Če se morda ne
strinjava,
si bova imela
največ povedati.
(Anonimus)
Oni dan sem z zanimanjem prisluhnila novinarju, ki je ljudem na ulici z listka prebiral različna imena in priimke ter jih spraševal, če vedo, kdo so. Prav nihče ni nikogar izmed njih prepoznal. Šlo je za nekatere aktualne poslance, ki se v hramu demokracije izjemno redko oglašajo ali sploh ne. Da, med 90 je le nekaj takih, ki redno nastopajo, se borijo za in proti, komentirajo vse, kar je potrebno, gostujejo v medijih, predsedujejo odborom ... in zanje že skoraj veš, kako se bodo odrezali. Nenazadnje je tako tudi prav. So pa seveda tudi drugačni, ki tu in tam na govornici z listka preberejo vnaprej pripravljen tekst, zgodi se celo, da še to težko in z napakami. Ni vsak kos prav vsaki funkciji, sploh pa ne tako pomembni in javni. To se opazi "iz aviona", ki tu in tam še preleti naš zračni prostor.
In zato se pogosto vprašam, kako si ljudje upajo kandidirati za marsikaj. Prebrati bi morali Petrovo načelo ali si ga dati vsaj razložiti. Pomislim, da bi mi (res velikanska šala) ponudili vodenje jedrske elektrarne Krško, ojoj! S tisočimi gumbi in lučkami, ki bi se prižigale in ugašale. In kaj naj vprašam podrejene, da se mi ne bi močno smejali? Kaj naj tam pravzaprav sploh delam? Treba se je še kako zavedati svoje "omejenosti". In prav vsak jo ima. Vedno je potrebno o tem razmišljati in to dovolj zgodaj. Tudi večvrednostni kompleks namreč hudo škodi, seveda predvsem drugim. In ni jih prav malo, ki ga vidno nosijo.
Zato sem bila vedno za prednostni glas na strankarskih listah. Tudi na prav vse pomembne in odgovorne položaje v državi bi morali priti ljudje zgolj in samo, ker so izjemno sposobni in ne samo lojalni. Ne zato, ker imajo "strice in tete", ker so in bodo ubogljivi. Ljudje brez "trdne hrbtenice" so sicer upogljivi, a tudi "bolehni". S tem, ko jih zaradi zaslug postaviš na določen položaj, namreč hudo izpostaviš tudi sebe. Žal se to pri nas dogaja že leta. Ne gre za eno ali dve vladi in prav tako ne za eno ali dve stranki. Je pa res, da so nekatere vlade še posebej aktivne. Ko se mandati tako ali drugače bližajo koncu, se običajno hiti kadrovati za nedoločen čas. Nekateri ostajajo, novi prihajajo in "ravs" je neizbežen. Žal tudi na zelo strokovni ravni. In nikoli ne veš, kdo ti kasneje kaj "podtakne". Je to sploh čudno? Poznam celo primere, ko so stare "sablje" novi gospodarji pustili skoraj v "kleti". Zjutraj in popoldne so se "odpikali", vmes brali časopise in igrali igrice, petega v mesecu pa dobili kar lepo plačo. Sposobni, a neprimerni za novo oblast. Znebiti se jih je bilo težko, sami pa seveda tudi niso želeli kar na trg dela. Nekateri so tako dočakali celo upokojitev.
Seveda to nikakor ne pomeni, da na položajih ni tudi veliko zelo sposobnih ljudi in vsakega sem zelo, zelo vesela. Najbrž tudi vi.
Spominjam se svojega prihoda na funkcijo varuhinje človekovih pravic leta 2013. Prišla sem povsem sama in v 6 letih nisem nikogar zaposlila po svoji želji. Pričakalo me je skoraj 40 ljudi, ki so se z leti zaposlili pri treh predhodnikih. Nekateri so jim bili zelo blizu. S seboj sem prvi dan prinesla "volilno" skrinjico z željo, da v 30 dneh vanjo spustijo anonimne zapise o tem, kaj bi želeli spremeniti, kakšne ideje za boljše delo predlagajo, kdo se jim zdi primeren za direktorja strokovne službe (dotedanja se je namreč tik pred tem upokojila). Dobila sem res veliko odgovorov, nekatere celo s podpisi in vse zelo natančno proučila. Postavila sem direktorico strokovne službe, ohranila generalno sekretarko, ki je dobro "služila" vsem trem varuhom, pa tudi vse štiri namestnike.
