Zaradi umora v družinskem krogu na svetu vsako uro umre pet žensk. Storilci so večinoma najožji družinski člani. Kovidna kriza je stanje le še poslabšala. Ali še kdo ne ve, da 25. novembra obeležujemo dan boja proti nasilju nad ženskami in otroki? Ne le ta dan, kar ves mesec je namenjen ozaveščanju o nasilju, pa tudi o vseh možnostih, kamor se žrtve lahko obrnejo po pomoč. Pa je z leti nasilja kaj manj? Se vam zdi, da so postopki učinkoviti? Ali nismo kar vsi sleherni dan priča nasilja? Bo kdaj drugače? Kdo je torej kriv in ali nam iskanje krivcev sploh lahko pomaga? Mrtvim nikakor. Včasih pa »ubijajo« že besede. Z njimi se običajno vse začne.
Vse je na videz tako,
kot je bilo nekdaj:
gozdovi, ceste, globače,
meglena jutra in
zasnežene noči.
Tudi puške in tanki,
letala in rakete.
Enake so tudi
besede slovesa,
kriki groze,
vzkliki junaštva,
hropenje umirajočih,
zadnja sporočila tistim,
ki ostajajo.
Vse je znano.
Samo igralci so novi.
Neža Maurer
Na nasilje, ki jemlje življenja in ustvarja sirote, pomislim vedno, ko slišim za uboj ali umor v družinskem krogu. Spomnim se časov, ko sem kot tožilka dežurala in sem morala po takem obvestilu z dežurno preiskovalno sodnico ali sodnikom na ogled kraja nesrečnega dogodka. Po ogledu je stekel kazenski postopek zoper povzročitelja hudega kaznivega dejanja, če si ta ni sodil že kar sam. Takih je bilo veliko.
Seveda so na sodišču na dan privrele številne zgodbe, ob katerih nam je zastajal dih. Spraševali smo se, ali se smrti res ni dalo preprečiti in otrokom ohraniti oba starša ali vsaj enega. Zakaj so morali povsem brez krivde postati sirote in pristati v rejništvu, večno zaznamovani? In zakaj so morali biti že pred usodnim trenutkom priča nasilju vseh vrst? Le zakaj? So žrtve že izgubile zaupanje v državne institucije in njihovo pomoč? Spominjam se pripovedi ljudi, ki so klicali za pomoč, potem pa so bili ob prihodu policije z globo kaznovani vsi – tudi žrtve, saj je nasilnik trdil, da je bil napaden in se je le nekoliko bolj intenzivno branil. Kazen so zaradi ljubega miru pod skupno streho plačali babica s svojo skromno pokojnino ali celo sin ali hči s štipendijo. Kakšno sporočilo so dobili? Naj ne kličejo nikogar, ker bo samo še slabše! Upam, da je to le žalostna preteklost in se danes po vseh opozorilih in kritikah to ne dogaja več.
Živo se spominjam gospe, ki je prišla na tožilstvo, da bi prijavila partnerjevo nasilje. Ker pred tem nikjer ni iskala pomoči in ni imela ne prič in ne zdravniških izvidov, sem ji natančno pojasnila, kako potekajo kazenski postopki in kaj potrebujemo za dokazovanje nasilja. Čez čas se je res vrnila. Po poškodovanju je namreč odšla na urgenco, dobila priče in stekel je kazenski postopek. Prejela je tudi ustrezno pomoč in človek bi mislil, da je pomagalo. Vendar ni. Čez čas sem jo spet srečala pred razpravno dvorano, imela je res veliko smolo. Nov priimek in nov storilec. Uspelo ji je reči samo to: »Še tega me rešite, je hujši kot prvi, naslednjega vam prej pripeljem pokazat.«
Ni ji pomoči, sem premišljevala … Res je, tudi to so žrtve. Zaznamovane in vdane v usodo.
Pa je naša družba lahko zgled nenasilja? Se morda spomnite fanta, ki so ga pred kratkim sredi Ljubljane pretepli vrstniki in to celo posneli? Še vedno živi tudi spomin na ravnatelja, ki si je zaradi posnetkov vzel življenje. Pred kratkim je bila žrtev nasilja mlada aktivistka, takoj za njo opozicijski poslanec. Sprehodite se po mestu, naši »beli« prestolnici, in berite zapise na stenah številnih stavb, podvozov in podhodov. Človek se naravnost zgrozi. Vsi so enako strašni. Pomisliš, da je najbolje biti preprosto tiho, ker jih preglasni na tej ali oni strani lahko hitro skupijo. Je to prava rešitev?
Zakaj se ne znamo zgledno pogovarjati, zakaj so »močni« in najglasnejši zgled mnogim?
Imeli smo tri referendume in zmagala je volja večine. Imeli smo volitve in ljudje so odločili. A le tisti, ki so odšli na volišča. Všeč so mi bile izjave: »Šel sem, ker je to moja dolžnost.« Pa čeprav le pravica. Ko bi vsi to čutili kot dolžnost. Sama še nikoli nisem izpustila nobenih volitev, saj so praznik demokracije. Žal pa je pri nas volilna udeležba prenizka. Hvalimo se že s tisto okoli 50 odstotkov, pa čeprav to pomeni, da polovica ljudi ostane doma. In potem glasno jadikujejo, koga »smo« izvolili.
Izredno pa me je razveselila tema letošnje okrogle mize ob podelitvi priznanj 10 najvplivnejšim pravnikom, ki bo juti, 1. decembra. Prepričana sem bila namreč, da bomo razpravljali o kakšni politični temi, saj bi bilo to zelo aktualno. Vendar ne.
Vas zanima? Lepa beseda lepo mesto najde. In povezoval jo bo nihče drug kot pravnik, ki lepe besede tako rad uporablja in vedno tudi najde – dr. Marko Pavliha. Kolega, ki zna nadvse lepo odgovoriti tudi ostrim in celo nesramnim kritikom.
Veselim se tako pozitivnega dogodka. Iskreno veselim.
