“Če se z navedenimi pravili ne strinjate, se lahko izključite, če pa se strinjate, se lahko registrirate ko uporabnik sistema IUS-INFO in nadaljujete z delom.
Sistem vas bo nato spraševal, katere nastavitve bi želeli imeti. Nikar se ne prestrašite, če ne veste natančno, kaj pomeni katera od posameznih nastavitev! Preprosto pritisnite na tipko ENTER in nadaljujte, nastavitve lahko kasneje vedno spremenite v sekciji NASTAVITVE."
"Izpolniti boste morali tudi vprašalnik – registracijo in se na ta način registrirati kot uporabnik sistema. Status registriranega uporabnika sistema IUS_INFO je brezplačen. Tajnost vaših podatkov je zajamčena!
Nato vas bo sistem, če ste novi uporabnik z nivojem dostopnosti 20, opozoril: …
Se priporočamo …
Šele sedaj boste pravzaprav zares vstopili v sistem IUS-INFO, ki vas bo pozdravil z naslednjim ekranom: …”
Takole vzhičeno se je leta 1989 začela prva stran prvega slovenskega Pravno-poslovnega komunikacijskega sistema IUS-INFO, ki ga ustanovil pravnik, inovator, politik in pisatelj Anton Tomažič. Digitalni sistem je deloval v okolju DOS (Disk Operating System), prek običajne telefonske linije, že tedaj pa je imel skoraj vse glavne funkcije, vključno z dnevnimi novicami (USA Today), predpisi, judikati, literaturo, klepetalnico itd.
Tone mi je zaupal, da je prvi software (RBBS - Bulletin Board System) pretihotapil kar v nahrbtniku na vlaku iz Monakovega (Münchna) v Ljubljano. Tedaj doma še ni bilo telefona (ker je sofinanciral izgradnjo lokalnega omrežja, je bila čakalna doba “le” pet let, on pa je čakal šele štiri leta), zato je od bivše sošolke v prestolnici najel sobico, kjer je namestil računalnik, povezan v telefonsko omrežje, ažuriranje pa je potekalo vsak drugi dan s pomočjo 8-palčnih disket, kapacitete do 1,2 MB. To se je dogajalo na Rozmanovi ulici, ki je tako nevede gostila prvi “sedež” IUS-INFO, marketing je izvajal v javnih telefonskih govorilnicah v Domžalah.
Problem je nastal, če so ga stranke povprašale po telefonski številki, vendar jim je Tomažič zagotovil, da jih bo kar sam poklical v najkrajšem možnem času. Četudi je od tedaj minilo “samo” dobrih trideset let, je digitalni razvoj v tem obdobju dobesedno poletel med zvezde, saj se nekateri še spominjamo klasične pošte, tipkanja na pisalni stroj in romantičnega raziskovanja po obrabljenih knjigah v skrivnostnih, mračno privlačnih knjižnicah, zdaj pa večinoma le še bolščimo v ekrane, klikamo, mejlamo, skajpamo, surfamo, lajkamo, tvitamo in si lajšamo kosmate duše na družbenih omrežjih.
Anton Tomažič pa ni imel samo pionirske vloge pri uvajanju računalništva v pravo, temveč je prav tako z velikim zanosom sodeloval pri osvoboditvi in osamosvojitvi Slovenije ter bil na prvih večstrankarski volitvah na listi Demosa izvoljen za poslanca, kar je popisal v knjigi V objemu slovenske pomladi (Mohorjeva Celovec, 2018). Prav tako je objavil iskrivo podjetniško zbirko kolumn Velika priložnost (GV Založba, 2008) in napeto izpoved o čudežnem preživetju z naslovom Drugi kraj rojstva: Nevis (Mladinska knjiga, 2001), ki je izšla v slovenščini in angleščini. Leta 2019 je kot edini Evropejec prejel prestižno priznanje Mednarodnega združenja krščanskih poslovnežev (UNIAPAC), ki se zgovorno imenuje Poslovna dejavnost kot plemenita poklicanost.
S Tonetom sva se spoznala aprila 1989 med avanturističnim službenim potovanjem v London, ki bi ga lahko parafrazirano opisali kot Trije možje v Golfu, da o ženski niti ne govorimo. Zahvaljujoč vzdržljivemu in zanesljivemu šoferju profesorju dr. Rajku Pirnatu smo se po celodnevni vožnji vzdolž Evrope in nočni plovbi čez Rokavski preliv nastanili v domu pri Slovenski katoliški misiji, ki jo je vrsto let do lanskega decembra upravljal legendarni župnik Stanislav Cikanek.