Ker so se v mladem kolektivu porodniške kar vrstile, smo seveda razpisali kar nekaj zaposlitev. In prav za vsako je veljala transparentnost. Komisijo je vodil strogi namestnik. Ta je pripravil tri kroge za izbor. Najprej 10 kratkih, a težkih vprašanj in 8 minut časa za odgovore. Morda pa celo 8 vprašanj in 10 minut časa. Nisem več prepričana. Od več kot 100 kandidatov jih je nato ostalo le 10, sledil je pogovor z vsakim pred komisijo in nato za tri najboljše še večurna pisna naloga, to je obravnava povsem konkretnega primera. Spominjam se kasnejšega obiska v prvem krogu neizbranega pravnika. Ta je trdil, da so bila vprašanja tako težka, da ima za to potrditev v uglednih pravniških, celo univerzitetnih krogih. Seveda je bilo to povsem res, zato sem pripombe predočila mlademu namestniku, a je le hladnokrvno dejal: "Res je, a kako naj bi sicer izbrali 10 polfinalistov? Očitno so vsi ti imeli več kot zgolj 2 točki." In tudi nezadovoljnega kandidata sem s tem odgovorom povsem prepričala. Seveda mi je bilo težko. A niti malo nisem dvomila, da preizkus ni bil pravi. Potrditev sem dobila, ko mi je ena od izbranih ob priliki povedala, da sedaj res verjame v poštenost, saj sploh ni več upala na svojo srečo. Bila je odlična. Nekateri so seveda kandidirali tudi za nedoločen čas, saj se je institucija z zakonodajo tudi širila. In "sprejemni izpiti" so bili hudi.
Ker pa ni bilo vedno in povsod tako, imamo marsikje take in drugačne zaposlene. Včasih nas njihove odločitve zato celo močno čudijo.
Seveda se v kolektive nikoli ni uspelo prebiti niti pošteno ocenjevanje delovne uspešnosti, saj so običajno prevladale povsem človeške lastnosti in nastale so seveda številne krivice. Zato se je zlasti v upravi pogosto slišalo: "Ne morete me tako slabo plačati, kot lahko slabo delam." Točno to sem enkrat ujela na svoja ušesa. Najbrž v to niti malo ne dvomite. Znano, kajne?!
Kaj pa menite o spoštovanju? Še živi, kje in kako, je zamrlo, povsem umrlo, izginilo, se izrodilo v svoje nasprotje?
Na to večkrat pomislim. Tudi sedaj. Ali ni predsednik republike najvišje rangirani predstavnik države? Kaj reči ob tem, da je nekoč skoraj petnajst minut čakal na nekoga (čigar ime niti ni pomembno), ker je zamujal, potem iskal parkirni prostor, se počasi slačil in šele nato udobno sedel na prelep fotelj; v svetlih žametnih hlačah in raztegnjenem puloverju? Ostaneš brez besed. Jaz bi si že dan prej na telefonu ogledala, kako priti do predsedniške palače in pol ure prej dobesedno "krožila" v bližini. Da bi bila pet minut pred uro na recepciji. Je to sploh lahko slabo?
Kaj pa se je zgodilo po zadnjem nadvse prijaznem povabilu taistega predsednika na pogovor predsednikov vseh parlamentarnih strank? Tema: prihodnost Slovenije v treh točkah; o pandemiji, okrevanju po njej in predsedovanju Svetu EU, že čez štiri mesece. Teme, ki po vsebini in rešitvah res močno razdvajajo, a so ta hip tako zelo pomembne za prihodnost Slovenije, da mimo njih preprosto ni moč iti. Ne levim in ne desnim, ne koaliciji in ne opoziciji.
Doslej sem mislila, da ko povabi predsednik republike, katerikoli že, se zgolj lepo zahvališ, oblečeš pražnjo obleko, zloščiš najlepše čeveljce in greš na pot.
Bi si kdo upal reči šolskemu ravnatelju, da ne pride, ker se ne strinja z njegovim načinom vodenja šole? Pa naj bo to učitelj ali učenec? No, danes morda ...
Bi se kdo zoperstavil povabilu generalnega direktorja velikega giganta, ker mu preprosto ni všeč in morda on ni postal general? Še zlasti, če ne gre za državno podjetje.
Je moč prav predsedniku republike očitati, da je molčal, ko so se dogajale kršitve človekovih pravic, ko pa imamo v državi najpomembnejšega nadzornika vseh državnih organov in ne nosi naziva predsednik? In prav ta kontrolira vsako oblast, tudi aktualno. Imamo pa tudi ločenost in samostojnost vseh treh vej oblasti. Predsednik bi sicer lahko kdaj o kom in kakšni aktualni zadevi rekel tudi kaj bolj energično in odločno, a to ne bi bil on. Povezovalen in vedno upajoč, da bo zalegla že lepa in pomirjujoča beseda, pa čeprav jo tviti nekaterih že hip zatem dobesedno raztrgajo.
In tako še vedno prijazno vabi, saj upa, da je prav povabilo na pogovor za vse stranke priložnost resno in nedvoumno povedati svoje mnenje, tudi o najbolj žgočih temah, ne da bi si kdo ob tem zapravil kakšen volilni glas. Prav nasprotno!
Odziv na povabilo pa seveda pomeni tudi spoštovanje.
Vedno so me namreč učili doslednega spoštovanja staršev, starejših in avtoritet, pa čeprav so se te kdaj tudi motile.
Se je z leti morda tudi bonton povsem spremenil?
