Tožilec je podal umik tožbe po julijski odločbi ustavnega sodišča, ki je razveljavilo 57. člen zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora, ki je omogočal, da tožilstvo preveri tudi zakonitost premoženja tistih osumljencev, pri katerih se je predkazenski ali kazenski postopek začel že pred uveljavitvijo zakona.
Tako je specializirano tožilstvo sedaj umaknilo tudi tožbo, s katero je Simoniču očitalo okoli 175.000 evrov premoženja nezakonitega izvora. Valenčič pa je ob tem na ljubljanskem okrožnem sodišču dejal, da se ne bo odpovedal možnosti tožbenega zahtevka, kar pomeni, da bi tega, če bo zakonodajni okvir kdaj to dopuščal, teoretično lahko še enkrat vložil.
Simonič zadeve danes ni želel komentirati, prepričan pa je, da je v postopku, ne glede na odločitev ustavnega sodišča, dokazal izvor svojega premoženja. Sprva so mu v tožbi očitali za nekaj manj kot pol milijona evrov nepojasnjenega premoženja, vendar pa je tožilstvu deloma ugodilo Simoničevim navedbam in ta znesek v postopku znižalo na 175.000 evrov.
Po sodbi ustavnih sodnikov zakon za nazaj ne sme več veljati, temveč lahko tožilci pod drobnogled vzamejo le premoženje tistih osumljencev, obtožencev in obsojencev, ki so kaznivo dejanje zagrešili po 29. novembru 2011, ko je zakon o odvzemu premoženja začel veljati.
Tožilstvo je preiskavo Simoniča sprožilo leta 2009 na podlagi anonimnega pisma o fiktivnih pogodbah, ki naj bi jih agencija za pošto in elektronske komunikacije pod njegovim vodstvom sklepal z različnimi prijateljskimi podjetji.
Simoniču sicer na ljubljanskem okrožnem sodišču sodijo tudi zaradi obtožbe, da naj bi leta 2006 zlorabil uradni položaj pri podelitvi koncesij za uporabo frekvenc GSM in UMTS, v zameno pa prejel podkupnino v obliki stanovanja v Piranu. Nasprotno pa Simonič trdi, da so stanovanje kupili prav z omenjenimi družinski prihranki. Sojenje v zadevi Tušmobil, ki se je s predobravnavnimi naroki začelo že decembra 2015, nato pa zastalo.
