Skupaj do konca,
skorajšnji bankrot
države in druge
katastrofe.
Dušan Rutar, filozof
6. marec 2013
Ne pomnim, da bi o katerikoli bolezni krožilo toliko zgodb, mitov, resnic, neresnic, priporočil, navodil, prepovedi, omejitev in predvsem nadzora.
Pri nas smo ga sicer povsem uradno dobili skoraj istočasno kot novo vlado, tam okoli 13. marca. Dolgo, kar predolgo ni bilo nobenega okuženega. Prav vsak se je bal, da bi bil prvi. Pomislite, da ste prav vi pacient nič ali ena. Velik pogrom, kar linč, celo najbližjih, prava diskriminacija. Huje kot bi imeli aids.
Hodili smo v službo, se vozili z avtobusi in vlaki, posedali v lokalih in se družili. Posnetki iz Italije so sicer vlivali precejšen strah, a kar ni tu, je zgolj tam. Čeprav smo videvali enake bolnike, enake krste in prazne ulice, nas je počasi oblivala groza. Spominjam se novinarja Vrana, ki je stal tik ob karabinjerjih, ki so povsem zaprli italijansko mestece. Ta si pa upa, smo komentirali. Le kako da je sploh tam?
Po prvem primeru pri nas pa se je začelo čisto zares. Krizni štab, skupine strokovnjakov vseh vrst, javljanja pomembnežev iz tujine, ki so sejala pravo grozo o številu bodoče okuženih, poročila skoraj vsako uro, tiskovne konference, uradni govornik, ki ga poznamo iz nekih drugih časov. Takrat je trajalo deset dni.
Opolnoči so tokrat v marcu neke noči v pozdrav zadnjič potrobili mestni avtobusi in vlaki, ki so se poslavljali. Sem precej blizu obeh postaj in bilo je tako, da bi se pošteno zjokal. Odpeljali so, nekateri pa obstali kar na tirih. Vem, da tovorni vozijo cele noči. Vesela sem jih, če le imamo od tega kakšno korist. Potem naj kar vozijo. Lahko ponoči in podnevi.
Sicer pa je dolgo vladal popoln mrk vsega živega.
Govorilo se je marsikaj; o povsem praznih skladiščih opreme, pa čeprav se spominjam visoke številke mask, ki smo jih, tik preden smo jih nujno rabili, podarili Kitajcem. Preko milijon. So se oddolžili?
Nato panika; nihče jih skoraj ni imel, niti zdravstveno osebje, kaj šele prestrašen narod slovenski. Kje naj jih ljudje kupijo in po kakšni ceni, brez njih pa v trgovino ni možno niti iti? Prva pošiljka je bila celo bosanska goljufija. Nekdo naj bi se obrambnemu ministru javljal vsako uro, potem pa čudežno izpuhtel. »Uzela ga magla«, bi rekli.
In potem nekaj slavnih, ki so poklicali kitajske prijatelje. Svojega soseda, ki je na njihovem veleposlaništvu, sem se bala srečati, enkrat pa se je le zgodilo. Vedel je, da bo pri njih čez štirinajst dni konec in je tudi skoraj bilo. Vse se da torej planirati ali vsaj predvideti.
Narod, predvsem pa novinarje, je zanimalo, kdo je kaj daroval in kaj ter koliko smo pravzaprav plačali. Vsakokrat očitno več. Ustanavljajo se celo preiskovalne komisije. Menda je vsak dan od tam daleč vse dražje. Zakaj bi torej oni sploh imeli kakšen padec BDP-ja?
Res pa je bil film iz Vuhana te dni na TV tak, da zaledeniš. Komaj sem ga gledala. A, spomini na zdravnika, ki je prvi spregovoril in ga ni več med živimi, ostajajo. In zadnji podatek, da nekateri tožijo državo, na Kitajskem seveda.
Najhuje pa je, da niti ne vemo, koga virus napade in koga ne, koga hudo in koga tako milo, da tega še sam ne ve. Zato ne veš, ali si ga imel ali ga boš kje staknil. Danes, morda jutri ali jeseni? Prav negotovost pa ubija.
