Poglejmo, kaj bi to pomenilo v ustavnopravnem smislu, če bi se izkazalo kot resnično. V Ustavi Republike Slovenije kot najvišjem aktu, ki ureja svoboščine in pravice ter znotraj teh še dodatno položaj sodstva, je med drugim poudarjena dolžnost postopanja po Ustavi in zakonih, torej v nasprotju z arbitrarnim odločanjem. Sodstvo bi naj bila organizirana dejavnost države, neodvisna od izvršilne in zakonodajne veje oblasti, po načelu delitve oblasti. Načelo demokratičnosti poudarja dolžnost sodišč odločati v skladu z oblastjo ljudstva (drugi odstavek 3. člena) in tako zagotoviti pravno varnost državljanov, ki je torej neposredna posledica delitve oblasti. Sojenja naj bi potekala v sklopu sodstva, pri čemer naj se sodstvo ne bi oziralo na zahteve in predstave (para)državnih centrov moči. Zakone je treba izvajati ustvarjalno, s konkretizacijo splošnih določb na življenjski primer. Organi ene veje (nad)oblasti se nikakor ne smejo vtikati v delo druge. Zato sodniki uživajo imuniteto, ki jih ščiti pred maščevalnimi posegi nezadovoljnih (nad)oblastvenih struktur (134. člen). Pri vsakokratnem odločanju je vodilo sodstvu skrb za človekove svoboščine in temeljne pravice, v povezavi s pravico do presoje posamičnih aktov izvršilne veje oblasti, s ciljem zaščititi posameznike pred avtoritarnimi in arbitrarnimi posegi uprave. Tu leži jedro pravice do sodnega varstva (23. člen). Ko sodišče odloča o pritožbi osebe, ki ji je bila z odločbo prve stopnje ogrožena temeljna pravica do svobode gibanja, mora imeti ves čas odločanja pred očmi dolžnost varovanja osebnih pravic. Temeljno vodilo senata višjega sodišča, ko na podlagi ustave (25. člen) odloča o pritožbi na zaporno kazen kogarkoli, je preizkus vseh možnih načinov in ukrepov za ponovno zagotovitev prostosti - obsoditi ga torej le v maksimalnem prepričanju, da je kriv. O tem Evropsko sodišče za človekove pravice pravi:
"Drugi odstavek 6. člena EKČP vsebuje domnevo nedolžnosti, ki med drugim zahteva, da člani sodišča pri opravljanju svojih dolžnosti ne smejo izhajati iz vnaprejšnjega mnenja, da je obdolženec storil kaznivo dejanje".(2)
Zakon o kazenskem postopku (ZKP) med drugim določa, da se ne sme obsoditi nikogar, ki je nedolžen, in da se kazenske sankcije izrekajo na podlagi zakonitega kazenskega postopka (1. člen).
Slovenskemu sodstvu je torej že dve leti znano, da bi naj višji sodnik Milan Štrukelj po trditvah Jožeta Razpotnika (priče z imenom in priimkom) v zadevi Patria odločil ne na podlagi zgoraj citiranih domačih in mednarodnih zakonskih podlag, temveč "na zahtevo vrha", ki mu je izdal nalog, nalogo, komando, da je treba obdolženca več mesecev držati v zaporu, kar bi naj državo stalo med 31.000 in 610.000 evrov. V vsem tem času, tudi po pričanju priče z dne 2. aprila 2019, sodstvo ni uvedlo disciplinskega postopka zoper Milana Štruklja, v katerem bi se prepričalo o resničnosti navedb. Disciplinskih organov torej sploh ne zanima, ali je bila v zadevi Patria sodba sprejeta kot transformacija volje iluminatov ter ali višji sodnik deluje po zapovedih neuradnih centrov moči namesto po lastni sodniški presoji.
Načela delovanja omrežij iluminatov, najsi bodo civilna, vojaška, gospodarska, cerkvena ali kakršnakoli so, so nedvoumna. Ozek krog med seboj povezanih članov omrežja si lasti pravico odločati o za družbo ključnih vprašanjih z ignoriranjem institucionalnih postopkov, izključevanjem veljave institucionalnih centrov moči, ustave, zakonov, sklopa mednarodnega prava ter proti veljavi temeljnih standardov sodobnega sveta. Odločitve se torej sprejemajo po subjektivni volji neznanih, neizvoljenih posameznikov, ki namesto interesa ljudstva uveljavljajo lastne, parcialne, neustavne interese. V konkretnem primeru naj bi torej sodnik vedel, da potrjuje obsodilno zaporno kazen mimo institucij prava in države, po hotenju iluminatskih struktur.
