Delovna uspešnost sodnika

V navedeni zadevi je Vrhovno sodišče odločalo o tožbi okrožnega sodnika, s katero je ta izpodbijal odločitev, da v ocenjevalnem obdobju kriterijev delovne uspešnosti in strokovnega znanja ni izpolnjeval v meri, zahtevani za napredovanje.

Ocenjevanje delovnih sposobnosti

Vrhovno sodišče je zapisalo, da se v skladu z določbo 2. točke prvega odstavka 29. člena ZSS ter določbami 3. in 8. člena Meril za kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe pri ocenjevanju delovne sposobnosti upoštevajo zlasti doseženo razmerje med opravljenim in pričakovanim obsegom sodnikovega dela, ali sodnik strnjeno razpisuje naroke in strnjeno vodi obravnave, pravočasnost pisne izdelave sodne odločbe in pravočasnost postopanja v povezavi z vloženimi pravnimi sredstvi. Podatek o številu rešenih zadev, upoštevan izolirano, je kot pokazatelj sodnikovih delovnih sposobnosti lahko neprimeren in pomanjkljiv. Delovne sposobnosti se zato ocenjujejo vsaj še na podlagi ugotovitev o sposobnosti strukturiranega dela ter pravočasnosti izdelave sodnih odločb in postopanja v povezavi z vloženimi pravnimi sredstvi, je ocenilo Vrhovno sodišče.

Pomembnost indikatorjev

Presodilo je, da tako kot je Sodnemu svetu treba priznati pristojnost, da odloča, kateri kriteriji ocenjevanja iz 28. člena ZSS so pomembnejši oziroma imajo večjo težo z vidika zahtev sodniškega dela in funkcije, mu je treba priznati tudi pristojnost, da odloča, kateri indikatorji imajo večjo težo pri ocenjevanju izpolnjevanja posameznega kriterija.

V nadaljevanju je Vrhovno sodišče glede konkretnega primera navedlo, da je Sodni svet odločilno težo pri presoji izpolnjevanja kriterija delovne uspešnosti pripisal ugotovitvi o velikem številu in dolgotrajnosti zamud instrukcijskega 30-dnevnega roka za izdelavo sodnih odločb (tožnik je v ocenjevalnem obdobju kar 53 oziroma 16 odstotkov odločb izdelal po izteku 30-dnevnega roka od zaključka glavne obravnave; 36 v roku 30 do 90 dni in 17 v več kot 90 dneh) ter zaključil, da že zaradi problematičnosti tega indikatorja tožnik neutemeljeno izpodbija oceno, da ne izpolnjuje kriterija delovne uspešnosti na ravni, potrebni za napredovanje. Vrhovno sodišče je tako presojo sprejelo. Podatki, pridobljeni od Okrožnega sodišča v Ljubljani, za ocenjevalno obdobje, tako Vrhovno sodišče, ne izkazujejo nenačrtovanih, dolgotrajnejših in strnjenih (bolniških, študijskih ali drugih) odsotnosti z dela, ki bi nepričakovano porušile vnaprej začrtan delovni ritem in povzročile zastoj pri izdelavi odločb v končanih zadevah; zamud tudi tožnik, zaslišan kot stranka, ni vzročno povezal s sporočenimi odsotnostmi. Doktorski študij je zaključil več kot dve leti po koncu ocenjevalnega obdobja. Tožnik je (kot dokaz strokovnosti in) kot razlog za zamudo rokov poudarjal predvsem delo pri zadevi V Pg 988/11, o čemer je tudi izpovedal. V njej izdana sodba je po obsegu (127 strani) izjemna in sodišče ne dvomi o resničnosti tožnikovih trditev o zahtevnosti in dolgotrajnosti študija zadeve, tuje sodne prakse in pisanja obrazložitve od zaključka glavne obravnave 29. februarja 2016 do 14. julija 2016, zato bo njena kakovost predmet ocene za ocenjevalno obdobje, v katerem je bila izdelana in ki (od 1. julija 2017) sledi tu obravnavanemu. Vendar Vrhovno sodišče kljub temu ni moglo mimo dejstva, da čas, namenjen delu v navedeni zadevi, predstavlja manjši del ocenjevalnega obdobja in da je do prekoračitve rokov za izdelavo sodnih odločb prihajalo tudi prej, pri čemer niti iz navedb niti iz izpovedi tožnika ni bilo mogoče izluščiti okoliščin, ki bi zamude lahko razumno opravičile ali relativizirale (razlog za zamudo v dveh zadevah je bila po tožnikovi izpovedi njegova angažiranost pri organizaciji družinske slovesnosti, v splošnem pa je bil – ob poudarjanju podrejenosti hitrosti sojenja kakovosti – do zamud rokov nekritičen).