Ob večerih smo debatirali o zablodah razpadajoče komunistične zvezne države, religiji in ateizmu, 57. številki Nove revije, Pisateljski ustavi in prihodnosti naše domovine. Prepevali in muzicirali smo v družbi Tomaža Domicelja, skupinice simpatičnih Tržačank in pisatelja Luja Šproharja, ki se je rad pohvalil, da je bil edini slepi potnik na trajektu iz Zeebruggea v Dover, in skupaj proslavljali moj skorajšnji odhod na doktorski študij v Kanado. Župnik mi je za slovo poleg kanadskega turističnega vodiča pomenljivo podaril tudi nekaj disidentskih knjig iz Argentine, ki so bile pri nas bržkone še na črnem seznamu, med katerimi sta izstopali Neminljiva Slovenija od Cirila Žebota in šokantno pričevanje Tomaža Kovača V rogu ležimo pobiti.
V prostem času sva s Tonetom okušala angleške kulinarične in turistične specialitete, od tipične jedi fish and chips, zavite v časopis, da popivna maščobo, do muzeja voščenih lutk Madame Tussauds in ulice Baker Street 221b, kjer naj bi nekoč živel slavni detektiv Sherlock Holmes. Pozno zvečer sva zašla tudi v zloglasni Soho in v lokalu, kamor naju je zvabil prijazni nabiralec gostov, za dve pijači zapravila toliko denarja, da me še danes grize moja varčevalna podosebnost …
Potem so minevala zgodovinska leta, dokler nisem nedavno prejel elektronsko povabilo k recenziji nove Tomažičeve knjige Zlom: zgodbe iz Jugoslavije (Zavod Iskreni, 2020), na katerega sem se z veseljem in počaščeno odzval ter za Pravno prakso št. 39-40/2020 napisal prispevek, ki si na tem mestu zaradi avtorjevega očetovstva pričujočega pravniškega portala in kajpak njegove odlične knjige zasluži reprizo.
Naj ob tej priliki pripomnim, da se nimam za tipičnega kritika ali recenzenta, ki bi bil frustriran pisatelj ali “uš na kodrih literature”, kot ga je nekoč označil lord Alfred Tennyson. Raje poskušam posnemati dr. Samuele Johnsona, pesnika, akademika in življenjepisca, ki je kritika (kar je bil med drugim tudi on) opisal kot pametno, pošteno, občutljivo in vestno osebo, ki pove, kako in zakaj mu je neko delo všeč, ki ne predpisuje, svoji percepciji ne pripisuje mistične avtoritativnosti in univerzalnosti, spoštuje avtorja in se z njim ne skuša zaplesti niti v konkurenčno niti v zarotniško razmerje (kot je lepo povedal Evald Flisar v svojem najnovejšem romanu Moje kraljestvo umira).
Knjiga Zlom je posvečena “v zahvalo za plebiscit 1990” in je predelan scenarij za nesojeni film z istim imenom, ki ga je Tomažič spisal že leta 1985 in ga poslal takrat največji in najbrž edini filmski hiši Viba film. Zaradi provokativnih prikazov začetnega navdušenja za samoupravljanje in kasnejšega razočaranja in delavske apatije, ki jo je avtor sam občutil med zaposlitvijo v Litostroju, nikoli ni prišlo do snemalnega utelešenja njegove velike mladostne ljubezni do filma, toda morda bo prav ta knjiga končno navdahnila kakšnega režiserja ali producenta.
“Moja mladostna ljubezen je bila film,” avtor pospremi knjigo na pot, “in če me starši ne bi pregovorili, bi zagotovo po gimnaziji šel študirat režijo.” Za študij prava se je odločil po naključju, ker je sledil skupini najbližjih prijateljev, s čimer je osrečil mamo in očeta, saj si je izbral varnejši poklic, ki naj bi omogočil lažjo zaposlitev (in v tistih časih je to še držalo).
“Te odločitve nisem nikoli obžaloval, v meni pa je vedno ostala želja po kreativnem umetniškem ustvarjanju,” še zapiše Tomažič.
Literarno delo vsebuje pet kratkih novel z zgovornimi naslovi: Zlom, Drugačen, Narodna sprava, V ujetništvu Zlatoroga in Brada četniška. Za zaključek pisatelj ponovi pobudo o “formuli za spravo”, ki jo je že pred leti sprožil na portalu Časnik, izhaja pa iz dejstva, da levica in desnica nikdar ne bosta sprejeli, podprli ali podpisali daljšega besedila, zato je treba ponuditi vsaj neko minimalno izjavo, ki bo sprejemljiva za vse.
