Bolonjska reforma (iz leta 1998–1999) je seveda oznaka za reformo visokošolskega izobraževanja v Evropski uniji. Ime je dobila po slavni Alma mater studiorum, kjer se je ob koncu 11. stoletja rodila prva univerza moderne dobe. Ideja bolonjske reforme je bila povečati sodelovanje med akademskimi institucijami, poenotiti njihove načine študija, omogočiti samodejno medsebojno priznavanje izobrazbe, dvigniti kakovost študija in zagotavljati njegovo kakovost v okviru Evropske unije. Ob tem naj bi univerze EU postale bolj konkurenčne najboljšim svetovnim univerzam in v tem smislu študij skrajšale ter teorijo bolj približale praksi. Mar večina slovenskega pravnega izobraževanja temu maha v slovo?
Bolonjska reforma je uvedla trinivojski visokošolski študij: dodiplomski, magistrski in doktorski. Razen pri reguliranih poklicih (medicina, farmacija itd.) je bila splošna ideja v triletnem dodiplomcu, nato dveletnem magisteriju ter triletnem doktoratu. Tej shemi so v začetku sledile tudi pravne fakultete in pričenjale triletni dodiplomski študij ter dveletni magisterij. Kmalu so predvsem italijanske pravne fakultete, ki se temu nekako niso mogle prilagoditi, prešle na enovit petletni študij prava.
To je bilo s črko bolonjske reforme dovoljeno, a vprašanje, ali tudi z njenim duhom, saj se ta nahaja v iskanju svetovno bolj konkurenčnega, kakovostnejšega ter učinkovitejšega študija. Pri tem nehote pomislimo na anglo-ameriške univerze, kjer študij prava na dodiplomskem nivoju traja zgolj tri leta. V teh treh letih študent usvoji temeljna znanja, da lahko vstopi v poklic, kjer se seveda brusi in uči naprej. To je nekakšna »osnovna« šola prava, ki se zaključi z državnim izpitom. Učenje in piljenje v pravu, v praksi, se tedaj šele prične, to je le vstopnica, ki to omogoča. Ta tri leta bi ustrezala naši bolonjski prvi stopnji z isto dolžino trajanja. Seveda ob določenih predpostavkah, če bi program in intenzivnost študija temu prilagodili. Mi pa smo enostavno želeli magisterij čim bolj približati staremu univerzitetnemu študiju, zato prva stopnja v tej shemi nikoli ni imela kakšne prave možnosti, da zaživi neko samostojno celoto. Naredili smo jo za surogat pravne izobrazbe. Potem pa se čudimo, da delodajalci takšnih »produktov« pravzaprav nočejo.
Ob vstopu Slovenije v EU je bilo treba reformirati tudi študij prava. Mariborska univerza in (tedanja) Evropska prava fakulteta v Novi Gorici sta modelu 3 + 2 sledili, Pravna fakulteta v Ljubljani pa je v bistvu ohranila stari univerzitetni študij (4 leta) in temu dodala še eno leto, da je zadostila modelu petletnega študija prava, v katerem študenti opravijo obe stopnji, kar jih šele kvalificira za opravljanje pravosodnega izpita.
Na kontinentu torej rabijo študenti celih pet let, da se šele kvalificirajo za pravosodni izpit. Kar celi dve leti več od anglo-ameriških kolegov. Je mar naš pravni sistem bolj zapleten? Nemara pravo težje dojemamo (če sem malce ciničen)? Ali pa oni znajo biti učinkovitejši, v istem času študente več naučiti? Vsaj v ZDA, kjer situacijo malce bolje poznam, se mi zdi, da je tako. Študij je zelo intenziven, doma je ogromno dela že med predavanji kot priprave na predavanja. Res so tudi študenti praviloma starejši, ker je študij podiplomski, tako da so – vsaj povprečno – morda nekoliko bolj organizirani od naših najmlajših. Bistvena razlika pa se mi zdi v tradicionalni praktični naravnanosti samega pravniškega izobraževanja, kjer naj bi študente ne predolgo puščali v akademskem svetu. Tam naj bi jim dali temeljna znanja, nato pa nadalje čim prej pričeli piliti v svetu prakse, s pomočjo starejših kolegov praktikov. Saj je pravo predvsem praktična profesija. To se mi zdi v pomembnem delu tudi duh bolonje, vsaj kar zadeva pravo.
Toda Italijanom so v naši okolici pred leti sledili Hrvati (in verjetno še kdo). V smeri enovitega petletnega študija. Že pred leti sem menil, da bi bil tudi pri nas triletni študij povsem dovolj, če bi zajemal temeljna pravna področja, potem pa bi se diplomant moral za nekaj let preseliti v prakso. Za najzahtevnejše pravne poklice, praviloma v pravosodju, bi se po nekaj letih prakse moral vrniti še za dve leti na magisterij.
Zdaj pa slišim, da gre poleg Pravne fakultete ljubljanske univerze v smer enovitega petletnega študija še mariborska Pravna fakulteta. Glavni razlog naj bi bil, da tako ali tako večina študentov najde delo šele po petih letih, ko pridobijo tudi magisterij, saj da delodajalci raje zaposlujejo tiste z drugo stopnjo kot pa s prvo. Temu verjamem, a se sprašujem, ali so pravne fakultete skupaj z državo res naredile dovolj v smeri duha omenjene reforme. V ozadju slutim nekakšno razočaranje nad tovrstno reformo, a nastaviti si moramo ogledalo in se vprašati, ali smo jo sploh želeli razumeti. Njeno bistvo.
Petletni študij bi sicer znal biti tudi kakovosten, če bi ga precej prepletli s prakso, če bi našli model, kjer bi študenti preživeli precej več časa s praktiki in se učili tudi praktičnih pravnih veščin oziroma uporabe prava v praksi. S tem bi se tudi pripravništvo nekoliko razbremenilo in bi diplomanti prihajali s fakultete bistveno bolj operativni, kot so iz starega univerzitetnega programa.
Bolonjska reforma dopušča različne formalne oblike organizacije študija. Pri tem pa ni tako pomembno, da je zgolj ugodeno črkam njenih pravil, kot to, da sledimo njeni vsebini, njeni ideji, duhu – v iskanju višje kakovosti in pri tem tudi učinkovitosti študija. Če že uvajanje enovitega študija, naj to ne pomeni nekakšnega retrogradnega ukrepa, nazaj pod prašno streho nekdanjega univerzitetnega študija. Kajti potem bomo dokazali, da se v vmesnem času nismo ničesar naučili.
