazni, in torej niste niti vsiljivi niti prepirljivi ali priliznjeni, potem ste s svojo prijaznostjo breme morebitnega neprijaznega odziva prenesli na druge. Kako se torej nekdo drug odzove na vašo prijaznost, je njegova in ne vaša stvar. Če vas neprijazne reakcije na vašo prijaznost prizadenejo, potem seveda upoštevajte znani svetopisemski rek, da pač svinjam ni primerno metati biserov (in pustite pri tem ob strani razne vulgarne in zlonamerne interpretacije tega reka). Toda v vsakem primeru zaradi svoje iskrene prijaznosti, s katero ste morda naslovili v tem smislu nezrelo ali čustveno invalidno osebo, ne imejte slabe vesti. Seveda pa se morate vprašati, kdaj je prijaznost smiselna in koristna.

Prijaznost ni za vsako priliko in za vsakega človeka, na katerega se obračamo. To ne pomeni, da moramo biti do drugih že izhodiščno neprijazni. Vendar pa v življenju večkrat nastopijo situacije, ko je treba hladno ali pa celo ostro reagirati zoper nekoga, ki govori ali dela kaj neprimernega ali slabega in se na prijazne opomine ali sankcije ne odziva ustrezno. V takšnih primerih je pač treba delovati drugače. V takšnih primerih je prava mera prijetnosti in prijaznosti nič. Tako kot npr. v nekoliko drugačnem smislu ugotavlja tudi Aristotel, ko pravi da pri negativnih strasteh (npr. pri škodoželjnosti, nesramnosti in zavisti) ter negativnih dejanjih (npr. pri kraji in umoru) ni mogoče uporabiti nauka o pravi meri, kajti te strasti in dejanja so v vsakem primeru slaba oziroma nesprejemljiva (Aristotel, op. cit., str. 86).

Posvetimo se zdaj vprašanju, ali se prijaznost splača? Ali je lepa, tj. prijazna oziroma prijetna beseda res smiselna in koristna? V resnici je tako, da prijaznost vedno najde prijazno mesto. Če ga pri nevzgojenih, čustveno zavrtih, primitivnih ali drugače neprijaznih ljudeh ne najde na njihovi zavestni ravni, se zagotovo dotakne ali celo usidra v njihovo podzavest oziroma nekam v nezavedno sfero, in sicer v prijazni del te sfere, ki ga takšni ljudje pri sebi še niso odkrili. Nekje in nekoč se bo ta njihova podzavestna prijaznost, ki jo bodo prijazne besede in misli drugih ljudi v resnici okrepile, prebila na površino. Tedaj bodo tudi takšni posamezniki začeli postajati prijaznejši.

Toda neredko je tako, da ko se v okorelem neprijaznežu začne postopno prebujati prijaznost, te njegove porajajoče se vrline niso neposredno deležni tisti, ki so bili do njega prijazni, pač pa jo je v nekem drugem času in okolju deležen nekdo drug. Kozmične zakonitosti tu večkrat potekajo nekoliko drugače, kot si naš omejeni človeški (moralni, pravniški ali pravičniški) razum to predstavlja. Vendar pa je v skladu s temi misterioznimi zakonitostmi prijazen človek prej ali slej tudi sam povratno deležen prijaznosti, le da se mu to večkrat zgodi nekje drugje, tam, kjer tega pogosto sploh ne pričakuje. Vse se namreč v resnici vrača in poplača, tako tudi prijazna beseda s prijazno besedo.