So pa pred kratkim na Kitajskem oznanili konec epidemije, razsvetlili mesta in se z maskami, no, zaradi slabega zraka so jih nosili že mnogo prej, podali v službe. Premagali so pošastni virus, so dejali. Potem je udarilo, da jih je umrlo še enkrat toliko, kot so poročali pred tem. Je to dokončna številka? Veste kaj za enajstmilijonsko mesto pomeni nekaj tisoč ljudi? Nikjer podatka koliko jih je umrlo vsako leto pred tem. Zaradi kakšne druge usodne viroze, gripe ...
Tudi pri nas smo izvedeli za vsakega umrlega. Največ res starejših in iz domov. Seveda zgolj za korono, kaj pa tisti, ki so in bodo umirali sicer? Zdravstvo je nekaj časa obstalo, razen za virus in urgentne primere. Zob bi ti še izpulili, a kdo bi sploh iskal kakšno pomoč, če ne bi bilo res nujno? Oni dan je starejšemu gospodu v našem prelepem parku postalo slabo. Tako je bilo videti. Prihitela sta dva rešilca, iz obeh so poskakali vsaj štirje v skafandrih. Če bi se tisti dan zbudila iz kome, bi mislila, da snemajo prav poseben film in da sem v nekem drugem svetu.
Protikorona paketi rastejo, o milijardah govorimo kot nekoč o milijonih, vlada dela noč in dan, slišimo za zadolževanja in mnoga opozorila prizadetih. Koliko jih bo propadlo?
Ta hip je sicer marsikdo še doma. Povsod nas opominjajo: ostanite doma!! Spominjam se, o kakšnih številkah in velikanski škodi se je govorilo, ko se je odločalo ali bosta 2. januar in 2. maj še lahko prosta dneva. Bolela me je glava. Leta 2013 so namreč ukinili 2. januar in »rešili« smo državo. Potem so nam ga spet vrnili.
Kaj pa zdaj, ko marsikaj stoji že peti teden? Pošteno me je strah. Mnoge je.
Pa so prihajala letala, od tam daleč. Včasih so predsedniki in ministri pred njimi na rdeči preprogi čakali tuje državnike, danes stojijo ob paketih mask in medicinske opreme. Ne zgolj eden, včasih kar dva hkrati in novinarji na ekranih izračunavajo, koliko so stale maske in koliko letalski poleti. Kakšne gromozanske razlike. Kdo pozna pravi odgovor: zakaj tako in kdo ve, koliko je in bo vojnih dobičkarjev?
Gibanje ljudi. Sprva omejitve na 100, potem na veliko, veliko manj. Celo prepoved druženja neporočenih in morda sveže zaljubljenih, sosedov, znancev ... Kdo bo sploh koga razen na internetu še spoznal?
In nazadnje še omejitev gibanja na matično občino. Tako pri nas, drugje pa kot bi imel vsak svoj evangelij za virus. Kje je Evropa, naša mati, da dopušča take razlike in kje naš komisar? Nenazadnje, nas bo različen pristop stal veliko. Kdo sedaj ve, kaj je bolje: vse zapreti in zgolj fizično preživeti ali obratno; preživeti in od lakote umreti?
Nekateri namreč preizkušajo svobodo ljudi, drugi odločajo celo o tem, kdaj lahko gredo psi na potrebo. Zgolj pozno ponoči ..., kot bi bili na baterije.
Ustavno sodišče bo tudi pri nas imelo veliko dela. Prav je, da ima zadnjo besedo.
