Bolje je trpeti zaradi resnice,
kot pa biti nagrajen za laž.
(Leonardo da Vinci)
Imela sem neizmerno srečo, da sem kot otrok, mladostnica in kasneje odrasla oseba, živela več "življenj". Spoznala sem podeželje in mesto, revne in bogate, hudo verne in popolne ateiste, visoko izobražene in tiste z zgolj "šolo pod mostom", zdrave in hudo bolne, poštenjake in lopove, dobre in slabe, zelo ugledne in povsem preproste ljudi. In prav to mi je dalo neprecenljiv vpogled v življenje mnogih, pa tudi prepotrebno širino, ki me je vedno reševala. Spoznala sem praktično vse. In takoj, ko nekdo začne pripovedovati o problemih, vsaj približno vem, kaj bo povedal in kaj ga teži. Zato je tudi veliko lažje svetovati. Bogate izkušnje namreč še kako koristijo.
Revščina je mnogim zaprla številna vrata in jih usodno zaznamovala. Danes in nekoč. Že zgodaj pa sem ugotovila, da velika razvajenost vodi v šibkost in celo ranljivost. Seveda so bogastvo, vpliv in družbena moč staršev mnogim otrokom pomagala do boljše izobrazbe, potovanj in šolanja v tujini, prvih lastniških nepremičnin, celo dobrih služb. Zveze in poznanstva so pri nekaterih delovala celo bolj kot dandanes, ko vse pride prej ali slej na dan, saj se oblastniki hitro menjajo in eni zatožijo druge, zamenjajo vodilne in nastavijo svoje oprode. O skoraj vsem poročajo tudi mediji, saj se za vsako novico najde primeren. Včasih celo v trenutku, ko je to potrebno in komu koristi ali škodi. Ko se povzpenja ali pada. Ne prej in ne kasneje. Zlasti, če se poteguje za določen položaj in nekomu prekriža načrte. Takrat se je očitno dovoljeno tudi vsaj malo lagati. In nove "zvezde", se začnejo pojavljati dobesedno v pravem trenutku, včasih z dolgoročnim ciljem, ravno prav "dozirane" in nekega dne usodno "skočijo skoraj iz ribje konzerve", ljudje pa jih seveda "kupijo". Kot nove ali celo stare obraze. Znajo jih prepričati. A brez medijske podpore nikakor ne bi šlo. Seveda jih eni kujejo v zvezde in objavijo sleherni njihov gib, vse pa seveda s planiranim ciljem.
Nekatere pa se načrtno in kot antibiotik, pri katerem ne smeš izpustiti enega samega obroka, blati in napada. Kako zanimivo. Prav pred kratkim sem namreč v osrednjih poročilih poslušala in gledala kako sta Alfi Nipič in Domen Kumer celo noč zelo požrtvovalno pripravljala kremšnite in jih okoli 400 pripeljala v Dom Danice Vogrinec v Mariboru, kjer so priredili veliko vrtno zabavo s petjem in plesom. Bilo je ganljivo lepo in pospremljeno s samimi pozitivnimi komentarji ter fotografijami. Kako ne! Tudi sama sem bila nad njuno potezo zelo navdušena. Res pa je to potekalo ravno v času popolne zapore države, točno 9. aprila. Tedaj sem se v trenutku spomnila na predsednika republike, ki je v minulem letu z veseljem in dobrimi željami, celo na prijazna povabila, obiskal nekaj domov za starejše in zgolj po megafonu, torej zelo od daleč, pozdravljal zbrane na balkonih. Bili so ga izjemno veseli. A doživel je pravi pogrom ter trditve, da jih je celo ogrožal. Vsaka pevska skupina, ki jih je prav tedaj obiskala, pa je bila deležna komentarja; dejanje vredno posnemanja. Nastopi pred povsem enakim občinstvom in v isti korona krizi. Kaj si ob tem sploh misliti? Zakaj tako različni vatli?
Psi seveda ob in po določenih dogodkih in ljudeh pogosto močno lajajo, karavana pa gre vseeno dalje. Rdeča, črna, bela ali kodrlajsasta. Nekateri celo zamenjajo smer hoje ali teka, povsod in vedno so lojalni, ker jih ženejo preračunljivost, želja po uspehu, morda celo preživetju. Služijo več "gospodarjem", kdaj celo hkrati. In naivni jim verjamejo, jih kujejo v oblake in drago plačujejo. Dokler jih ne izdajo ali pridejo še bolj čudežni. Kaj vse smo že brali o kom, ki ga že leta ni na spregled, pa je bil tako obetaven! Živi tam daleč, kamor je očitno že pred tem nakazoval denar. Običajno tuj in "umazan" ali vsaj dobro "opran". Nekateri so v trenutkih velike slave dobili prestižne nagrade in medalje, pa so jih kasneje kriminalisti pogosto iskali celo s trajnimi tiralicami. Povsod. Uspešno ali ne. Mnogi so zapustili pogorišča in ljudi, ki so zaradi njih potrebovali karitativno ali vsaj psihiatrično pomoč. In od tu jeza, žalost in celo bes mnogih, ker so se kriminalci uspeli rešiti pred roko pravice. Od tod črne misli in prepričanja, da je vse skorumpirano in podkupljeno. Vse zagotovo ne, ne dajem pa rok v ogenj kar za vsakogar. Za mnoge bi jih sicer lahko. Za večino tožilcev in sodnikov, ki sem jih poznala. Kdaj smo se tudi o kom v kakšnem postopku sicer (z)motili, a to je bilo možno popraviti po vloženih pravnih sredstvih na višjem ali celo vrhovnem sodišču, redko ustavnem. Zakaj je sicer več stopenjsko sojenje?
