Priobčevanje izumetničenih pozerskih fotografij in pikantnih sporočil s hlastanjem po kroničnih všečkih, akutnih komplimentih, namišljenih prijateljih in naklonjenih sledilcih dere kot neusahljiva reka na mline digitalnih gigantskih korporacij, ki kujejo gromozanske dobičke na račun človeškega samoljubja, osamljenosti in nenapornega samopotrjevanja.
Jaron Lanier, ameriški filozofski računalniški publicist, računalničar, vizualni umetnik in skladatelj klasične glasbe, je skeptično prepričan v škodljivost virtualnih medijev, ker smo zaradi njih bolj žalostni, osamljeni in jezni, ker iz nas izvabijo najslabše, ker nam lažejo o slavi in uspehu ter nas ločujejo, čeprav se zdi, da nas združujejo. Zato nam argumentirano svetuje, da takoj zapremo svoje račune na družabnih omrežjih, da ne bo prepozno …
Ne glede na čas, generacije, šege in navade se vsakdo slejkoprej spoprime z navidezno usodno zagonetko socialnega uveljavljanja, kaj naj stori, da bo cenjen in občudovan in kako naj si pridobi, neguje in obdrži prijatelje. Pri tem bore malo pomagajo algoritmi, formule, grafikoni in drugi znanstveni recepti, ki jih je recimo ponesrečeno izvajal genialni Sheldon Cooper (Jim Parsons) v duhoviti nanizanki Veliki pokovci (The Bing Bang Theory), niti samoreklamirani “strokovnjaki” kot denimo trendseterji, transformacijske govornice, aktivisti, influencerji, holistične terapevtke, eksperti za komunikacijo in osebnostni razvoj, integrativne psihoterapevtke, medkulturni mediatorji, modne blogerke, trenerke razmišljanja, vodnice skozi menopavzo in slični “poklicanci” iz raznobarvnih revij za vse spole in starosti. Težko se je znajti v plimi informacij in ločiti hranljive alge od neužitnih odpadkov, ampak nedvomno lahko koristijo tudi pripomočki za samopomoč, še posebej, če jih udejanjajo tisti redki usposobljeni, ki ne le znajo, temveč tudi vedó.
Pred nekaj meseci, ko je najin sin Benjamin zaključeval magistrski študij menedžmenta v Rotterdamu, je omenil, da ga je med drugim navdušila knjiga How to Win Friends and Influence People, ki jo je že leta 1936, v eri duhovnih kvantnih preskokov Napoleona Hilla, Martina Kojca in preostalih vizionarjev, objavil Dale Carnegie (1888 - 1955), ameriški pisatelj, predavatelj in snovalec legendarnih tečajev o samopomoči, prodajalskih veščinah, retoriki in medčloveških odnosih. Pohitel sem v svoj domači kabinet in iz zaprašenega ozadja knjižnih polic ponosno izbrskal slovenski prevod Kako si pridobiš prijatelje (Mladinska knjiga, 1999), ki mi jo je nekoč za božič podarila Ester. Zopet sem jo na dušek izpil kot svežo studenčnico in se še posebej zamislil nad naslednjimi žuborečimi mislimi:
"Bodimo torej skromni, saj pod soncem tudi ne pomenimo veliko. Večine izmed nas se čez sto let ne bo nihče spominjal. Življenje je prekratko, da bi druge dolgočasili z govorjenjem o svojih malenkostnih uspehih. Raje spodbujajmo druge, naj nam spregovore o sebi."
Nadvse koristno bi torej bilo za razsvetljeno dojemanje Celote in ponižno samozavedanje ultra-mikroskopske drobcenosti, če bi vsak dan vsaj za hipec pomislili, da je človek zgolj hologram vesolja in vice versa, se občasno zazrli v zvezdnato nebo in ponotranjili dejstva, da je kozmos, ki je nemara le eno od paralelnih vesolj, z velikim pokom nastalo pred 13,799 milijardami let, naša galaksija Rimska cesta pred 13,6 in planet Zemlja pred 4,54 milijardami let; da obstaja od 100 do 200 milijard galaksij in zgolj v naši od 100 do 400 milijard zvezd in okoli 10 bilijonov planetov, od katerih jih je 40 milijard podobnih Zemlji; da se je tuzemsko življenje pričelo pred 3,5 milijardami let z večino flore in favne v zadnjih 500 milijonih let; da se je pred 2,5 milijoni let pojavil Homo, pred 200.000 leti pa moderni človek, ki je zgrajen iz sedmih “milijard milijard milijard” atomov (7+27 ničel), vesolje pa iz deset na osemdeseto potenco, pri čemer je vse skupaj ogromna neskončna praznina, saj si lahko atom predstavljamo kot nogometno igrišče, sredi katerega je žogica za golf (jedro), okoli tribun krožijo oziroma valovijo elektroni, vmes pa ni ničesar, podobno kot v vesolju.