In skrb za ranljive? Zanje so namenjene zgolj tri ure dnevno, pa še dokument morajo imeti vedno s seboj. Kaj pa ostali? Rekli bi, da je zdaj ogromno invalidov in zgodnjih nosečnic, saj je bila že dve soboti vrsta pri znanem mesarju skoraj do bežigrajske gimnazije in v njej ob 8. uri veliko mladcev. Ali torej oni lahko kupujejo kar cel dan? Pa še prav nervozno so delovali, češ, da imajo smolo z ranljivimi. Ja, marsikaj je stvar kulture ljudi in marsikdo je ne pozna. Takim bi kar privoščil legitimiranje in kakšno kazen. Pa so kaj sploh prekršili, saj so pristojni vseskozi skrbeli le za ranljive? Je bilo kdaj sploh ostro rečeno, da takrat ne sme biti v trgovinah ne-ranljivih? Je kdo to non stop ponavljal tako kot za starejše? Kaj pa dostojanstvo? Za ženske velja, da smo še bolj kot moški občutljive na starost, sedaj pa z »osebno v ustih« pred vsako trgovino in varnostniki vseh vrst.
So sicer ljudje, ki spoštujejo vse, a več takih, ki prav nič.
In kaj je sploh prav? Popolna poslušnost?
Seveda ni moč iti mimo silnega altruizma nekaterih, zlasti takih, ki tega ne obešajo na velik zvon. Nekateri pa se seveda bojijo, da jih bo narod morda sicer kar pozabil, in se javljajo tudi iz domače postelje.
Videti pa bi morali predvsem tiste anonimne osebe, ki v zdravstvu in domovih za starejše garajo po 12 ur, pa so morda le v 19. plačnem razredu. Veste, kaj ta pomeni? Ni jih malo in hudo jim je. Že prej je bilo prav v domovih zelo hudo, sedaj si ne predstavljam, kako je biti dan in noč ob starejših, ki ne vedo in razumejo, zakaj so jih vsi domači zapustili. Celo umirajo sami in nikoli jim ne bo moč povedati, da njihovi najdražji niso smeli priti.
V nekaterih jih je sicer od daleč in po megafonu pozdravil predsednik republike, a je bil hudo karan, ker so se gnetli po balkonih. Ja, pogled je bil že tak. A, v isti TV oddaji so na koncu pokazali obisk glasbene skupine pred največjim takim domom v Sloveniji in ljudje so bili kje drugje kot na balkonih (mimogrede, bilo jih je res nekoliko manj, saj skupina pač ni predsednik), a ocenjeno je bilo zelo pohvalno in pomislite: vredno posnemanja. Kaj bo, če torej prideta Jan Plestenjak in Helena Blagne? Marš domov, jima bodo rekli, če sploh kdo? Bosta pohvaljena? Bodo zvečer morda spet rekli: vredno posnemanja?
Ja, v težkih časih res ne veš, kaj je prav in kaj ne. Po bitki bo marsikdo general, vsi bodo vedeli, kaj bi bilo prav in kako bi moralo biti.
Do takrat pa vseeno ne pozabimo na vse, ki res garajo, pa na tiste, ki bi radi, a jim pred očmi vse propada in ne vedo niti, ali bo po »svobodi« še prost kakšen res dober psihoterapevt in kdo ga bo plačal.
In končalo se bo tako, da bodo nekateri še bolj bogati in mnogi povsem revni. Kot cerkvena miš.
Virus pa bo: izginil, mutiral, se spet vrnil ali nekaj povsem četrtega. Kdo pa zares kaj ve o njem že danes? Morda tisti, ki hitijo z izumom cepiva ali oni, ki ga morda že imajo. Pardon, to je le fikcija nekaterih in spet še ena zabloda ponorelega sveta. Govori se res marsikaj.
Se je pa svet res malo umiril, zemlja je zadihala, zrak prečistil in ljudje ugotovili, da se da živeti tudi brez dragih večerij, golfa v eksotiki, potovanj na drugi konec sveta in pregrešno dragih oblek, saj v njih lahko zdaj le odnašaš smeti z dvometrsko razdaljo do soseda in povsem sam v dvigalu.
Ja, čuden je ta svet, a kakšen šele bo? Si kdo upa staviti?
Pravijo tudi, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo. To si lahko optimisti razložimo tudi pozitivno. Kajti, prišli smo že do prepada in tam srečali korono. Ali ona nas ...
