Razmer na Balkanu naključni obiskovalci ne jemljejo preveč resno. Na Balkanu poleti vse cveti in se blešči. Kraljujejo mondena jadranska letovišča. Nebotičniki v Beogradu in Sarajevu se zdijo še posebej visoki. Balkanske prestolnice vse bolj spominjajo na globalna evropska mesta. Poleti se domov vrnejo izseljenci, ki svojim družinam vsaj za trenutek prinesejo umik iz resničnega življenja. Obiskovalci so impresionirani nad posameznimi infrastrukturnimi dosežki, ki pa jim pogosto zameglijo pogled v vsakodnevno življenje.
A bleščeči nebotičniki, hoteli in izložbena okna v središčih balkanskih prestolnic prepričajo le nevedne. Ostajajo stari problemi, ki so se hkrati preoblekli v nova oblačila. Družbeno ekonomske razmere so v primerjavi z osrednjim evropskimi državami mizerne. Prebivalstvo Zahodnega Balkana se tega zaveda. Če jim o obljubljenih deželah na severu Evrope ne pripovedujejo družinski »gastarbeiterji«, jih lahko spremljajo na pametnih napravah. Mlajše in srednje generacije zato še vedno odhajajo. V letih med 1995 in 2015 se je iz držav Zahodnega Balkana izselilo čez štiri milijone ljudi (World Bank, Western Balkans Labor Market Trends 2018, str. 42). Med visoko izobraženo mlajšo generacijo sega tveganje za izselitev kar do 50 odstotkov (World Bank, Western Balkans Labor Market Trends 2020, str. 50). Institucije demokratične in pravne države še vedno šepajo. Države Zahodnega Balkana se nahajajo v spodnjih delih lestvic evropskih držav glede kakovosti pravne države in njenih institucij. Izzivi pogosto ostanejo enaki kot pred dvajsetimi leti, od prisotnosti vladanja s pomočjo prava namesto vladavine prava, vprašanja poštenosti sodišč in dobrega upravljanja, do odgovornega poslovanja državnih in zasebnih podjetij.
Zakaj napredek izostaja oziroma zakaj se institucionalno življenje balkanskih držav le počasi izboljšuje? Ponotranjenje vrednot demokratične in pravne države, kot dobro vemo v Sloveniji, se ne zgodi čez noč. Potrebno je več generacij. Še težje je v okoljih, kot je Balkan, kjer pred padcem nikoli prej niso poznala sodobnih kakovostnih institucij demokratične in pravne države. Eno je pisati vsakoletna poročila o napredku, kot to počnejo različne mednarodne organizacije in zunanja ministrstva nekaterih držav. Povsem drugo pa je vsakodnevno živeti institucionalno življenje. Posamezniki, ki znotraj oziroma zunaj demokratičnih in pravnih držav opozarjajo na težave in na pomanjkljivosti, kmalu postanejo izobčenci. Takšni oporečniki, po mnenju institucionalne večine, ne razumejo »dobrega upravljanja« z demokratičnimi institucijami. Zato jih je treba hitro utišati. Večina oporečnikov se umakne. Srečnejši se lahko umaknejo v zasebni sektor in v tujino. Po drugi strani ustavna ureditev nekaterih držav kot je Bosna in Hercegovina ne dopušča izvedbe potrebnih reform, vendar hkrati preprečuje hujše medetnične konflikte. Vladavino prava in varstvo človekovih pravic glavni akterji pogosto razumejo le paracialno, kot nekaj kar pripada le članom njihove narodne skupnosti. Zato vedno znova prihaja do napetosti in nesoglasij.
Osrednje politične sile v teh državah so vedno znale v svojo korist izkoristiti ta nesoglasja, dileme in napetosti. Javna korist je bila vedno drugo razredno vprašanje. Populizem je v zadnjih letih naraščal morda bolj kot kjerkoli drugje v Vzhodni Evropi. Retorika zadnjih mesecev v nekaterih državah gre v smeri naraščanja napetosti. Voditelji nekaterih balkanskih držav oziroma njihovih delov medsebojno tekmujejo v nacionalističnih izjavah in težnjah, ki so postale še bolj izrazite po začetku ruske invazije v Ukrajini. Takšne in podobne izjave bodo še naraščale v naslednjih tednih pred oktobrskimi volitvami v Bosni in Hercegovini.
Zatečeno stanje ali celo nazadovanje standardov je delno pripisati pomanjkljivi pozornosti in pristojnosti institucij Evropske unije kot tudi večine držav članic. V Sloveniji že vrsto let opozarjamo na verjetne posledice zastoja procesa razširitve. A večina držav članic Evropske unije je imele v preteklosti druge prioritete. Zahodni Balkan je izostal iz prioritet ustanovitvenih članic Evropske unije. Zveza in njena države članice so se svoje napake zavedle šele na lanskoletnem vrhu na Brdu pri Kranju, kjer so napovedale več milijardno pomoč državam na Zahodnem Balkanu. Balkan se spreminja v drugo smer. Vanj prihajajo nove globalne sile od Katarja do Savdske Arabije, pri čemer stare vplivne sile na čelu z Rusko federacijo krepijo svoje interese.
Obeti za uresničevanje v polnokrvno ustavno demokracijo na Zahodnem Balkanu niso najboljši. Voditelje vse bolj privlačijo avtokratski in totalitarni modeli vladanja, ki imajo za razliko od ustavne demokracije v regiji tudi zgodovinske korenine. Konec ustavne demokracije na Zahodnem Balkanu bi dokončno pokopal upanje za boljše življenje od Sarajeva do Tirane. Hkrati bi zamajal tudi smiselnost ustavne demokracije, vladavine prava in človekovih pravic kot enih izmed glavnih civilizacijskih pridobitev evropske civilizacije. Tega so se počasi začeli zavedati tudi evropski voditelji od Scholza do Sancheza. Odgovore o prihodnosti evropskega povezovanja in obstoju evropskih institucij je iskati znova tudi na Zahodnem Balkanu.
