Neizmernega vala dobrote in sodelovanja celotne Slovenije po pozivu k darovanju ni bilo mogoče zaustaviti. Novica o vseslovenski dobrodelni akciji je dosegla sleherni kotiček naše domovine in se dotaknila vsakega srca. To pa ni bilo edino tokrat podeljeno »jabolko navdiha«, saj so ga prejeli tudi: srčni junak Miha Deželak, ki mu je v petih letih uspelo prevoziti 2700 kilometrov in za 2000 pomoči potrebnih otrok zbrati več kot 600 tisoč evrov, pa Rdeči noski, ki že 15 let razveseljujejo otroke v slovenskih bolnišnicah, in osemletni, prav tako bolni deček, ki je za Krisa daroval celo svojo hokejsko palico s podpisom vrhunskega hokejista Anžeta Kopitarja.
Mladenič je navdušeno pripovedoval, kaj želi storiti za uboge.
Učitelj je rekel: »In kdaj nameravaš svoje načrte uresničiti?«
»Brž, ko bo prišla priložnost.«
»Priložnost nikoli ne pride,« je rekel učitelj.
»Priložnost je tu.«
(Anthony de Mello)
Čeprav tako radi trdimo, da je vse slabo, da se nam dogajajo le hude stvari, da sploh ne vidimo »luči na koncu predora«, se okoli nas dogajajo tudi pozitivne zgodbe. Veliko jih je. Le prepoznati in videti jih je treba.
Ko naši športniki zmagujejo, smo polni evforije, ne moti nas pravzaprav nič. Svet je nenadoma lepši, a kaj ko veselje zamira premo sorazmerno z njihovimi neuspehi. Kot da ne bi vedeli, koliko je takih, ki želijo zmagati, in kako težko je ostati na samem vrhu. Pa imamo spet razlog za negodovanje in slabo voljo. Povsem neupravičeno.
Seveda je lahko pravi vzrok za res slabo voljo in žalost predvsem bolezen. Ne izbira svojih »žrtev«, celo med otroci ne. In tedaj »sonce« zaide že zjutraj.
V najbolj »depresivnem« mesecu leta, kar zagotovo velja za temačni november, je predsednik republike poskrbel za svojevrstno sonce. Odločil se je, da ponovno poišče ljudi, ki izstopajo v pozitivnem smislu. Take, ki bi jih morda veličastna priznanja obšla, ki bi se celo izgubili v množici vsakdana, ki sicer ne bi prenehali biti dobri, a zakaj zanje ne bi izvedeli vsi. Lepo jih je poznati in jim slediti. Pomenijo namreč velik navdih in neizmerno upanje v dobro.
Naj začnem z majhnim, osemletnim dečkom. O njem sicer ne vemo prav veliko oziroma doslej nismo vedeli. Tudi on je bolan, a ob Krisovi pretresljivi usodi se je odločil, da svojo hokejsko palico s podpisom in posvetilom znanega hokejista Anžeta Kopitarja daruje. Nekomu, ki jo ta hip še bolj potrebuje kot on, je dejal. To preprosto, a mogočno dejanje fantka je pokazalo, da prav nihče ne more reči, da je prešibak ali celo premajhen za pomoč v stiski. Vsak je namreč velik toliko, kot je veliko njegovo srce. In vsak toliko močan, kot je močno njegovo upanje. Zato prav on pooseblja iskreni odziv vseh dobrih ljudi, ki so bili takoj pripravljeni pomagati Krisu, ki zdaj tam čez veliko lužo bije svoj odločilni boj s težko boleznijo. Bo zmagal in z njim vsi, ki smo mu pri tem pomagali? Bo. Zato je tam in vsi smo v mislih z njim in njegovimi najbližjimi.
Jabolko navdiha je prejelo tudi prav s Krisom povezano društvo Palčica Pomagalčica in dobrodelni škratki. Ko so izvedeli za majhnega hudo bolnega fantka, ki se je rodil z redko, celo neozdravljivo gensko boleznijo - spinalno mišično atrofijo, so bili mnenja, da to ni pravično in da otrok takšna usoda ne bi smela doleteti. Izvedeli so, da obstaja zdravilo, ki bi lahko zaustavilo napredovanje bolezni, a je na voljo na drugi strani sveta in izjemno drago, pa še časa zmanjkuje. Začela se je akcija, kakršne v zgodovini dobrodelnosti še ni bilo. Na ganljivi klic na pomoč smo se takoj odzvali prav vsi, ki smo lahko pomagali. Začelo se je nekaj velikega in neizmernega vala dobrote ni bilo mogoče ustaviti. Darovanje je pomenilo upanje in prav tega je bilo čedalje več. Akcija je presegla tudi najbolj optimistična pričakovanja. V enem samem tednu so bili zbrani skoraj štirje milijoni evrov, več kot potrebuje Kris, torej je ostal denar tudi za druge bolne otroke. Spoznali smo, da nihče ne ostane sam, če in ko znamo stopiti skupaj.