Za morebitne netočnosti se opravičujem, toda poanta ni v preciznosti, marveč v vsemogočnosti, ki priča o naši neznatnosti.
Če tej nepredstavljivi neskončnosti dodamo še astrofizikalne podatke, da se na materi Zemlji nenehno vrtimo okoli njene osi s hitrostjo 1670 kilometrov na uro in okoli Sonca 107.000 kilometrov na uro, hitrost slednjega in celotnega osončja pa znaša vrtoglavih 720.000 kilometrov na uro in naše galaksije 112 kilometrov na sekundo, potem se lahko upravičeno vprašamo, ne da bi bili nihilistično in fatalistično brezbrižni, ali je res tako v nebo vpijoče in nepopisno odločujoče, kdo za božjo voljo bo na skorajda nevidni pegici v podobi kokoške na navidezno modrem planetu sestavil neko politično koalicijo?!
“Gotovo je samo to, da so nekje še neke oči,” pripoveduje večkratni lavreat Drago Jančar, “ki so še bolj angelske, ki še več vedo, katerih sijaj je še silnejši, kot je zeleni blesk rečne površine. In te nas spremljajo s svojim pogledom, ki edini ve, kje je konec kakšne zgodbe in kaj se bo še pred tem zanesljivim koncem pripetilo.”
Ob branju Carnegiejevega priročnika me je večkrat prešinilo, da smo domači pravniki in takisto preostali intelektualci, kakor tudi manj učeni ljudje v pisni in ustni komunikaciji prepogosto zadrti, robati, neprijazni, netaktni, neuvidevni, egocentrični, samozadostni, pravičniški, moralistični, prepotentni, škodoželjni in nevoščljivi, zato se mi v tem poletnem počitniškem času ne zdi odveč, da prav tule, na našem cehovskem spletnem portalu, povzamem preproste in samoumevne nasvete za ravnanje z ljudmi. Sevé napotki ne bodo imeli nobenega haska, celo obratno, škodovali nam bodo, če se bomo pretvarjali, da smo pristni, iskreni in dobronamerni, v resnici jih bomo zlorabljali za manipulacijo oziroma se po njih ravnali hinavsko.
"V sočloveku je treba najprej zbuditi vročo željo," pravi Dale, in "kdor to zna, bo z njim ves svet, kdor ne, ostane sam." Bistvena poteza slehernega značaja je namreč v tem, kako kdo zadovoljuje svojo potrebo po pomembnosti. Če hočemo imeti med, nikar ne prekucnimo panja.
Carnegie je z besedico “prijatelji” (friends) najbrž hotel zaobjeti vse osebe, ki so povezane z nami, poleg najožjih družinskih članov in preostalih sorodnikov, torej prijatelje, kolege, poslovne partnerje oziroma stranke, dobre in bežne znance in še koga, ki je (ne)posredno del(ček) našega življenja. Za ogrevanje svetuje šest metod za pridobivanje naklonjenosti ljudi, kako se jim prikupimo:
- iskreno se zanimajmo za vsakega človeka, s katerim pridemo v stik;
- z odkritosrčnim nasmehom bomo naredili (naj)boljši vtis;
- upoštevajmo, da je sočloveku njegovo ime najpomembnejša beseda na svetu, zato si ga takoj in točno zapomnimo (to recimo izvrstno obvladajo Američani, nam pa povzroča hude preglavice);
- bodimo pozorni poslušalci in spodbujajmo druge, da govorijo o sebi, kar nas bo napravilo za prijetne sogovornike;
- zanimanje pri ljudeh vzbudimo predvsem tako, da govorimo in pišemo o tistem, kar jih zanima;
- če se želimo na mah prikupiti, utrjujmo v sočloveku občutek pomembnosti.
