Direktiva o žrtvah ali natančneje Direktiva št. 2012/29/EU z dne 25. oktobra 2012, na celostni ravni ureja položaj žrtev kaznivih dejanj, posebna pozornost pa se namenja zlasti ranljivim skupinam žrtev. Direktiva se implementira prek sprememb 8. člena ZKP, v katerem je sedaj zaradi večje jasnosti primeroma navedeno, kateri so z vidika pisnega prevajanja za oškodovanca bistveni dokumenti (sklep o zavrženju kazenske ovadbe, sklep o zavrženju ali zavrnitvi zahteve za preiskavo, sklep o ustavitvi postopka, sklep o zavrženju obtožnega akta, sodbe in pouk o pravici prevzeti oziroma nadaljevati pregon). Pri tem je treba upoštevati, da je glede na zahteve 5. člena direktive novi člen 147.a ZKP lex specialis glede na 8. člen ZKP (npr. glede jezikovne pomoči, ki jo je treba zagotoviti oškodovancu). Direktivo implementira tudi spremenjeni 64. člen ZKP v zvezi z domnevo, da je oškodovanec mladoletnik, če njegova starost ni jasna, obstajajo pa razlogi, ki govorijo v prid temu, da je dejansko mladoletnik.
Nadalje se s spremenjenim četrtim odstavkom 65. člena določa, da je lahko v predkazenskem in kazenskem postopku ob mladoletnem oškodovancu ali ob oškodovancu, ki je žrtev nasilja, ali ob drugem oškodovancu, če to terjajo narava in teža kaznivega dejanja, njegove osebne okoliščine ali stopnja njegove ogroženosti, oseba, ki si jo oškodovanec sam izbere (ki ji zaupa). Skladno z Direktivo o žrtvah novi 65.a natančno določa, katere informacij je treba oškodovancu posredovati ob prvem stiku s pristojnimi organi v predkazenskem ali kazenskem postopku, kot tudi o informacijah, ki jih mora v zvezi s predkazenskim oz. kazenskim postopkom prejeti oškodovanec. Prav tako morajo pristojni organi ob prvem stiku z oškodovancem zaradi ugotovitve obstoja posebnih potreb po zaščiti oceniti stopnjo oškodovančeve izpostavljenosti sekundarni in ponovni viktimizaciji, ustrahovanju in maščevanju (novi 143.č člen).
Novost, ki se uvaja na podlagi direktive, je prav tako razširjen pojem oškodovanca v procesnem smislu še na določene družinske člane osebe, katere smrt je bila neposredna posledica kaznivega dejanja ter opredelitev »oškodovanca s posebnimi potrebami po zaščiti« (šesti in sedmi odstavek 144. člena ZKP). V zvezi z oškodovancem s posebnimi potrebami je novela s spremembo petega odstavka 240. člena ZKP omogočila, da se sodišče odloči, da bo zaslišanje take priče opravljeno s pomočjo strokovnjaka ustrezne stroke, dodatne pravice te vrste oškodovancev pa ureja še 331. člen ZKP. Nadalje mora pristojno državno tožilstvo oškodovanca, ki je podal ovadbo, poučiti o pravici do izdaje pisnega potrdila o izdaji ovadbe in mu na njegovo željo tudi podati potrdilo o tem. Prav tako velja, da se oškodovancu v primeru, ko ne govori oziroma ne razume jezika v uradni rabi, zagotovi potrebna jezikovna pomoč osebe, ki poleg jezika v uradni rabi razume oziroma govori jezik, ki ga razume oziroma govori oškodovanec (novi 147.a člen).
Direktiva o žrtvah v 12. členu določa, kateri zaščitni ukrepi oziroma ukrepi za podporo žrtvam so na voljo tudi v postopkih poravnalne pravičnosti. Gre za postopka poravnavanja in odloženega pregona, ki ju je ZKP že sedaj urejal v 161. in 162.a členu. Ta sta bila z novelo nekoliko spremenjena, spremenjeni 163.a člen pa je temu dodatno določil, da mora oškodovanec, preden soglaša s katerim od postopkov, imeti na voljo vse potrebne informacije glede poteka postopka, njegovega morebitnega rezultata in posledic.
Med ostale pravice žrtev oziroma oškodovancev sodijo pravica do tolmačenja in prevajanja, ureditev pravice dostopa do brezplačnih splošnih (za vse žrtve) in specialističnih storitev (za žrtve s posebnimi potrebami) za pomoč in podporo žrtvam, pravica do pravne pomoči in povračila stroškov oškodovancu, pravice do varstva zasebnosti in druge.
