Stvarna podlaga za razpravo na seji je bilo dvanajst strani pisnega gradiva: strokovnega besedila na temo zraka, aerosola, pomena zračenja zaprtih prostorov, čiščenja zraka v zaprtih prostorih, odvajanja izdihanega zraka iz zaprtih prostorov, gibanja ljudi na (svežem, čistem) zraku, s predlogi, čemu naj (gola) oblast v tem oziru namenja znatno manj pozornosti in čemu naj nameni znatno več pozornosti.
Izhodiščna teza je bilo dejstvo, da ukrepi za preprečevanje širjenja epidemije koronavirusa zanemarjajo vlogo »aerogenega prenosa« kot ključnega mehanizma, s katerim se okužba širi med ljudmi in vztrajajo pri kapljičnem prenosu, ki mu »znanost« s časom pripisuje vse manjši pomen, danes pa tako rekoč neznatni pomen. Z vztrajanjem pri domnevi o kapljičnem prenosu Slovenija ne uvaja pravih ukrepov, ki bi lahko učinkovito prispevali k omejevanju okužb in vztraja pri ukrepih, katerih smiselnost je najmanj precenjena, če ne povsem odsotna.
Med drugim je bilo pojasnjeno, da v zunanjem okolju (razen ob tesnem stiku) aerosol za ljudi ni nevaren, ker ga tok zraka in veter hitro razneseta. Povsem drugače je v zaprtih prostorih. Doslej priporočene maske, t.im. kirurške maske, ščitijo druge ljudi v naši bližini pred našimi izdihanimi in večjimi kapljicami, ne pa tudi nas samih. Predvsem te maske ne ščitijo pred izdihanim aerosolom, ker ga v znatni meri prepuščajo. Po drugi strani pa je delitev na kapljični prenos in aerogeni prenos pravzaprav nesmiselna, ker so kapljice najrazličnejših velikosti, od delca mikrona, do 100 mikronov, kot del vsakega izdiha. »Virus se lahko prenaša z vsemi kapljicami. Problem je nastal, ker uradna stroka, začenši z WHO, centri za razvoj in preprečevanje bolezni (CDC) in njihovimi nacionalnimi izpostavami (npr. NIJZ) večino trajanja epidemije trdijo, da se bolezen širi z večjimi kapljicami, z aerosolom pa le v izjemnih primerih. Podobno je stroka trdila tudi v preteklosti za vse respiratorne infekcije. Za tuberkulozo je šele po več kot pol stoletja polemik obveljalo, da se prenaša aerogeno, več let je bilo potrebno, da to potrdijo tudi pri ošpicah in noricah. Tudi za starejše epidemije koronavirusa izpred desetletij je uradna stroka najprej trdila, da se prenašajo kapljično, nato pa je priznala aerogeni prenos… Uradna stroka in politika sta bili pri zagovarjanju kapljičnega prenosa tako trdovratni, da sta celo trdili, da so zdravstveni delavci, ki pravilno nosijo (navadno) masko in vzdržujejo primerno razdaljo, sami krivi, če so se okužili in jim ni priznavala ustreznega bolniškega nadomestila. Ta pristop je spregledal ukrepe, ki bi omejevali aerogeni prenos: učinkovito prezračevanje notranjih prostorov in uporabo gostejših mask, ki zadržijo aerosol (na primer FFP2 maske). Zelo podučno je pričevanje dr. Andreja Trampuža, vodilnega strokovnjaka v univerzitetni bolnišnici Charite v Berlinu: na njegovem oddelku, kjer osebje nosi FFP2 maske, se ni okužil nihče, na oddelku preko hodnika, kjer osebje nosi navadne (kirurške maske), pa se je okužilo večje število članov osebja.«