Veliko jabolko navdiha je prejel tudi radijec Miha Deželak, ki se je že pred leti odločil, da bo pomagal otrokom, ki živijo v revščini in lahko le sanjajo o čem lepšem. Ni se vprašal, kdo bi jim moral pomagati, pač pa le, kaj lahko stori sam. Podal se je na pot s kolesom, skirojem, kvadrociklom itn. ter tako prevozil več kot 2700 kilometrov in v petih letih zbral več kot 600.000 evrov. S tem je pomagal vsaj dva tisoč otrokom. Vedno znova poganja kolo sočutnosti in solidarnosti, spodbuja darovanje in prinaša dobroto. Je velik junak, ki osvaja srca ljudi po vsej Sloveniji. Ljudje vseh starosti ga spremljajo, spodbujajo in z njim gradijo lepši svet. Naj ne odneha.
In tu so še Rdeči noski, ki že petnajst let razveseljujejo otroke v bolnišnicah. V Sloveniji je dobrotnikom v živobarvnih oblačilih z rdečimi noski (že 20 jih je) pot utrla Eva Škofič Maurer, prva diplomirana klovnesa. Med bolne otroke prinašajo igrivost in smeh, ki imata pogosto tudi zdravilno moč. Morda bi kdo rekel, da klovni nimajo kaj iskati v bolnišnicah, a tudi otroci ne, pravijo v društvu. Šaljivi nastopi in čudoviti nasmehi so obraz resnega in odgovornega poslanstva umetnikov z otožnimi očmi. Obiskujejo tudi domove starejših, varstveno-delovne centre, vrtce in šole. Prinašajo nalezljiv smeh in veselje.
Tako so dobitniki vseh štirih posebnih »jabolk« navduševali tudi 11. novembra v predsedniški palači. Izjemno prireditev so dopolnili otroci, ki so zapeli pesem Bodi dober, bodi cool. Nihče ni ostal ravnodušen, ne otroci ne odrasli. Prijaznost je bilo čutiti povsod, videl si lahko številne javne in predvsem medijske osebnosti, prav »Deželakov« radio že išče navdihujoče zgodbe. Naslednjih štirinajst dni bodo objavljali predvsem pozitivne, kar nedvomno kaže, da ni res, da se dobro »prodajajo« le in zgolj slabe.
Spominjam se časov, ko so to poskušali doseči številni, a ne posebej uspešno. Bo tokrat drugače? Bo uspela prevladati pozitivna miselnost? Bo morda to tudi velika spodbuda za državo in njene institucije, da delajo bolje, kar najbolje, v smislu dobrega upravljanja? Bo morda v prihodnje drugače, saj bo zaradi velike dobrote ljudi nekoč celo zmanjkalo pomoči potrebnih?
Zagotovo je dobrota zlata nit, ki povezuje ljudi. Naše, vaše, zdrave, bolne, velike, majhne, revne in bogate.
Zato ne odnehajmo misliti in delati dobro. Slabe misli in dejanja se namreč pogosto vrnejo prav tistim, ki so jih gojili ali izrekli.
Do tedaj pa bo naš predsednik republike zagotovo iskal ljudi s posebno in nalezljivo dobroto, karizmo in navdihom, z dosežki in izjemnimi uspehi, tako kot to počne od leta 2013, ko je 12. junija podelil prvo jabolko navdiha, do današnjega dne pa že kar 33 - različnim skupinam in posameznikom, ki so navduševali in to počno še zdaj. Vredno je bilo.
Pozitivno sporočilo predsednikove podelitve je bilo, da ni bilo nikogar, ki bi o njej izrekel karkoli slabega. Ker to preprosto ni bilo mogoče. Naj tako ostane.
Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu ...
(Tone Pavček)