In kako to pravkar opisano vračanje prijaznega in dobrega deluje? Vse to smo vsi že večkrat doživeli. Vprašanje je le, ali smo znali zadeve med seboj povezati. Tako smo npr. neki osebi, lahko celo povsem neznani, nekje pomagali – z nasvetom, toplino, denarjem ali čim drugim. Ta oseba nam nato te prijaznosti ni vrnila. Ni nam izkazala hvaležnosti. Morda zato, ker je kasneje več nismo srečali, ali pa pač tega ni hotela ali znala. Običajno smo bili zaradi tega vsaj malo razočarani. Toda po drugi strani se nam je prav tako že zgodilo, da je bila neka oseba brez neposrednega razloga do nas prijazna, dobra, pa ji tega nismo nikoli uspeli vrniti s svojo prijaznostjo ali dobroto, ker smo bili bodisi v tistem trenutku nerazpoloženi ali pa nismo imeli možnosti, da ji prijazno izkažemo hvaležnost, kasneje pa se z njo nismo več srečali. Tista mera oziroma »psihološka količina« prijaznosti, ki smo jo torej nekje prej oddali v kozmični prostor, se nam je iz tega prostora vrnila v nekem drugem času, kraju in obliki. Na smiselno enak način se seveda vrača tudi neprijaznost in zlonamernost. V tem globljem smislu zato rek »Lepa beseda lepo mesto najde« vsekakor drži, tako kot držijo izreki, ki nam sporočajo, da se vse vrača in plača.

Naj vse to na kratko osvetlim še v luči prava. Le-to seveda ne more delovati neposredno po takšnih, ravnokar opisanih intuitivnih spoznanjjih, v katere mnogi ljudje niti ne verjamejo. Zato je prav, da je moderno pravo, ki se izraža skozi pravno državo (ki implicira tudi vladavino prava), racionalizirano, predvidljivo, preverljivo in nenazadnje dokazljivo – vse to namreč, poleg prizadevanja za pravičnost, nudi ustrezno pravno varnost, ki je temeljna človeška in družbena potreba. Toda pravna država temelji na pravni kulturi, tj. na spoštovanju demokratično ustvarjenega prava kot takšnega, na spoštovanju njegovih norm, na uporabi dovoljenih in postopkovno urejenih oblik nestrinjanja s posameznimi pravnimi normami in odločitvami (peticije, pravna sredstva itd.) ter nenazadnje na (vsaj navzven) spoštljivem odnosu do sodnih in drugih pravnih institucij ter do vseh tistih, ki kot naši pravni nasprotniki nastopajo proti nam v pravnih sporih. Takšne pravne kulture pa ne more biti v družbi, ki je groba, primitivna, nevzgojena – skratka obče nekulturna. Zato je tudi prijaznost, ter z njo vsaka lepa in dobronamerna beseda, ki je del razvite obče kulture, še kako pomembna osnova in gradnik pravne kulture.

Seveda prijaznost ne pomeni, da smo plašni, priliznjeni, neodločni ali »smešni«. Prijaznost enostavno pomeni, da smo kulturni. Pomeni, da pohvalo in kritiko izražamo na umirjen, premišljen, po potrebi tudi na odločen način. Pri tem pa nismo, kot bi dejal Aristotel, niti vsiljivi ali priliznjeni, pač pa iskreni in kulturni. In ker je prijaznost, kot pravi Aristotel, izraz prijetnosti, je prijaznost še kako pomembna človeška vrlina. Če namreč želimo, da je družba človeku vsaj pretežno prijetna, potem jo moramo kot takšno ves čas (so)ustvarjati tudi s prijaznostjo.

Prijaznost je torej izraz človekove višje čustvene in kognitivne stopnje razvoja. Kot vrlina ima pomembno moč vplivanja na medčloveške odnose. Zato je prav, da smo tako v zasebnem kot poklicnem življenju praviloma prijazni (in s tem prijetni) ter da od tega odstopamo le v utemeljenih primerih. Tudi v pravnem poklicu je še kako pomembno, da smo do vseh udeležencev pravnih postopkov spoštljivi ter da v pravni komunikaciji uporabljamo spoštljiv jezik. V tem smislu, tj. v smislu spoštovanja drugih pravnih subjektov, pravnih institucij in prava kot takšnega, je prijaznost vsekakor tudi nujen in koristen del pravniške komunikacije in kulture. S takšnim pristopom lahko vsekakor ustrezno omilimo tisti drugi del pravniške komunikacije, ki je zaradi pravnega formalizma (brezosebnosti, »hladnosti«) ter zaradi konfliktne narave pravnih sporov neizogibno manj prijazna, trda ali celo neprijazna.