Marec pa bo zagotovo kot "mesec ženskih praznikov" spet razvnel debate o enakopravnosti spolov, ženskih kvotah in celo imenih posameznic, ki bi jim kazalo kmalu zaupati. Ob olimpijadi pa so nekateri ženske spet postavljali kar za štedilnik in k otrokom. V zgodovino in sen k sreči redkih. Se morda motim?
Aktualna Slovenka leta je že deležna napadov, kako bo z drugimi, če bodo imele možnost v politiki poseči visoko? Kako je z našim "zgodovinskim spominom"? Kdo bo vihtel kuhalnice za domačim ognjiščem?
Vsak naj živi s tistimi, ki so na nižjem položaju od njega, kakor bi želel, da bi višji živeli z njim.
Neumen je tisti, ki hoče kupiti konja, pa si ne ogleda živali same, temveč le plahto in jahalno opremo
in več kot neumen je tudi tisti, ki ceni človeka bodisi po obleki bodisi po stanu,
ki ni pravzaprav nič drugega kakor obleka.
Seneka
Revija Jana Zarja je spet izbirala in izbrala. Slovenko leta. Mlado Niko Kovač, ki deluje doma in v tujini, tam pod okriljem nekdanjega predsednika ZDA Obame. Zavod 8. marec že nekaj časa opozarja, kritizira, debatira in na različne načine vabi k sodelovanju. Tudi na zelo različnih akcijah. Nekaterim to pač ni všeč. Pa saj imamo demokracijo in svobodo govora! Ali bi to raje uporabljali zgolj selektivno?
Med nominirankami so bile izjemne ženske in prav vsaka bi si zaslužila naziv in prelep kip priznane kiparke Kočice. Sleherna brez izjeme in še marsikatera, ki je sploh ni bilo na tem seznamu. Tako kot vedno, ko si zgolj nekatere videl povsod.
Nič več pa se ne čudim novim in novim nominacijam, saj je nabor žensk, ki se uvrščajo v vsakoletni krog, res veliko. Mnogo več kot le deseterica. Nekatere pa žal ostajajo povsem prezrte, neopažene ali celo zapostavljene. K sreči izbiramo tudi inženirko leta, znanstvenico, kmetico, zdravnico, pravnico, športnico, prostovoljko, ime leta ..., a seveda v "mešanih" izborih. Včasih je bil še "politični obraz leta". Za oba spola. In pogosto ljudje niti niso verjeli zmagovalcu ali zmagovalki, saj je bilo vse preveč predvidljivo. Tako kot so nekatere javnomnenjske raziskave. Visoko običajno kotirajo oddaljeni evropski obrazi, domači pa so nagrajeni z vzponom ali kaznovani s padcem na lestvici. Vse odvisno od tega, kdo dela raziskavo in kaj so počeli v zadnjem obdobju. So se morda z dejanji prikupili ali celo zamerili, kar v teh turbulentnih časih sploh ni tako težko?
Pa se vrnimo k pravicam žensk. Spet bomo poslušali, kako so nekatere ženske pri plačilih za enako delo diskriminirane v primerjavi z moškimi kolegi, kar je povsem nedopustno in bi moralo biti tudi nemogoče. Sama tega sicer nikoli nisem občutila, saj je bil koeficient ne glede na spol vnaprej jasno določen tako na tožilstvu kot tudi za varuha ali varuhinjo človekovih pravic. In tako mora biti. Seveda gre pri različnem vrednotenju za drugačne poklice in dela, kjer lahko delodajalec prosto posega v prejemke, očitno tudi glede na spol. Morda že s tem, da se na določenih mestih pričakuje ženske kandidatke; čistilke, negovalke, strežnice ... Je res, da bi "moško" izbiro plačal bolje? Ne verjamem.
Spet bo seveda govora o kvotah, ki že nekaj let krojijo volilna pravila. Bila sem proti, ker se mi je zdelo in še vedno se mi zdi, močno poniževalno, če te "dajo" na volilni seznam zgolj zato, da izpolnijo pogoj. Ker to pač morajo storiti. Ne, do tega bi moralo priti zaradi sposobnosti žensk, ki kandidirajo. A roko na srce, sicer jih niti toliko ne bi bilo v parlamentu in drugod. Torej je pot prava in potrebna. Do kdaj še?
Feminizacija nekaterih poklicev je še vedno tu, vzrokov in krivcev je seveda veliko. Spominjam se pripovedi pilotke, v katere letalo potniki niso želeli niti vstopiti, pa tudi stalnih opazk voznikov: "Saj sem vedel, ženska za volanom." Res pa je, da to drži za "ženske s telefonom v roki". V kamionih pa žal za moške s "tv sprejemniki" ali tablicami. Kako nevarno!!
Ko sem pred leti v zelo prijaznem intervjuju ob 8. marcu komentirala "ženski dotik" pri vodenju in ga vsaj malce ločila od moškega, sem doživela pravi pogrom tistih, ki so trdile, morda tudi trdili, da tega ni moč pripisati spolu. Povabila sem kup "drugače" mislečih, ki so me poučili, da NI moških in ženskih lastnosti. Kljub temu povsod poslušam o razlikah, ki jih pripišemo tudi spolu. Bodi dovolj. Presojajte kar sami.