Morda veste, kaj bi bil eden največjih izumov obeh tisočletij? Serum resnice oziroma naprava, ki bi ugotovila stoodstotno resnico in bi bila seveda tudi uradno priznana in v pravosodju dovoljena. Si zamišljate, kako bi se v javnosti in na sodiščih obnašali veliki lažnivci, torej tisti, ki po storjenem dejanju ponujajo vse razen priznanja, podkupujejo ali grozijo pričam, potvarjajo resnico, iščejo izhode v sili, se izogibajo sojenjem, se pritožujejo na vsak "pildek" v spisih, izločajo dokaze in sodnike (le zakaj, če sploh niso krivi)? Veselijo se, da za sodnike velja
in dubio pro reo in so bili ali bodo oproščeni. Zgolj zato. Kolikokrat sem vedela, da je nekdo še kako kriv, pa je bil iz tega razloga oproščen. In ni bilo druge rešitve, kot tiho sprejeti in pogoltniti povsem neutemeljene kritike. Če pa nekdo res ni kriv, kakšno olajšanje bi to prineslo in to takoj.
Nikoli pa si nisem mislila, da bo kdaj zaživel predobravnavni narok, na katerem bodo obdolženci po tožilski ponudbi nižje kazni priznali kazniva dejanja. Res ne. A izkazalo se je ravno obratno. Mnogi, ne sicer kar vsi, ki bi sicer dejanja odločno zanikali, so ugotovili, da se jim sprejem ponudbe preprosto splača; hitrejši razplet, nižja kazen, manj stroškov in poti na sojenja, morda še kaj. Celo mediji o grehih poročajo manj in krajši čas.
Kolikokrat sem brala ali poslušala neresnice o marsikaterem postopku, še zlasti tajnem, ko je šlo za otroke, razveze, dodelitve in boje staršev zanje. Saj poznate take primere?! Kaj bi dala, da bi lahko povedala resnico, če sem jo seveda poznala. In mnogi so prebirali laži in jim seveda verjeli. Čudi me, da ni ovadb za kaznivo dejanje kršitve tajnosti postopka po
287. členu Kazenskega zakonika (KZ-1).
Njegov 2. odstavek se glasi:
Kdor objavi osebne podatke mladoletne osebe, ki je udeleženec v sodnem, upravnem ali kakršnemkoli drugem postopku, ali objavi druge informacije, na podlagi katerih bi bilo mogoče prepoznati njegovo identiteto, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do 3 let.
A starši, običajno sicer zgolj eden izmed njiju, objavljajo vse, kar jim pride na pamet. Zlasti na spletu, pogosto na svojih FB profilih. Seveda zgolj to, kar jim je v korist in takrat, ko sami v postopku ne uspejo. Blatijo sodnike, tožilce, policijo, centre za socialno delo in izvedence. Vsakemu pripišejo kaj grdega, najmanj poznanstvo ali povezavo s kom od akterjev ali celo z uradnimi organi. In ljudstvo dobesedno pljuva in izliva žolč. Od daleč in brez preverjanj. Zakaj so postopki torej sploh tajni in za koga že? Ali torej zgolj za uradne osebe?
Zaradi koristi otrok smo morali nekateri molčati ali le malo govoriti, ko je bilo nujno in res neizbežno, ter seveda prenašati huda blatenja in velike laži. Najraje bi tedaj rekla: "Dovolite, da uravnotežim enostransko poročanje in povem še vse, o čemer nihče ne poroča." In ljudje bi dobesedno onemeli. Onemeli, ko bi slišali tudi drugo plat zgodbe, tako pa se je povsod in do onemoglosti "rolala" zgolj ena. A tega nisem storila, ker sem spoštovala nič krive otroke in njihove koristi.
Zato boli. Boli vse, kar ni resnica. In tega je žal veliko.
Pa je komu sploh še hudo mar zanjo? Mnogo bolje se namreč "prodaja" vse ostalo, saj vznemirja in priliva olje na ogenj že tako gorečih odnosov.
In tako živijo ter se hranijo neresnice in dobesedno manipulira z ljudmi. Žal.