Tem dodaja dvanajst načinov za prepričevanje:
- v besednem dvoboju ni zmage, zato se debate raje izognimo, če nam je viktorija edini motiv;
- spoštujmo mnenje drugih in jih ne kritizirajmo, ne dopovedujmo jim na vse pretege, da se motijo, pa si ne bomo nakopali sovražnikov;
- kadar nimamo prav, takoj in brez pridržkov priznajmo;
- pot razumevanja gre skozi srce, zato se človeku približajmo kot prijatelj;
- spregovorimo s človekom tako, da bodo že njegovi prvi odgovori pritrdilni;
- manj govorimo in raje poslušajmo, prepustimo glavno besedo sobesedniku;
- zbudimo v človeku vero, da je zamisel njegova, kar je mik soodločanja;
- čudežna formula medsebojnih odnosov je sposobnost vživljanja v druge, da poskušamo pogledati na stvar z vidika sočloveka;
- pretežna večina ljudi je željna topline in prijazne besede, zato sočustvujmo z njimi, pa nam bodo hvaležni in nas bodo imeli radi;
- obračajmo se na krepost in plemenitost ljudi;
- svoje misli izražajmo živahno, zanimivo in kar najbolj nazorno, ker tako dosežemo največjo učinkovitost;
- če nič drugega ne pomaga, se oprimo na človeško željo po tekmovanju (ki je še vedno lahko del sodelovanja).
Tole pa je še devet praktičnih napotkov, kako lahko brez zamere nekoga grajamo ali nanj vplivamo:
- najprej ga pohvalimo in priznajmo njegove vrline, ker "lažje pogoltne kaj trpkega, če poprej dobi sladkorček;"
- na napake drugih opozarjajmo po ovinkih, torej subtilno, z obzirnostjo;
- preden koga okrcamo, spregovorimo o lastnih hibah;
- ne vsiljujmo svojih odločitev, kajti predlogi so boljši od ukazov;
- dopustimo drugemu, da si reši čast;
- spodbujajmo soljudi, poveličujmo njihove dosežke in pomanjšujmo napake;
- če želimo izboljšati določeno osebo, ravnajmo z njo tako, kakor da že ima zaželeno odliko, povejmo ji, da si o njej mislimo dobro, in res bo taka;
- obnašajmo se skrajno obzirno, spoštljivo in naklonjeno, da nam bo bližnji z veseljem ustregel;
- utrjujmo človekov občutek pomembnosti.
Amicitia nisi inter bonos esse non potest, je pred več kot dva tisoč leti napisal legendarni Cicero, prijateljstvo je mogoče le med dobrimi ljudmi, oziroma kot se reče po domače, gliha vkup štriha. Na žalost to bolj velja med zlikovci kot poštenjaki, zato se moramo še toliko bolj potruditi, da bo drugače. Med moteče faktorje spada tudi totalna ali plenilska birokratizacija v podobi neskončne regulacije, s čimer se v zadnjem času ubada David Graeber in se sprašuje, zakaj se vsak poskus, da bi zmanjšali goro papirologije, ki nas trpinči, krotoviči in razčlovečuje v vsakdanjem življenju, vselej izjalovi in spridi v še gostejšo mrežo čedalje bolj zapletenih birokratskih postopkov. Pravi, da je današnji svet talec birokratizacije, ker birokrati nenehno ocenjujejo, preverjajo, merijo, tehtajo relativne prednosti različnih načrtov, predlogov, prošenj, postopkov ali kandidatov za napredovanje, pri čemer tržne reforme le še krepijo to težnjo. Pravila obstajajo povsod, a le v igrah se jih ljudje večinoma dejansko držijo, zato so te nekakšna utopija pravil. Toda kaj, ko se tudi otroci vse manj igrajo, razen izolirano in virtualno, kar takrat še ni dehumaniziralo Carnegiejevske dobe, dandanes pa skorajda ne znamo drugače funkcionirati kot venomer priključeni na medmrežje, on line all the time.
Dale Carnegie knjigo sklene s poglavjem o nasvetih za srečno družinsko življenje, ki presega okvire pričujoče kolumne, poleg tega pa bi že vse povedano povsem zadostovalo, če bi bilo prepleteno z duhovno in erotično ljubeznijo. Zatorej nam za epilog vsem skupaj le še po-morsko in carnegiejevsko (pri)voščim, da naj ladje naših sanj mirno plujejo v prihodnost v zanimive in varne pristane in naj se nikoli ne okrušijo ali razbijejo ob čereh življenja.