Sodstva torej, sodeč po večletni pasivnosti, ne zanima, ali sodnik deluje po volji neformalnih parainstitucij, nasprotnih temeljem pravne države, ali po ustavi in zakonih, kot bi moral. Še posebej sedaj, ko oseba z imenom in priimkom, poučena o grožnji do treh let zapora v primeru izpovedovanja neresnice, vztraja pri rečenem, da mu je torej sodnik Milan Štrukelj med sojenjem zaupal, da bo obdolženi Tone Krkovič obsojen ne glede na dokazano krivdo, ker se je tako zahotelo "vrhu".
Poglejmo, kako ti isti instituti delujejo, kadar gre za nekega drugega sodnika, recimo mu XY. Zoper njega je bil uveden disciplinski postopek, ker naj bi na naroku od obdolženke sprejel priznanje krivde tako, da je narok vodil v nasprotju z določili kazenskega postopka. Na koncu se je izpostavilo, da je obdolženki večkrat podal vse potrebne pouke, jo večkrat opozoril na pomen priznanja krivde, nakar je obdolženka najmanj s kimanjem glave potrdila, da krivdo priznava, sprejela pogojno obsodbo v minimalnem časovnem trajanju ter se kasneje odpovedala pravici do pritožbe, povrhu pa oškodovancu povrnila nastalo škodo. Na prvi disciplinski stopnji je bil sodnik XY spoznan za odgovornega in kaznovan z obrazložitvijo:
"Priznanje mora biti jasno in nedvoumno in o priznanju sodnik ne more in ne sme zgolj sklepati".
Disciplinskega senata v pravičniški ihti ni zamajalo niti pričanje samega zagovornika:
"Stopil sem do prostora za odvetnike in v tistem slišal vprašanje sodnika, ali krivdo priznava ali ne. Ko sem že zapuščal razpravno dvorano, sem od obdolženke slišal 'ja', pri čemer je tudi kimala, slišal sem besedo 'krivda' in odgovor 'ja'".
Kljub temu da je vse potekalo po pravilih, je bila sodniku XY izrečena kazen, svojo dolžnost naj bi opravljal malomarno. Po sodnikovi pritožbi je disciplinsko sodišče druge stopnje dne 17. septembra 2018 sprejelo odločitev, da se sodnika ne kaznuje:
"Sodnikova odločitev, sprejeta pri sojenju, ne izpolnjuje zakonskih znakov disciplinske kršitve [...] Sodniki so pri opravljanju funkcije neodvisni, vezani na ustavo in zakon in ena od prvin sodniške neodvisnosti je imuniteta sodnika [...] Odpravi napak je namenjen celoten sistem pravnih sredstev."
Spoznano je bilo torej, da se sodnika ne sme klicati na odgovornost, tudi če je med sojenjem storil napako, sprejel napačno procesno ali materialno odločitev. O tem je namreč govora le ob izdelavi sodniške ocene, nikakor pa ne more biti predmet disciplinskega postopka. A kaj, ko je bil zoper istega sodnika XY dne 8. marca 2019, torej manj kot pol leta po izidu odločbe z dne 17. septembra 2018, vložen nov predlog za izrek disciplinske sankcije:
"ker je dne [...] na glavni obravnavi od navzoče državne tožilke [...] zahteval, da poda predlog glede vrste sankcije za obtoženega [...], čeprav je bila takšna zahteva v nasprotju z določili ZKP, ki državnemu tožilstvu takšne obveznosti ne nalaga".
Vrhovni kazenski sodnik - disciplinski tožilec torej kljub evidentni prejšnji odločbi treh vrhovnih sodnikov z dne 17. septembra 2018 zahteva najstrožje ukrepe zoper sodnika XY, ker naj bi sprejel odločitev pri sojenju, vezano na ustavo in zakone, kar po odločbi izpred pol leta ne more biti predmet sodnikove odgovornosti, saj predstavlja poseg v notranjo neodvisnost.
Sklep
Na eni strani imamo torej primer, ko se za višjega sodnika Milan Štruklja ve in je javno objavljeno, da obstajajo utemeljeni razlogi verjeti, da je odločal v nasprotju s temelji pravne države, zaradi česar je obdolženec v zaporu preživel več mesecev, kar disciplinskem tožilcu - vrhovnemu sodniku - ni predstavljalo razloga za ukrepanje. Na drugi strani pa disciplinski sodnik - v slogu Billyja the Kida - sunkovito potegne pištolo iz toka, kadar sodnik XY domnevno napačno uporabi ZKP.
Zvjezdan Radonjić, univ. dipl. pravnik,