Ker pa se kriterij delovne sposobnosti ugotavlja z več indikatorji, poleg pravočasnosti pisne izdelave sodnih odločb ter razmerja med pričakovanim in doseženim obsegom dela še s strnjenostjo razpisovanja narokov in vodenja obravnav ter pravočasnostjo postopanja s pravnimi sredstvi, je moralo Vrhovno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava kompleksno in v medsebojni korelaciji ovrednotiti vse indikatorje. Zapisalo je, da indikatorju strnjenosti razpisovanja narokov in vodenja obravnav v konkretnem primeru nasprotuje v oceno in v izpodbijano odločbo Sodnega sveta povzeto mnenje sodnikov, ki so odločali o pritožbah zoper tožnikove odločbe, o »slabem« vodenju postopkov. Pokazatelj slednjega so, tako Vrhovno sodišče, v osebni spis vložena priporočila, tožniku dana v Končnem poročilu predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani o notranjem službenem nadzoru Su 9-7/2015 z dne 14. septembra 2015, ki mu tožnik (niti v vlogah niti na glavni obravnavi o tem izrecno povprašan) ni nasprotoval. Ta priporočila, na primer: (1) razpisovanje narokov po vrstnem redu, (2) omejitev poravnalnih narokov na fazo pred začetkom prvega naroka, (3) priprava na naroke (sodnik mora vedeti, kaj se je dogajalo na predhodnih narokih), (4) kontinuirano razpisovanje narokov, (5) pravočasno odločanje o ugovorih zoper začasne odredbe, (6) pravočasna izdelava odločb in podobno, so namenjena odpravi pomanjkljivosti pri sojenju, zaznanih pri nadzoru. Indikator strnjenosti razpisovanja narokov in vodenja obravnav v konkretnem primeru po prepričanju Vrhovnega sodišča torej ne more vplivati na ugodnejšo oceno kriterija delovnih sposobnosti. Indikator pravočasnosti postopanja s pravnimi sredstvi, ki ni problematiziran, in indikator storilnosti, ki ga Vrhovno sodišče ne obravnava kot podpovprečnega, pa po oceni Vrhovnega sodišča niti vsak zase niti skupaj ne moreta odtehtati podpovprečne ocene indikatorja pravočasne izdelave sodnih odločb, kot pravilno zaključuje Sodni svet (in še toliko manj, če se tej oceni ob bok postavi ocena o »slabem« vodenju postopkov), ter privesti do ocene o izpolnjevanju kriterija delovne uspešnosti na povprečni ravni, je presodilo Vrhovno sodišče. Pri vrednotenju teže pomena indikatorja pravočasne izdelave odločb namreč ni mogoče zanemariti splošno sprejetega aksioma, da pretirano odlašanje z odločanjem v sodnem postopku lahko uniči pozitivne učinke sodnega varstva pravic in da je v nasprotju z ustavno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije.

Vrhovno sodišče je še navedlo, da ocena kriterija strokovnega znanja temelji (poleg statistike o rezultatih pritožbenega preizkusa) na mnenju sodnikov, ki so odločali o pritožbah zoper tožnikove odločbe, izoblikovanem na podlagi seznanitve s spisi, ki so jim bili predloženi, njegovem podpovprečnem strokovnem znanju in slabi kakovosti odločb. Ker se sporna ocena sodniške službe nanaša na obdobje od 1. julija 2014 do 30. junija 2017, so, tako Vrhovno sodišče, neutemeljeni tožbeni očitki, da v izpodbijani odločbi niso upoštevani tožnikovo znanstveno-akademsko delo, doktorat in pohvala EPF Nove univerze za nadpovprečno doktorsko disertacijo ter izdaja monografije, kar so vse tožnikovi dosežki iz poznejšega obdobja. Prav tako ne morejo na oceno za navedeno obdobje vplivati pohvalna pisna mnenja EPF Nove univerze, Katoliškega inštituta, Varuha človekovih pravic in dr. Ernesta Petriča, ki niso imeli vpogleda v tožnikovo sodniško delo in se tudi ne izrekajo o njem.

Zaključek

Vrhovno sodišče je poudarilo, da Sodni svet na oceno sodniške službe ni bil vezan, temveč jo je preizkusil s procesnega in materialnopravnega vidika. V njegovi odločbi so navedeni razlogi, iz katerih izhaja, da je za presojo o izpolnjevanju spornih kriterijev za oceno sodniške službe pomembne podatke o delu tožnika upošteval in jih ovrednotil z argumenti, ki so po presoji Vrhovnega sodišča razumni in ne podpirajo tožnikove tožbene teze, da ga je (v njegovo škodo) obravnaval ad personam, in ne ad rem, ter utemeljujejo sklepanja, da je sporno vprašanje rešil v skladu z namenom, za katerega mu je dano pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, je zaključilo Vrhovno sodišče.

Pripravil: Patricij Maček, mag. prava