Sodišče prve stopnje je obdolženega A.M. spoznalo za krivega, ker je storil nadaljevano kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1 in kaznivo dejanje napada na uradno osebo po prvem odstavku 300. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje mu je za storjeni kaznivi dejanji izreklo enotno kazen devet mesecev zapora.
Proti tej sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženega oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Višje sodišče je po pregledu zadeve s sodbo opr. št. IV Kp 12067/2020 z dne 6.5.2021 ugotovilo, da pritožba ni utemeljena, saj s pritožbenimi izvajanji ni moč soglašati.
Kot je sodišče prve stopnje že obrazložilo, ni pogojev, na podlagi katerih bi bilo moč obdolženemu izreči oprostilno sodbo na podlagi četrtega odstavka 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Sodišče prve stopnje izreče tako sodbo, če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja (njegova nevarnost je neznatna zaradi narave ali teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni ali zaradi drugih okoliščin, v katerih je bilo storjeno in zaradi nizke stopnje storilčeve krivde ali zaradi njegovih osebnih okoliščin) ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba. Ni moč prezreti, da povzročena škoda ni tako majhna, da bi jo bilo moč zanemariti. Neznatna ni niti teža storjenega kaznivega dejanja, prav tako pa ni moč spregledati načina obdolženčevega ravnanja in stopnje njegove krivde, saj ga je storil z direktnim naklepom. Še najmanj pa je moč upoštevati njegove osebne okoliščine. Obdolženec je namreč specialni povratnik, ki je bil že velikokrat obsojen pred sodiščem na zaporne kazni, ki pa nanj niso imele nobenega učinka, da bi z njimi prenehal. Tako ni moč govoriti o tem, da gre za nesorazmernost med majhnim pomenom dejanja ter posledicami, ki bi jih glede na obrazloženo povzročila obsodba.
Višje sodišče je prav tako ugotovilo, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da sta obdolžencu očitani kaznivi dejanji dokazani. Pritožbeno sodišče je kot pravilne v celoti sprejelo dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe.
Sodišče se je tudi opredelilo glede navedb zagovornika obdolženca v pritožbi, da se obdolženec dogodkov zaradi vinjenosti ne spominja dobro, zaradi česa je vprašljiva njegova prištevnost, s tem pa tudi krivda; kot tudi glede navedb, da mu storitev kaznivega dejaja za povzročitev škode družbi M ni dokazana ter da je škoda minimalna ter da je škodo, povzročeno družbi P, sodišče ugotovilo zgolj pavšalno.
Pritožbeno sodišče s takimi pritožbenimi izvajanji ne soglaša, saj je nižje sodišče v obrazložitvi navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, ampak izpovedbam oškodovancev, pričam in izvedencu.
Izvedenec je pojasnil, da je bil obdolženec v času storitve kaznivih dejanj verjetno v vinjenem stanju, to je v stanju akutne zastrupitve z alkoholom ali vinjenosti, ki ne vpliva na presojo realnosti, lahko pa oslabi miselne procese in kontrolo psiholoških zavor, vendar pa sam po sebi ne do stopnje bistveno zmanjšane prištevnosti ali neprištevnosti, ker posameznik zaradi utrujenosti prej zaspi. Prav tako pa je izvedenec ugotovil, da je bil obdolženi v času storitve vseh obravnavanih dejanj sposoben razumeti pomen svojih dejanj, sposobnost imeti jih v oblasti pa je bila zmanjšana, a ne bistveno, kar torej pomeni, da je bil obdolženi v vseh primerih prišteven. To pa tudi pomeni, da je za njihovo storitev tudi kriv, saj se je vsakokrat svojih ravnanj zavedal, prav tako se je zavedal njihove protipravnosti, pa jih kljub temu hotel storiti. Dejanja je torej storil s krivdno obliko direktnega naklepa. Da je obdolženi poškodoval avtomatska steklena vhodna vrata trgovine M. na način, da je v njih z nogo brcal in z rokama po njih udarjal, izhaja iz izpovedbe priče A.Z., ki je obdolženca prepoznala in določno identificirala kot T.B.. Glede poškodovanja in ne uničenja ročk za točenje goriva na bencinskem servisu P. je potrebno pritrditi sodišču prve stopnje, da je obdolžencu to kaznivo dejanje dokazano s posnetki varnostnih kamer. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da je v obeh primerih sodišče škodo pavšalno ocenilo, pri tem pa poudari, da višina škode ni zakonski znak kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1.
Višje sodišče je prav tako ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v obdolženčevo korist. Obdolženi je namreč specialni povratnik, saj je bil že kaznovan tako za kazniva dejanja poškodovanja tuje stvari, kot tudi zaradi kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti. Prav tako je bil že kaznovan za druga premoženjska kazniva dejanja. Vse do sedaj izrečene kazenske sankcije, tudi zaporne, na obdolženca niso imele vpliva, saj ga niso odvrnile od izvrševanja kaznivih dejanj. Sodišče prve stopnje je zato obdolženemu pravilno določilo primerni posamezni kazni, kot tudi povsem primerno visoko enotno kazen zapora. To pa je storilo še ob pravilni ugotovitvi, da olajševalnih okoliščin ni našlo. Zato ni moč upoštevati okoliščine, ki jo izpostavlja pritožnik, da obdolženec do sedaj še ni zoper nobenega policista izrečene grožnje kasneje izvršil.
Zaradi vsega navedenega je višje sodišče potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča, obdolženca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
