Danes ni več jasnega družbenega soglasja
glede tega, kaj je prav in kaj narobe.
Jesper Juul
Otrok ima nedvomno pravico do varstva zasebnosti, kamor spada tudi objavljanje njegovih fotografij na spletu, v medijih ali drugje v javnosti.
V enem izmed primerov nas je novinarka spraševala o dopustnosti objave slik nosečih mamic na Facebooku in tedaj smo opozorili, da je varstvo pravic različno, ko gre za plod v materinem telesu ali za že rojenega otroka. Tudi pozneje se varstvo pravic otroka spreminja glede na njegovo odraščanje in s tem praviloma vedno večjo zrelost in zmožnost presoje posledic določenih ravnanj in odločitev. Starejši kot je otrok, večjo težo je treba dati njegovemu mnenju.
Pravice v imenu mladoletnega otroka praviloma uresničujejo njegovi starši. Oni tudi presojajo, kaj je otroku v korist in kaj ne. Pri tem imajo razmeroma proste roke, čeprav so omejeni s tem, da otroka ne smejo ogrožati. V primerih, ko je otrok ogrožen, pa se sme (oziroma se mora) vmešati država s svojim aparatom in otroka zaščititi. Menimo sicer, da danes objava fotografij otroka načeloma (če ne gre za kakšno kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost) ne more pomeniti takšnega ogrožanja, ki bi upravičevalo poseganje države v družino. Družba v celoti, njen pravni sistem in pogledi na različna vprašanja pa se s časom spreminjajo in tako je povsem mogoče, da bi se tudi to kdaj v prihodnosti spremenilo. Pri kakršnem koli prisilnem omejevanju in poseganju države v družino je treba biti previden.
Starši pa bi se pri svoji skrbi za otroke vsekakor morali ukvarjati z vprašanjem, kakšna tveganja prinaša objava slik mladostnikov, in se zanjo odločati zrelo, saj je to njihova vloga. O vseh že znanih pasteh spleta in družbenih omrežij bi se morali zato dobro poučiti, saj lahko tudi nevednost povzroča škodo.
Varuh meni, da je pri objavi fotografij in osebnih podatkov otrok smiselno uporabiti maksimalno zadržanost in pustiti otroku, da se sam odloči za drugačen pristop, ko enkrat odraste.
Vprašanje se lahko dodatno zaplete v primerih, ko starša nista enotna o tem, kaj je za otroka najboljše. Varuh meni, da lahko o objavi fotografij otrok v javnosti načeloma odločajo starši le soglasno. Če takšnega soglasja ni, bi se bilo treba takšnih objav vzdržati. Takšno vprašanje po našem mnenju spada med tista, ki so tako pomembna za zdrav otrokov razvoj, da je brez soglasja obeh staršev mogoč edino predlog sodišču, da odloči o tem vprašanju. Sodišče ima potem moč, da voljo enega od staršev nadomesti z odločbo. Pri nedovoljenem posegu v pravico do zasebnosti je mogoče od sodišča zahtevati prepoved in/ali primerno odškodnino, v določenih primerih pa bi bil mogoč celo kazenski pregon. Poznamo namreč kaznivo dejanje kršitve tajnosti postopka po 2. odstavku 287. člena Kazenskega zakonika, ki predvideva denarno kazen ali zapor do treh let za tistega, ki objavi osebne podatke mladoletne osebe, ki je udeleženec v sodnem, upravnem ali v kakršnem koli drugem postopku, ali objavi druge informacije, na podlagi katerih bi bilo mogoče prepoznati njegovo identiteto.
Pomislimo, kaj in kdo vse se znajde na spletu in o kom vse javnost razglablja zgolj na podlagi neke objave, kaj vse brez poznavanja resnice ali vsaj obeh plati zgodbe komentira in s čim vsem polemizira. Seveda je najhuje, ko so v to vpleteni prav nič krivi otroci. Ti so običajno žrtve neodgovornih staršev ali vsaj enega od njih, v nekaterih primerih pa celo bližnjih sorodnikov, pri čemer stari starši, ponavadi po eni veji sorodstva, niso izjeme. Spomnimo se medijskih bojev za stike in skrbništva, zlasti v že tako žalostnih primerih ubojev, umorov ali smrtnih prometnih nesreč. Otroci bodo lahko v odrasli dobi o sebi in sorodnikih namreč brali marsikaj. Je to res tako nujno?
Pred leti (v 2012) smo prejeli pobudo mame takrat osem let starega otroka, ki nas je povprašala, kako lahko zaščiti otroka, ki mu je njegov oče odprl profil na Facebooku, s čimer pa se ona ni strinjala. Pobudnico smo opozorili na možnost, da se obrne na upravljavca družbenega omrežja. Če ta pot ne bi bila učinkovita, bi pobudnica z očetovim otrokom ob posredovanju centra za socialno delo lahko skušala doseči sporazum o umiku profila. Nazadnje bi bila mogoče še sodna pot. (Več podrobnosti tukaj: http://www.varuh-rs.si/o-instituciji/podrocja-dela-varuha/varstvo-otrokovih-pravic/novice/detajl/objava-otrokovega-profila-na-facebooku-1/?cHash=47e58f9f553459a419efd59ad0e30570).
Izpostavljanje otroka v javnosti ima zanj gotovo posledice. Te so lahko negativne ali pozitivne, vseh pa niti ni mogoče napovedati, saj bodo odvisne tudi od konteksta v prihodnosti. Zato je izrednega pomena ozaveščanje o vseh mogočih in že znanih posledicah. Da bi se izognili morebitnim negativnim posledicam, pa je nujno - kot že rečeno - zavzeti zadržano držo pri objavi fotografij in drugih osebnih podatkov.
Prav je, da je otroku v odraslosti omogočeno, da uveljavlja zahtevke tudi zoper svoje starše, če so mu njihova protipravna ravnanja škodovala. Tovrstnih zahtevkov v Sloveniji po našem vedenju še ne poznamo, vendar jih veljavna zakonodaja omogoča. Zakonodaja sicer nikjer ne določa izrecne prepovedi tovrstnega objavljanja podatkov otrok, ni pa nemogoče takšne prepovedi izpeljati iz določb, ki od staršev zahtevajo skrb za otrokovo korist ter zagotavljanje ustreznega telesnega in duševnega razvoja otrok.
Veljavna zakonodaja torej ne postavlja ovir pri zagotavljanju otrokovih pravic na področju varstva njihove zasebnosti. Izrazito podrobna normiranost v pravu lahko prinaša več škode kot koristi in prepričani smo, da že navedena dolžnost staršev, da zagotavljajo otrokovo korist in njegov ustrezen razvoj, vedno zajema tudi prepoved ravnanj staršev, ki jih družba in stroka prepoznavata kot otrokom škodljiva. Mnenje o tem, kako škodljivo je objavljanje podatkov na spletu za otroka, pa bo sčasoma verjetno na konkretnih primerih oblikovala tudi sodna praksa.
Do takrat pa bodimo previdni. Zakaj bi vsi, ki so ali niso naši pravi prijatelji, videvali naše otroke na plaži, v kadi, pod tušem in še marsikje?
Spletnega nasilja je namreč preveč, prav tako kraj identitete. Marsikdo med učitelji, mladimi in starši se boji fotografij s pametnimi telefoni in poznejšega izsiljevanja. Spomnimo se primera iz Maribora, ki je preplavil Slovenijo in povzročil smrt človeka. Kam vse lahko to vodi?