Kot je strnjeno zapisano na zavihku platnic, gre za zgodbe s presenetljivimi zapleti z elementi kriminalke, ljubezni, romantike in družbene kritike, ki bi se lahko dogajale v kateri koli družbi, a jih je avtor namenoma postavil v posebno obdobje totalitarnega, socialističnega in komunističnega jugoslovanskega sistema. Ta se je razvijal “od povojnega direktnega nasilja, skozi mehčanje z iluzornimi idejami samoupravljanja ter neuvrščenosti, vendar je bil od začetka do konca prežet z nenehno prikrito indoktrinacijo ter pomanjkanjem kakršne koli možnosti za svoboden razvoj osebnosti.” Dobesedno rdečo vrv z modrimi odtenki prepletajo “osebne dileme posameznikov med oportunizmom in uporništvom, kjer prvi vodi v psihični, drugi pa v materialni Zlom,” kako zlomiti pravičnika, človeka, ki štrli iz sive pretežne večine, profesorja in novinarja, duhovnika in sistemskega upornika.
Večkrat se pojavlja orwelovsko-titovski Megastroj, ki aludira na nekdanjega avtorjevega delodajalca. Kdorkoli se spominja tistih časov, se bo - z malce trpkim priokusom - zabaval ob vnovičnem branju (dandanes) praznih izrazov kot so samoupravni sporazumi, družbeni dogovori, skupni prihodek, družbena lastnina, temeljna organizacija združenega dela (TOZD), bratstvo in enotnost, centralna konferenca sindikatov, politična koordinacija, centralni delavski svet, sekretar zveze komunistov, predsednik mladine, individualni poslovodni organ, mestni komite, prenehanje lastnosti delavca v združenem delu, partijski kongres in sabotaža, medtem ko mu bo zadišalo ali zasmrdelo po obredni jutranji turški kavici, vinjaku, pivu, vampih, pasulju, vojaških manevrih, Deitu in pijansko-pohotnih sindikalnih izletih.
Še posebej me je pritegnila zgodba o narodni spravi, v kateri implicitno nastopi vrla Spomenka Hribar, ki jo je fiktivni (?) vodja službe za samoupravljanje žaljivo omenil kot “tisto blesavo žensko, ki je prišla na dan s to idejo,” profesor Glavar pa je brez dvoma znameniti profesor dr. France Bučar, ki ga je kulturna komisija povabila na tovarniški večerni dogodek, toda zapriseženo vodstvo ga je grdo preprečilo z bliskovito izvedbo vaje civilne zaščite. Kot hudič razpela in še bolj se je namreč balo vnašanja neprimernih zahodnjaških idej, “da ne bo kakšnega onegavljenja,” čeravno je šlo za znanstvene teorije sistemske analize, organizacije in informatike, za dobrohotno kritiko nekaterih nesmiselnih in utopičnih ustavnih rešitev.
“Povej mi, kaj je pravzaprav s tem profesorjem Glavarjem?” je radovedna.
Tomaž ji počasi razloži: “To je profesor, ki so ga dali na hladno, ko je bil na vrhuncu svojih ustvarjalnih moči. Deset let je že od takrat,” pripoveduje zamišljeno, z nekoliko nostalgije, “bil je najpopularnejši profesor na naši fakulteti. Pri njegovih predavanjih je bila dvorana vedno nabito polna. Prihajali so tudi študenti iz drugih letnikov. Enkrat smo mu na predavanjih celo zaploskali, razumeš?”
Glavni junak še pojasni, kako je njegov profesor po hitrem postopku letel s (pravne) fakultete, in to ob petindevetdesetodstotnih simpatijah pri študentih in skoraj toliko na strani molčečih profesorjev.
“Takšni zlomi se nenehno dogajajo,” je še pristavil, “nekatere dotolčejo, včasih celo ubijejo, druge popolnoma spremenijo, redki pa vztrajajo in se ne dajo. … Ampak nekaj mi pravi, da čas profesorja Glavarja šele prihaja!”
Tomažič vnovič potrjuje svojo živahno pisateljsko žilico, ki se kaže tako v zvenečih in odrsko ali filmsko vidnih dialogih, kot v prefinjenih literarnih opisih, ki se jih ne bi sramoval niti Tolstoj:
“Najprej ledeniki in kasneje hudourniki so izdolbli ozke soteske z žuborečimi potočki na obe strani pogorja. Glavnina ledenikov se je ob koncu ledenih dob očitno spuščala na južno stran in s seboj nosila in porivala ogromne količine skal, grušča, peska in mivke ter jih odlagala po površini zdajšnje ljubljanske kotline.”
Navdušeno pritrjujem založniku, da bo knjiga zagotovo pritegnila tako privržence kot nasprotnike jugonostalgije, koristno pa bi bilo, da jo preberejo tudi bistveno mlajši bralci, kajti historia est magistra vitae.