V nadaljevanju je pojasnjeno, da se velika večina okužb, do 99%, zgodi v zaprtih prostorih. »Če bi se res večina okužb zgodila na razdalji dveh metrov, bi se tudi na prostem okužilo veliko ljudi. Tudi množične okužbe z enim prenašalcem se v veliki večini odigrajo v zaprtih prostorih. Zlahka jih je mogoče razložiti z aerogenim prenosom, namesto, da se iščejo »superprenašalske« lastnosti takih posameznikov… Zakoreninjen strah pred prepihom, povsem neutemeljen, je razlog, da mnogi narodi, med njimi tudi Slovenci, prostore slabo zračijo.«
Dokument omeni tudi epidemiološke razlike med revnimi in bogatimi državami. »Strokovnjaki so pričakovali, da bodo odkrili večjo obolevnost in smrtnost pri ljudeh, ki živijo v slabih socialnih in ekonomskih razmerah: natlačena bivališča, tesni kontakti, nedostopnost mask, nemogoče higienske razmere, v katerih ljudje nimajo niti stranišč niti tekoče vode – okoliščine torej, ki bi po kapljični (in kontaktni) teoriji morale voditi v bistveno višjo okuženost in smrtnost. Pogled na svetovni zemljevid tega ne potrjuje… V prid tej razlagi gre razlika v obolevnosti in smrtnosti za koronavirusom med državami EU. Najnižjo smrtnost ima Finska, ki ima že več let vzpostavljeno najboljše prezračevanje javnih in bivalnih zgradb na svetu, petnajstkrat večjo pa Slovenija, za katero naši strokovnjaki trdijo, da ima najslabše prezračevanje v Evropi; kar tretjina zgradb je zaradi energetskega zatesnjevanja postalo »bolnih«… »Terenski« dokaz je prispevala tudi slovenska stroka: ko je v Trubarjevem domu starejših občanov v Loki pri Zidanem Mostu v kratkem času zbolelo 106 oskrbovancev in 35 zaposlenih, je posebna komisija ugotovila, da se je virus širil vertikalno po izključenem prezračevalnem sistemu med nadstropji, kar je mogoče razložiti samo z gibanjem aerosola. Povzemamo, da je vsa epidemiološka opažanja mogoče razložiti z aerogenim prenosom. V literaturi ni mogoče odkriti nobene raziskave, ki bi dokazovala obratno: izključno ali vsaj prednostno vlogo kapljične infekcije.«
Dokument omenja odprto pismo 239 znanstvenikov z vsega sveta, ki so že pred časom pozvali medicinsko skupnost in pomembna nacionalna in mednarodna telesa, naj pripoznajo pomen aerogenega prenosa covida-19: »Zaskrbljeni smo, da bosta neprepoznavanje tveganja za aerogeni prenos covida-19 in odsotnost jasnih priporočil o nadzornih ukrepih proti virusu v zraku imela pomembne posledice: ljudje bodo morda mislili, da so v celoti zaščiteni, če spoštujejo obstoječa priporočila, v resnici pa so potrebni dodatni ukrepi za zmanjševanje aerogene okužbe.«
Dokument omenja, da je Nature, ena najuglednejših znanstvenih revij na svetu, obširno povzela to pismo in mu pritrdila: virus se prenaša po zraku in zdravstveni ukrepi temu ne sledijo. Na organizacijo WHO je naslovila kritiko, da že predolgo zavrača pomen aerogenega prenosa in s tem nevarnost aerosola, ki se lahko kopiči v slabo prezračenih prostorih in vztraja pri trditvi, da se virus širi preko okuženih površin in z večjimi kapljicami. To je zaviralo ukrepe, ki bi lahko vplivali na aerogeni prenos, zlasti zračenje in nošnja gostejših mask v notranjih prostorih.