Upoštevajoč novejšo prakso Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Evropskega sodišča za človekove pravice novela sistematično ureja zaseg predmetov, spisov in elektronskih naprav odvetnikov in drugih oseb, če gre za njihovo gradivo, ki vsebuje privilegirano komunikacijo. Tako spremenjeni 219.a člen ZKP določa, da se lahko preiskava elektronske naprave, zasežene odvetniku, odvetniškemu kandidatu ali odvetniškemu pripravniku, opravi le na podlagi sodne odredbe, ki je obrazložena v skladu s šestim odstavkom 220. člena ZKP. Spremenjeni šesti odstavek 219.a člena nadalje določneje opredeljuje krog oseb, ki se jih ne sme kaznovati ali zapreti zaradi zavrnitve sodelovanja pri preiskavi elektronske naprave. Poleg osumljenca, obdolženca in osebe, ki ne sme biti zaslišana kot priča, velja to tudi za osebo, ki se "lahko odreče pričevanju (236. člen ZKP). Novi deveti, deseti in enajsti odstavek 219.a člena pa določajo, da v primeru, ko je treba opraviti preiskavo elektronske naprave, ki je bila zasežena in podatki na njej zavarovani ter zapečateni, le-to v prostorih sodišča oziroma po potrebi v drugih prostorih, opravi izvedenec. Izvedenca s posebno odredbo postavi izvenobravnavni sodnik, če ga ni postavil že preiskovalni sodnik. Na preiskavo se povabi tudi zagovornika, če je bila elektronska naprava zasežena osumljencu ali obdolžencu, in zastopnika tistega, ki mu je bila elektronska naprava zasežena, če ga ima, predstavnika Odvetniške zbornice Slovenije pa, če je bila elektronska naprava zasežena odvetniku, odvetniškemu kandidatu ali odvetniškemu pripravniku. Če se slednji sklicujejo na privilegirano komunikacijo, mora biti izdana nova sodna odredba, ki se mora nanašati na odvetnika, kandidata ali pripravnika in iz katere je razvidno, da se ne nanaša na privilegirano komunikacijo in obrazložitev in da iskanih podatkov, ki se nanašajo na določen predkazenski ali kazenski postopek, ni mogoče pridobiti na drug način.
Navedeno je podrobneje urejeno v novem 222.a členu, ki opredeljuje režim ravnanja s predmeti ali spisi, ki sodijo v sfero varovanja (poklicne) tajnosti. Tako velja, da se v primerih, ko je verjetno, da je predmete, spise ali podatke, ki jih vsebujejo zaseženi predmeti ali spisi, zagovorniku zaupal osumljenec ali obdolženec ter da bi oseba, ki so ji bili predmeti ali spisi zaseženi, z njihovo izročitvijo ali posredovanjem podatkov, ki jih ti vsebujejo, lahko prekršila dolžnost varovanja tajnosti spovedi, dolžnost varovanja poklicne tajnosti in tudi dolžnost varovanja novinarske zaupnosti, le-ti dajo v ovitek, zapečatijo in dajo v hrambo izvenobravnavnemu sodniku (prvi odstavek). Popis in pregled predmetov ali listin se opravi na naroku.
Ureditev hišne preiskave se popravlja tako, da se varujejo pravice imetnika nepremičnine, kadar je slednji nedosegljiv (216. člen). Skladno z izkušnjami iz prakse je določeno, da kadar imetnik ni dosegljiv oziroma kadar ni dosegljiv njegov zastopnik, mu sodišče po uradni dolžnosti postavi pooblaščenca izmed odvetnikov. Na tak način se tudi posredno preprečuje ekskluzijo pridobljenih dokazov (219. člen ZKP). Z dopolnitvijo četrtega odstavka 216. člena ZKP določa osebe, ki so zaradi izvajanja nadzora nad potekom hišne preiskave v prostorih zakonodajne oblasti. Odločba ne ureja vprašanja pogojev za dopustnost takšne preiskave, načina preiskave, ter morebitnega drugačnega sodnega varstva.
Velik del novosti se nanaša tudi na spremembo in dopolnitev ureditve prekritih preiskovalnih ukrepov, med katerimi se npr. pri ukrepu tajnega opazovanja (149.a člen) glede na izkazane potrebe policije dopolnjuje katalog hujših kaznivih dejanj, v zvezi s katerimi je dopustno uporabiti ta ukrep. Novela prinaša tudi nov, podrobnejši in posodobljen režim pridobivanja prometnih in sorodnih podatkov, s čimer se zmanjšuje poseganje v pravico do varstva osebnih podatkov (od 149.b do 149.d člen).
Novela prinaša še ogromno drugih novosti, kot npr. odločanje o priporu (399. in 420. člen ZKP) ter izvrševanje pripora (tako je npr. urejeno izrekanje disciplinske kazni – 213.c člen), ter možnost, da dojenčki in mali otroki bivajo z materami v času pripora (novi 212.a člen). Bistvene spremembe se nanašajo tudi na ureditev kaznovalnega naloga: na podlagi spremenjenega 445.a člena bo državni tožilec lahko ob predlogu za izdajo sodbe o kaznovalnem nalogu sodišču predlagal tudi izrek pogojne obsodbe z varstvenim nadzorstvom (63. do 67. člen Kazenskega zakonika, KZ-1) in s tem tudi odreditev enega ali več navodil iz 65. člena KZ-1.
Z novelo se tudi izboljšujejo pravne podlage za sodelovanje pristojnih organov in hitrejši tek postopkov, med pogoji za izključitev javnosti glavne obravnave se izrecno navaja »varstvo osebnega ali družinskega življenja priče« (65. člen ZKP), dopolnjuje se krog oseb, ki lahko vložijo pritožbo zoper sodbo sodišča druge stopnje in sicer se lahko pritoži oseba, kateri je sodišče druge stopnje s sodbo vzelo predmet ali če je pravni osebi s sodbo izreklo odvzem premoženjske koristi (tako 398. člen ZKP). Opredeljuje se tudi očitno neutemeljena zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo predlaga vrhovni državni tožilec (421. člen ZKP) ter v 525. členu določa, da Vrhovno sodišče zavrne s sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno, če ugotovi, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi ali če je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V tem primeru Vrhovno sodišče zavrne zahtevo za varstvo zakonitosti s sodbo s skrajšano obrazložitvijo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