Prepričana pa sem, da se počasi brišejo razlike med tipično ženskimi in moškimi opravili za štirimi stenami in v družinah. Na poti v vrtce in šole namreč vidimo mame in očete, ki tja vodijo mladež in prihajajo ponjo. Doma skoraj vsi kuhajo in pospravljajo, le pri likanju nekaterim pomagajo čistilnice. Če bi se "vrnile" naše babice iz začetkov prejšnjega stoletja, bi se nad enakopravnostjo njihovih vnukov in pravnukov kar zjokale. Seveda povsem neutemeljeno.
Kdaj bodo nekateri nehali stokati nad tem, da mora tudi moški ob zaposleni ženski pravično poprijeti za delo in zaradi tega ni prav noben "revež"? On namreč ne pomaga, ampak drug drugemu pomagata. Seveda si krog opravil lahko razdelita glede na želje in sposobnosti. Zakaj bi torej on likal, ona pa prala avtomobil? Nikakor pa on ne sme zgolj ležati pred TV-jem s pivcem v rokah, ona pa kuhati, pospravljati in se še ukvarjati z otroki, če sta bila pred tem oba v službi. Kje je sicer opevana in nujna enakopravnost? O tem je pač treba govoriti.
In nehajte že pomilovati gospode, ki na dogodke spremljajo svoje zelo zaposlene žene na položajih, ki jih sicer ni veliko, ker so morda doma ob njihovi silni aktivnosti, kar preveč osamljeni. Da bi kaj naredili, to bi bilo seveda prehudo. Seveda jih ne pomilujejo moški "sotrpini", pač pa kar ženske. Ja, ženske. Če gre za obratno situacijo, pa so seveda partnerice, ki so doma pred tem povsem "popedenale" uglednega gospoda, velike srečnice, ker so jih tu in tam "vzeli" s seboj. Razmišljate o teh primerih? Pravično do žensk?
In seveda povsem neumestna vprašanja samo ženskam in materam: "Kje pa so vaši otroci, kdo jih čuva in poskrbi zanje, ko ste zdoma? Moški in očetje jih namreč sploh ne dobijo. Lahko bi seveda razpredali še o oblačilih in čevljih, morda utrujenih nogah v njih, a zgolj pri ženskah. Fotografije se znajo kaj kmalu pojaviti povsod. Moški pa mora paziti le na odprt zgolj spodnji gumb na suknjiču.
Potem je tu še večna tema zadnjih vsaj dveh desetletij: nasilje. Govora je seveda o nasilju nad ženskami. Vsako leto namreč zaradi njega pokopljejo nekaj žen in mater ter zaprejo ali prav tako pokopljejo nekaj moških, predvsem zaradi njihovih samomorov, ki neposredno sledijo umorom. In ostajajo prav nič krive sirote-otroci. Kako je možno, da žensk nihče ne reši nasilnikov, zakaj vztrajajo v takih odnosih, zakaj ni prave pomoči, pogosto pa je celo prepozna. Prepoznavamo tudi ekonomsko nasilje, ko mora ženska milo prositi celo za higienske pripomočke. Seveda, če ni zaposlena, kar je v teh negotovih časih nuja. Tako zanjo kot tudi za družino.
A ostaja še eno specifično nasilje, tokrat v obratni smeri. Ne poznam namreč moškega, ki mu sodišče ob razhodu otroka ali otroke "dodeli" v vzgojo, varstvo in oskrbo, kar je sicer redko, pa jim ta ne bi omogočal stikov z materjo. In ob tem dogovore izigraval z lažmi o otrokovih neprestanih "boleznih" ali kar odklanjanju stikov.
In zato ob marčevskih praznikih pomislimo na otroke, ki si zaslužijo skrb in ljubezen obeh staršev. Tudi tu namreč velja enakopravnost in prav moški so pogoste žrtve ženskih manipulacij. Boj za otroke jih veliko "stane", tako časa, denarja, živcev in še marsičesa. Zato mnogi dobesedno obupajo, se odrečejo stikom in čakajo na polnoletnost in morebitne spremembe, ki jih morda sploh ne bo.
In kaj še reči? Da se enakopravnosti učimo od malih nog, ob zgledih v družini in tudi v šoli. Zato ni nepomembno, kaj mladina vidi in doživlja.
Tudi v politiki in predvsem ob politikih, ki bodo krojili naša naslednja leta. Povprašajmo torej kandidate, kako gledajo na vse te teme, kako spoštljivi ali žaljivi so, kaj so kdaj rekli ali zapisali. Kajti prav vse se začne pri: SPOŠTOVANJU. Slehernega, ne glede na spol, raso, narodnost, premoženjsko stanje, veroizpoved in druge, tako potrebne razlike, ki nas le bogatijo.
In od spoštovanja do enakopravnosti bo potreben le še majcen korak.