Temu prepričanju je že pritrdilo veliko znanstvenikov, tudi v več znanstvenih člankih. Med drugim v znanstvenih revijah British Medical Journal in Nature. Skupina ameriških strokovnjakov je pozvala Belo hišo in dr. Faucija, direktorja CDC, naj se posvetijo aerogenemu prenosu covida-19 in opremijo zaposlene na prvi liniji z ustreznimi maskami (FFP2) ter navodili za prezračevanje. Pri tem naj sledijo Nemčiji, Avstriji in Franciji, ki so že uvedle obvezno uporabo gostejših mask in kakovostnih sistemov za filtracijo zraka v zaprtih prostorih. Članek v reviji Nature pa sklene: »Zdaj, ko soglašamo, da se virus prenaša po zraku, tako v velikih kot majhnih kapljicah, bi se morala prizadevanja za preprečevanje širjenja osredotočiti na izboljšanje prezračevanja ali nameščanje strogo testiranih čistilcev zraka… WHO in CDC morata posodobiti svoje smernice na podlagi trenutnega znanja. Raziskave virusa COVID-19 se hitro množijo, zato so agencije za javno zdravje dolžne predstaviti jasne in posodobljene informacije o tem, kaj ljudje potrebujejo za zaščito sebe in drugih.« Odgovore je zato treba iskati tudi pri strokovnjakih s področja aerosolov, prezračevanja, inženirstva, fizike, virologije in klinične medicine. Ob tem pa je »znanstveno nepošteno,«, navaja dokument,»da WHO in CDC vztrajno ponavljata, da je prispevek aerogenega prenosa kljub množici opazovanj, poskusov in teoretskih razprav še potrebno raziskati, ob tem pa spregledujeta, da za »njuno« kapljično teorijo sploh ni nikakršnih dokazov.«
Zato je treba pozornost in ravnanje (delovanje in ukrepe) usmeriti na ukvarjanje z ZRAKOM. Na procese in sisteme za zračenje zaprtih prostorov, za čiščenje zraka v teh prostorih, za odvajanje izdihanega zraka iz zaprtih prostorov… Najprej v zdravstvenih ustanovah, v domovih za starejše občane, v vrtcih, šolah in visokošolskih zavodih, pa v (vseh) drugih javnih ustanovah. Potem pa s tem nadaljevati – sistemsko: uradi, muzeji, gledališča, univerze, javni transport, trgovine, restavracije… Z zakonom je treba urediti uporabo »čistilcev zraka« in naprav za spremljanje prezračenosti prostorov z merilci CO2 (od HEPA filtrov, do vsega ostalega, kar je že in kar še bo hitro dobavljivo, dostopno in cenovno manj obremenjujoče od orožja, tudi od raznih teh-in-onih poslov s premočnim videzom mafijskih rabot in neodgovornim trošenjem proračunskega, torej davkoplačevalskega denarja). Iti mora za nujni proces od začetka gradnje stavb, do končnega opremljanja prostorov. Enako velja za maske in zaprte prostore: običajne, »navadne«, »kirurške« maske, ki so postale celo (do določene mere približno razumljivo) modni trend, morajo nadomestiti kakovostnejše maske, FFP2 in boljše.
Številne države vse to že počnejo. Ne samo Nemčija, Avstrija, Španija, Portugalska, Finska, Japonska…
V več, v veliko predhodnih javnih pisanj, ki se jih je od marca 2020 nabralo še za dve knjigi, sem opisoval in pojasnjeval, kako ignorantski in brezbrižni so do tega vprašanja IN PROBLEMA premier, vlada, strokovna posvetovalna skupina vlade, vodja strokovne skupine, minister in ministrstvo za zdravstvo, NIJZ, vodstvi obeh UKC-jev, vodstva zdravstvenih ustanov, vodstva DSO-jev… Na pisanja, apele, pozive, prošnje, opozorila, svarila in predloge se bodisi vsi našteti niso odzivali bodisi je bil odziv brezbrižen, ravnodušen, občasno celo zafrkljiv in vzvišeno, megalomansko in samozadostno porogljiv (izjeme so statistična napaka). Vselej in ves čas je šlo tudi za izogibanje odgovornosti: stavek »mi za to nismo pristojni«, ali pa »jaz za to nisem pristojna/pristojen«, vključno s predsednikom države, je postal nova normalnost. Celo Varuh človekovih pravic, javni funkcionar z uradom in velikim številom sodelavcev in zaposlenih, nam je v odgovorih ponujal enak stavek, ki mu je dodal še naštevanje podzakonskih aktov o tehničnem opremljanju zgradb in objektov. Očitno mu niti na misel ni prišlo, da bi glede tega vprašanja in problema izpolnjeval in izpolnil svoje pravne in moralne dolžnosti (če bi želel polemizirati o prvih, o drugih verjetno ne bi želel – upam). Je pa uslišal eno mojo prošnjo: naj mi, četudi mu bom še pisal, ne odgovori.
