Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati 4.993,06 evra z zamudnimi obrestmi, pritožbeno sodišče pa je takšno sodbo potrdilo. Tožeča stranka je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovno sodišče je v revizijskem postopku ugotavljalo, kdaj postane prejemnik plačila na podlagi pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena revizija, nepošten v smislu 193. člena OZ. Tožeča stranka je namreč na podlagi pravnomočne sodbe toženi stranki plačala pravdne stroške. Ker je bila ta sodba razveljavljena, je bila tožena stranka tožeči dolžna vrniti plačane pravdne stroške z zamudnimi obrestmi od dneva, ko je prejela revizijsko odločbo dalje. Tožeča stranka pa je s tožbo zahtevala plačilo (kapitaliziranih) zamudnih obresti še za obdobje od dneva, ko je bila tožena stranka obveščena o vložitvi revizije, do dneva njihovega plačila.
Vrhovno sodišče je s sodbo opr. št. III Ips 32/2020 z dne 13. oktobra 2020 odločalo o vprašanju, kdaj postane plačilo na podlagi pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena revizija, nepošteno v smislu 193. člena OZ oziroma od katerega dne dalje je tožena stranka dolžna plačati zamudne obresti.
Sodišče je najprej pritrdilo tožeči stranki, da je treba pojem poštenega prejemnika plačila razlagati enako kot pri presoji vprašanja plačila zamudnih obresti po 193. členu OZ ali kot pri presoji vprašanja, kdaj je mogoče prejeto obdržati po 195. členu OZ. Sodišče prav tako pritrjuje stališču, da postane prejemnik plačila nepošten v trenutku, ko je bil ali bi moral biti obveščen o vložitvi revizije.
Nadalje je sodišče glede vprašanja, kdaj je mogoče prejeto obdržati (195. člen OZ), ugotavljalo, ali prejemnik plačila prejeti denar še ima ali pa ga je že porabil, za kaj ga je porabil in ali ima od tega kakšno korist. Od tega je odvisno, ali bo moral plačniku odškodnine kaj vrniti ali ne (pravno mnenje občne seje VSRS z dne 30. junija 2004). Bistveno je torej vprašanje, ali je oškodovanec prejeti denar porabil, in to tako, da je s tem onemogočil njegovo vrnitev plačniku odškodnine. Če ga je tako porabil, kljub temu, da se je (ali bi se moral) zavedati možnosti, da bo moral denar vrniti (na podlagi uspeha plačnika z revizijo), je ravnal nepošteno. Sodna praksa zato stoji enotno na stališču, da je že obvestilo o vložitvi revizije dovolj, da mora prejemnik odškodnine od tedaj dalje ravnati tako, da s svojim ravnanjem ne bo preprečil plačniku odškodnine uspeha z zahtevkom na vrnitev (preveč) plačane odškodnine. Če ne ravna tako, je nepošten.
Vendar pa se pri vprašanju plačila zamudnih obresti (193. člen OZ) ne odpira noben od problemov, navedenih zgoraj. Gre preprosto za to, ali bo moral prejemnik plačila v primeru vrnitve plačati še zamudne obresti. V tem primeru je zato še bolj pomembno, da je plačnik nekaj plačal na podlagi pravnomočne sodbe. Sodišče je ob tem poudarilo, da prejemnika samo obvestilo o vloženi reviziji ne more spraviti v položaj, da bi od tedaj dalje dolgoval zamudne obresti od morebiti neutemeljeno prejetega plačila. Položaja prejemnika plačila sta torej tako različna, da Vrhovno sodišče ne vidi podlage, da bi morala biti razlaga (ne)poštenost prejemnika plačila v obeh primerih enaka. Zato v tem primeru tudi ne more biti kršeno načelo enakosti pred zakonom, kot trdi tožeča stranka v reviziji. Enakost pred zakonom namreč pomeni, da morajo biti enako obravnavani vsi, ki so v enakem položaju, položaja dolžnikov po 193. in 195. členu OZ pa sta bistveno različna. Prav ta razlika pa je podlaga za to, da se poštenost prejemnika plačila po 195. členu OZ razlaga strožje kot po 193. členu OZ.
Vrhovno sodišče je tako odgovorilo na revizijsko vprašanje, da postane prejemnik plačila na podlagi pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena revizija, nepošten v smislu 193. člena OZ takrat, ko izve (ali bi moral izvedeti) za odločbo revizijskega sodišča, na podlagi katere mora plačniku vrniti neupravičeno prejeto plačilo in ne z dnem vložitve revizije.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
