Razpravljanja o spremembi Ustave Republike Slovenije glede volitev (ali pravilneje imenovanja) sodnikov se zdaj nadaljujejo na Ustavni komisiji Državnega zbora (DZ). Poleg uvedbe zaključka postopka imenovanja sodnikov pri predsedniku/-ci republike namesto DZ je na mizi še vedno dodatni (kompromisni) predlog, da se ob tem sodniki imenujejo v triletni poskusni mandat. Takšno ureditev naj bi poznala tudi Nemčija, kar je nedvomno upoštevanja vredno dejstvo. Kljub temu argumentu pa ostajam do poskusnega sodniškega mandata skeptičen.
Ob Nemčiji naj bi takšen institut poskusnega mandata po imenovanju (novih) sodnikov poznale še Madžarska, Grčija in Estonija. Na to me je spomnil urednik Pravne prakse, ki mi je ob tem poslal tudi članek sodnika Marjana Neuvirta z naslovom Institut sodnika na preizkusu in ureditev dedovanja v nemški deželi Saška-Anhalt (Pravna praksa, št. 45/46, 2018, str. 7–9), ki med drugim v določenem delu temelji tudi na pogovoru z eno od sodnic na preizkusu. V tej kolumni tako pokomentiram nekatere zanimivejše argumente iz sodnikovega prispevka ob njegovi hospitaciji v okviru mreže EJTN v Nemčiji.
V Nemčiji je tovrstna preizkusna doba vstopna točka za vse sodnike in tožilce. Sodnik na preizkusu sklene delovno razmerje za nedoločen čas, vendar z omejitvijo do imenovanja za sodnika do konca kariere. Če uspešno opravi delo s pozitivno oceno sodniške službe, je po treh letih preizkusa lahko dosmrtno imenovan za sodnika. Sodniki na preizkusu so periodično ocenjevani (kot so tudi pri nas sodniki začetniki vsako leto prva tri leta, drugače od drugih sodnikov, ki so ocenjevani na tri leta). V Nemčiji na koncu preizkusne dobe sodnika oceni posebna komisija, v trajni mandat pa imenuje minister za pravosodje posamezne dežele ob predhodnem mnenju predsednika sodišča, kjer je opravljal poskusni mandat.
Sodniki na preizkusu naj bi bili v bistvenem enaki drugim sodnikom: opravljajo enaka dela po številu, vrsti in teži kot drugi sodniki, prejemajo enako plačilo za enako delo, pri svojem delu so neodvisni in nimajo pomoči kakšnega mentorja ali kaj podobnega. Razlika med enimi in drugimi obstaja predvsem v nazivu, saj so sodniki na preizkusu zgolj »sodniki«, drugi pa npr. »sodniki okrajnega« (ali drugega) »sodišča«. Poleg tega pa lahko sodnika na preizkusu tudi brez njegove volje premeščajo na različna druga sodišča, kar je razlika glede na redne sodnike, ki jih je mogoče premestiti le z njihovim soglasjem.
Sodnik Neuvirt pa na koncu svoje predstavitve, kjer se načeloma strinja z uvedbo preizkusne dobe za nove sodnike, zapiše naslednje (zaradi pomembnosti dobesedno citiram): »Sodnica na preizkusu ga. Bischof pa mi je vendarle zaupala, da včasih občuti razliko pri nekaterih odvetnikih, ki ji na obravnavah dajo vedeti, da je šele na začetku svoje kariere. To je sicer izjema, a se vendarle dogaja.« Pomembna se mi zdi tudi njegova naslednja misel: »Ob tem pa seveda ne bi smeli zanemariti opozoril, da parlamentarna demokracija pri nas še ni dosegla točke, ko bi lahko o imenovanju sodnikov za nedoločen čas tako kot v Nemčiji odločali znotraj izvršilne veje oblasti. To bi se pri nas sprevrglo v nekaj, česar si nihče ne želi. Prav bi bilo, da o tem odločajo neodvisni, visoko moralni in strokovno imenovani organi, po mojem mnenju kar Sodni svet RS, kar je, kolikor vem, tudi prevladujoče mnenje tako strokovne javnosti kot tudi Slovenskega sodniškega društva.«
Seveda o kakšnem prenosu imenovanja sodnikov iz DZ na Vlado oziroma ministra za pravosodje pri nas ne sme biti govora. To je povsem jasno. Nemci niti nimajo sodnega sveta, zato tovrstno funkcijo opravljajo predsedniki sodišč oz. posebne komisije, pri nas pa bi takšno vlogo potrjevanja sodnikov v mandat opravljal/-a predsednik/-ca republike. Pri tem ne gre enačiti pravne kulture obeh držav, za kar je zaslužna predvsem naša izkušnja s polpreteklo zgodovino. Predsednik republike naj bi bil dovolj politično nevtralna funkcija, da bi lahko zamenjal DZ.
Torej bi pri nas, če bi že uvedli poskusni mandat, o dokončnem imenovanju v trajni mandat sodnikov odločal Sodni svet s potrditvijo predsednika/-ce republike.
Malce pa me še vedno skrbi del Neuvirtovega zapisa, da je njegova sogovornica kljub vsemu začutila razlikovanje pri odvetnikih glede tega, da je (zgolj) sodnica na preizkusu, in ne »prava« sodnica. Bojim se, da bi to pri nas bilo še potencirano in da nekaj, kar bi lahko bilo pravni transplantat, postane pravni iritant, če se seveda ne bi dobro prijel. Pri vseh pravnih institutih, ki se transplantirajo, torej prenašajo iz enega v drugo pravno okolje, je poleg formalnega prava treba vsekakor upoštevati tudi pravni kulturi držav darovalke in predvsem prejemnice.
Je v gradivih, s katerimi razpolaga naša Ustavna komisija, res dovolj primerjav? Poleg te nemške zgodbe bi bilo treba natančno preučiti tudi izkušnje Madžarske, Grčije in Estonije. Predvsem te tri bi lahko bile za nas še bolj merodajne kot Nemčija, pri čemer gre pri prvo- in tretjeomenjeni državi verjetno za primerljivo (postsocialistično) pravno kulturo, Grčija pa tako ali tako spada v sorodno, sicer mediteransko pravno okolje.
Moja skepsa torej meri na vprašanje, ali imamo – ob sicer pretežni uveljavitvi evropskih ureditev, ki ne poznajo imenovanja sodnikov v parlamentu – res dovolj podatkov, da bi silili v nekakšen eksperiment preizkusnega mandata. Bojim se namreč, da ne.