G. Mitja Vilar je celo uspešno izvedel test, eksperiment. V eni od gostiln so med mizami postavili prozorne pregrade, nad mizo pa namestili napravo za izsesavanje izdihanega zraka, v cev in po cevi ven iz prostora. Kontaktirali so ga nekateri gostinci in, kolikor vem, lastnica zasebne zdravstvene ustanove. (Gola) oblast pa ga brezbrižno ignorira in se mu celo posmehuje. Enako velja za televizijske medije, zlasti za RTV Slovenija.
Predvsem pa nikomur od naštetih, vse do danes, ni bilo mogoče dopovedati, da »prezračevanje«, »čiščenje zraka« in »odvajanje« izdihanega zraka, tudi »izsesavanje« izdihanega zraka VEN iz zaprtih prostorov, ni isto kot »odpiranje oken«, vklapljanje »ventilatorjev« in »klimatskih naprav«!
Zato se potniki v letalu ne zadušijo, četudi med letom ne »zračijo« letala z »odpiranjem oken« in s »prepihom«.
Predlagatelji seje so v dokument tudi zapisali: »Soglašamo z nekaterimi dosedanjim ukrepi (uporaba mask, telesna oddaljenost, umivanje rok, omejevanje druženja) in zavračamo vse tiste, ki so že zdravorazumsko nesmiselni in so se kot taki tudi izkazali (nošnja mask na prostem, omejevanje športov na prostem, omejevanje gibanje med regijami, policijska ura). S sedanjimi predlogi ne posegamo v odpravljanje drugih slabosti dosedanjega obravnavanja epidemije, ki izvirajo iz odsotnosti sodelovanja številnih strok, na primer pedagogov, psihologov, sociologov, pravnikov, ekonomistov itd. Pričakujemo, da bo tudi mnenje teh strokovnjakov našlo pot v Državni zbor.«
Dokument zaključujejo predlogi vladi: »Predlagatelji si ne prilaščamo vloge nadomestne svetovalne skupine vlade; naše predloge, ki temeljijo na dobrih praksah v svetu in nasvetih nekaterih strokovnjakov, mora ustrezno sestavljena svetovalna skupina proučiti in dopolniti. Poudarjamo, da je sistemska ureditev prezračevanja tudi vlaganje v prihodnost. Njen cilj mora biti zagotoviti trajen dostop do čistega zraka v notranjih prostorih (zagotavljanje čistega zraka v zunanjem okolju je cilj drugih strategij). Uresničitev tega cilja bo ključno prispevala k omejevanju bodočih epidemij nalezljivih bolezni in drugih bolezni telesnega in duševnega izvora, povečanju produktivnosti, boljšemu počutju in večjemu blagostanju prebivalcev in prebivalk Slovenije. Aktivnosti za doseganje tega cilja pa bodo tudi prispevali k povečanemu obsegu pomembnih panog gospodarstva in zagotovili številna nova delovna mesta.«
Konkretno pa so bili Odboru v glasovanje in sprejem predlagani naslednji sklepi:
Dokument je v celoti objavljen na spletišču DZ, do njega pa je mogoče priti tudi na moji spletni strani:
Potem se je glasovalo. Brez presenečenj. Kako se bo glasovalo je bilo jasno ob (sicer mukotrpnem, res iritirajočem) spremljanju razprave. Četudi so se predvsem trije povabljeni gostje (dr. Keber, g. Vilar in g. Valenčič) in trije poslanci (mag. D. Židan, g. J. Möderndorfer in g. Ž. Cigler, navsezadnje pa tudi g. A. Rajh in g. M. Koprivc) še tako trudili, da bi razprava res bila »razprava«, četudi so se še tako trudili pojasnjevati, da ne gre za banalnost »odpiranja oken«, »delanja prepiha« in »vklapljanja in izklapljanja ventilatorjev in klim«, ampak za nekaj drugega in za veliko več od tega, in četudi so – to je bilo očitno – z dobrimi, tako rekoč jeklenimi živci poslušali in odgovarjali na provokacije, sprenevedanja, nemisleče domislice, nespametne komentarje, izraze brezbrižnosti, ali prikaze absolutnega nerazumevanja sicer zelo razumljivih razlag, tudi na občasne zdrse v popolno temo nebistrosti, jim tudi tokrat ni uspelo. Na drugi strani je ostalo, kar je na drugi strani že bilo in kar na drugi strani pač je. Votlost. Ali, rahlo prizanesljivejše, zid.
