Ustavno sodišče je na pobudo več pobudnikov odločalo o ustavnosti in zakonitosti Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju. Skladnost Uredbe z Ustavo in zakoni je presojalo z vidika zatrjevane kršitve zahteve po zagotovitvi učinkovitega sodelovanja javnosti v postopku sprejemanja Uredbe.
Pobudniku – nevladni organizaciji na področju varstva okolja, ki deluje v javnem interesu, je Ustavno sodišče priznalo pravni interes za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe, upoštevaje stališče Ustavnega sodišča, da nevladne organizacije s področja varstva okolja, ki delujejo v javnem interesu, izpolnjujejo zahtevo po izkazovanju lastnega pravnega interesa, kadar z namenom varovanja okolja izpodbijajo podzakonske predpise, ki urejajo področje varstva okolja. Pojasnilo je, da zahteva po vključitvi javnosti v okoljsko odločanje predstavlja bistveno procesno zahtevo, ki je namenjena tudi varstvu okolja samemu, zato zatrjevanje kršitve pravice do sodelovanja javnosti v postopkih sprejemanja podzakonskih predpisov, ki urejajo področje varstva okolja in ki lahko imajo posledice na okolje, pomeni zatrjevanje kršitve postopkovnih pravil sprejemanja teh predpisov. Po stališču Ustavnega sodišča pobudnik – nevladna organizacija na področju varstva okolja, ki deluje v javnem interesu, ne glede na to, da sam v postopku sprejemanja Uredbe ni sodeloval, pravni interes za oceno ustavnosti in zakonitosti izpodbijane Uredbe izkazuje zato, ker s pobudo uveljavlja, da v postopku ni bilo zagotovljeno sodelovanje javnosti v postopku priprave Uredbe.
Ustavno sodišče je očitke o kršitvi načela sodelovanja javnosti v postopku sprejemanja Uredbe presojalo z vidika skladnosti s 34.a členom Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) in ugotovilo, da v njem določene zakonske zahteve v obravnavanem primeru niso bile spoštovane. Kot je pojasnilo Ustavno sodišče, je v nasprotju z navedenim členom, če se po opravljeni javni obravnavi osnutek predpisa dopolni s povsem novimi bistvenimi rešitvami, s katerimi javnost poprej sploh ni bila seznanjena in zato nanje ni mogla reagirati. V takem primeru gre za kršitev zahtev po učinkoviti vključitvi javnosti v postopek priprave in sprejemanja predpisa, ki lahko pomembneje vpliva na okolje. Ker je bil osnutek Uredbe po zaključku javne obravnave dan v medresorsko usklajevanje, v Uredbo pa so bile kot rezultat tega medresorskega usklajevanja vnesene vsebinsko pomembne izjeme in rešitve, s katerimi javnost ni bila seznanjena, je Ustavno sodišče ugotovilo, da je izpodbijana Uredba v neskladju s 34.a členom ZVO-1, posledično pa tudi z drugim odstavkom 120. člena Ustave, po katerem upravni organi opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi Ustave in zakonov.
Ustavno sodišče je Vladi naložilo, naj ugotovljeno protiustavnost odpravi v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, tako da zagotovi ustrezno sodelovanje javnosti v postopku sprejemanja izvršilnega predpisa, s katerim bo ponovno uredila področje mejnih vrednosti kazalcev hrupa, ki ga ureja Uredba.
Vir: Ustavno sodišče, 18. julij 2022
