»Če bi volitve karkoli spremenile, bi bile prepovedane,« je ena od misli, ki kaže na neke vrste resigniranost nad njihovim izidom. Verjamem, da tistih, ki se zavedajo pomembnosti volitev, vseeno ne odvrača od njihove odgovornosti voliti.
Pri Varuhu smo se veliko ukvarjali s številnimi vprašanji, zlasti z dostopnostjo volišč za invalide, volilno pravico za osebe z motnjami v duševnem razvoju, možnostjo voliti s 16 leti, izrabo otrok za politično propagando, volilnimi soočenji v znakovnem jeziku, zakonodajo, ki ne predvideva glasovanja po pošti za osebe, ki svoje namere niso mogle izraziti vsaj deset dni pred dnem glasovanja, pa tudi z učinkovitimi vzvodi za nadzor nad delom lokalne samouprave in županov in ustrezno ukrepanje.
Kaj ob vsem tem reči, komu dati prav in kdo bo nosilec pozitivnih sprememb?
Na področju volišč za invalide se je z leti prizadevanj res premaknilo, saj ugotavljamo, da je sedaj zanje poskrbljeno. Seveda pa to ne pomeni, da še vedno ni mogoča kakšna kršitev. Vsaka je preveč in nanjo je treba takoj opozoriti in jo tudi odpraviti. Izgovorov ne sme biti.
Kako pa je z volilno pravico oseb z motnjami v duševnem razvoju? Bi te osebe lahko razumele pomen volitev, list in imen na njih, se same odločale za kandidate, ali pa bi šlo le za en glas več v družini (pri čemer bi lahko bilo celo tam več različnih želja, pogojevanj, zahtev ipd.)?
Prav to področje je doživelo pomembne premike, zlasti na mednarodni ravni in pod okriljem Združenih narodov. Generalna skupščina je namreč že 13. decembra 2006 sprejela Konvencijo o pravicah invalidov in Izbirni protokol h Konvenciji, Slovenija pa je oboje ratificirala leta 2008. Pomembno je opozoriti na 29. člen omenjene konvencije, ki govori o sodelovanju invalidov v političnem in javnem življenju, kjer bi jim morale države pogodbenice zagotavljati uživanje enakih pravic in možnosti, vključno s pravico voliti in biti izvoljen, ustreznostjo gradiv in postopkov, tajnostjo, odsotnostjo slehernega zastraševanja, pa tudi uporabo podpornih tehnologij. Prepovedana je vsaka diskriminacija na podlagi invalidnosti.
Evropsko sodišče za človekove pravice volilne pravice (še) ne razlaga tako široko kot Odbor ZN za pravice invalidov, torej da bi bilo vsem osebam, ne glede na njihovo duševno sposobnost, treba zagotoviti enakopravno uresničevanje volilne pravice.
V Evropski uniji obstajajo tri kategorije držav. Prva skupina držav članic samodejno odvzame volilno pravico vsem osebam, za katere veljajo varovalni ukrepi, kot sta delno in polno skrbništvo. Slovenija spada v drugo skupino, v kateri se v postopku odvzema poslovne sposobnosti posebej oceni dejanska zmožnost posameznika, da voli. V tretji skupini držav pa se volilna zakonodaja razvija v smeri polnega sodelovanja vseh oseb v političnih procesih.
Tako lahko ugotovimo, da so ureditve različne, vsem pa mora biti skupno, da preprečujejo diskriminacijo, a hkrati tudi zlorabe. Odvzem volilne pravice v Sloveniji ni samodejen, temveč o njem odloči sodišče. Vsekakor pa, glede na omenjene razloge, še prostor za pozitivne spremembe.
Obravnavali smo tudi možnost znižanja meje volilne pravice na 16. leto starosti. Zaenkrat o tem potekajo le razprave, vendar je to morda začetek sprememb. Razpravlja se tudi o e-volitvah, pri katerih se mnogo ljudi bojijo zlorab. Sprašujem se, ali bi mladi, ki še niso polnoletni, res izrazili svojo voljo ali bi bila ta preveč podvržena vplivom staršev. Res je, da pogosto izkazujemo tisto, kar smo dobili v svoji primarni družini. Drži pa tudi, da so otroci, ki enkrat letno prihajajo v otroški parlament, vse bolj zreli, številni veliko vedo o politiki in celo nosilcih oblasti. V nastopih nemalokrat zastavljajo celo težka politična vprašanja in podajajo ocene, do katerih bi nedvomno težko prišli kar sami. Vpliv družine, vpliv šole, morda medijev? Je to sploh slabo? Otroci imajo pravico do participacije, do izražanja svojega mnenja. Vsaka participacija ali že njen poskus sta dobra in obet sprememb. Torej, ali lahko upamo, da prihaja generacija, ki ima dobre ideje in ji ne bo vseeno?!
Kaj pa izraba otrok za politično propagando? Pred vsakimi volitvami se namreč pri Varuhu srečujemo z opozorili, da je ta ali oni politik otroke uporabil za svojo promocijo. Ker morajo biti pri vsakem izpostavljanju otrok vedno glavno vodilo njihove največje koristi, se je treba najprej vprašati, ali to drži. S političnim angažiranjem se jih nedvomno izrablja kot sredstvo, vsekakor pa je dobrodošlo, če politiki razmišljajo in udejanjajo programe, ki bodo otrokom pomagali dostojno živeti, se izobraževati, najti zaposlitev ter uresničevati vse, kar jim glede na ustavo, konvencije, direktive in zakonodajo realno pripada. Se pa seveda pri vpletanju otrok v politične zgodbe lahko vprašamo, kako o tem razmišljajo in na to vplivajo starši, ki so prvi poklicani, da jim ne kršijo pravic. Se morda ne zavedajo vseh posledic in koristi otrok? Zagotovo je o tem treba trezno razmišljati.
Vsekakor se je izboljšalo stanje na področju uporabe znakovnega jezika, saj imajo gluhi in naglušni prebivalci Slovenije pravico biti obveščeni v slovenskem znakovnem jeziku, torej tudi o vsebinah, povezanih z volitvami. Tu ne sme biti »popravnih izpitov«, saj smo dovolj dolgo opozarjali, da je to pravica, ki je tudi v času volitev mediji - vsaj javni - nikakor ne smejo kršiti.
Varuh je podal tudi priporočilo, da se dopolni zakonodaja, ki zdaj ne predvideva glasovanja po pošti za osebe, ki te namere niso izrazile vsaj deset dni pred dnem glasovanja, niti ne ureja položaja tistih, ki jim je v času po tem odvzeta prostost oziroma so sprejeti na zdravljenje v bolnišnico ali v institucionalno varstvo in zato ne morejo glasovati niti na volišču niti ne več po pošti. Gre za pravno praznino, ki jo bo vsekakor treba čim prej odpraviti.
Ljudje pa nas med enimi in drugimi volitvami opozarjajo tudi na lokalno »šerifovstvo«, nezmožnost odpoklica župana in neizvajanje nekaterih zadev lokalne samouprave. Gre za večne težave pri kategorizaciji cest, romsko vprašanje, okoljske probleme. Tu številni menijo, da bi morala država resneje poseči na pereča področja, vendar se prepogosto rada skrije za samostojnost občin in njihovih vodstev.
»Psi lajajo, karavana gre dalje.«