Zmagovalka popoldneva pa je bila, za moj okus, znanstvenica z znanstvene ustanove. Najprej je podvomila o tem, če bi ukvarjanje z zrakom »rešilo problem epidemije«. Kategorične trditve, da bi samo to v celoti rešilo problem, ni izrekel nihče. Poudarila je, da naj ne bi bilo »dokazano«, da bi bil ukrep učinkovit. Prav to je bilo dokazano in razloženo. Dokazano in razloženo je bilo tudi, da nasprotno ne drži. Predvsem pa tistega, česar nisi storil, pa bi to moral storiti, ne moreš ocenjevati kot neuspešno, dokler tega ne storiš - pravilno. Upal sem, da je s tem dosegla svoj znanstveni vrh. A ga ni. Vrh je šele sledil. Za moj okus je bil začetek vzpona na vrh izjava, da je problem to, da ljudje nismo tiho, da govorimo, da se ustno izražamo in se pogovarjamo. Sledila je izjava tik pod vrhom, da bi morali biti ljudje tiho, ne govoriti. Če je s tem mislila, da mnogi občasno ali prepogosto preveč govorij/m/o, bi ji pritrdil. Potem je sledil znanstveni vrh: »otroci v vrtcih in šolah bi morali ves čas nositi maske čez usta in nos (torej »pravilno«) in BI MORALI BITI TIHO!« Ne bi smeli govoriti in se pogovarjati. Otroci so torej med največjimi epidemiološkimi problemi. Otroci v vrtcih in šolah. Morali bi živeti z maskami na obrazu. Morali bi biti tiho.
Sramotno.
V DSO-jih so prešteli, če sem pravilno obveščen, dva tisoč (2000) mrtvih »s« ali »zaradi« covida. Primarno zaradi problema ZRAKA v ZAPRTIH prostorih. Najstarejšim in najbolj bolnim, predvsem kronično bolnim, naj bi se, če s podatkom nisem bil zaveden, življenje zaradi covida skrajšalo za približno deset (10) let. V pravnem jeziku vse povedano ne pomeni le kršitve pravice javnosti do obveščenosti, pravice do zdravja, pravice do zdravega življenjskega okolja in pravice do življenja. Vsekakor pomeni tudi zelo dobre, utemeljene razloge za vlaganje kazenskih ovadb in odškodninskih tožb. Zoper državo. In zoper odgovorne. A le v primeru, če je v Sloveniji še kaj ostalo od »sodne veje oblasti«, vredne tega imena. Mariborski sodni epilog v politični aferi »protestirajoči dijaki in dijakinje« daje nekaj upanja.
Samo obrobno omenim, da je vse to in še veliko več od tega že mesece na ustavnem sodišču.
In ne vem, kako preživeti polet z letalom brez »zračenja« z »odpiranjem oken.« Vem pa, da to vedo določeni drugi ljudje.
