c S

VI./139. Nas diskriminacija drugih sploh zaboli?

Vlasta Nussdorfer Nekdanja varuhinja človekovih pravic in svetovalka predsednika republike vlasta.nussdorfer@gmail.com
20.06.2018 06:28 Kdo je še ni doživel ali vsaj zaznal? Že v šoli smo imeli tu in tam občutek, da je kdo privilegiran, da se komu ne piše najbolje ipd. S službo so prišle nove tegobe. Nekateri so napredovali hitreje, pa čeprav niso bili ravno "perle", drugi so vedno dobivali težje naloge in preizkušnje, kjer se niso mogli prav izkazati. Radi smo rekli, da pravice ni, a to je bilo zelo težko dokazati. Seveda je še veliko huje za ljudi, ki spadajo v različne manjšine, tudi zaradi invalidnosti, rase, spolne usmerjenosti, bolezni, starosti ...

Taki se pogosto borijo z mnogo problemi, ki jih tako okupirajo, da nimajo časa in moči za dodatne pravičniške boje. Ostajajo sami, brez upanja na boljšo prihodnost. Zato prav ti potrebujejo pomoč in našo besedo. Jih bomo kar spregledali, ker morda niso dovolj glasni?



Moja doktrina je enostavna: daj vsakemu človeku take pravice,

kakršne želiš imeti sam
- ne večje, sploh pa ne manjše.

J. Russel


Pravijo, da je diskriminacija ena najbolj razširjenih kršitev človekovih pravic, a pogosto je niti ne zaznamo. Tiho se "plazi" naokoli. Njene žrtve so običajno že sicer usodno zaznamovane, zato še težje stopijo na pravne poti, ki zagotovo tudi niso lahke. Prav tako diskriminacije sočloveka včasih sploh ne zaznamo, saj v ospredje vstopa naš jaz, ki je običajno precej velik. Neradi se vživljamo v položaj nekoga drugega, še zlasti, če nam gre dobro, nismo lačni, imamo zaposlitev, mirno izkazujemo svojo vero ali ateizem, nismo tujci in imamo enako barvo polti kot vsi okoli nas. Druži nas čredni nagon, zato se obdajamo z enako mislečimi, sledimo boljšemu življenju, ne obremenjujemo se s težavami, dokler sami ne znajdemo v njih. Tarnamo, da je v državi vse slabo, a na volitve ne hodimo, ker menda ne moremo ničesar spremeniti. Pravimo, naj se s problemi ukvarjajo tisti, ki so za to plačani, pa čeprav položaj v družbi ni edini, ki pomaga odpravljati diskriminacijo. Brez sprememb pri ljudeh, ki so krivi za njo, ji niti inšpektorji in postopki ne bodo kos, saj bodo zagotovo za marsikoga prepozni in s tem neučinkoviti. Za preventivo je pogosto prepozno, saj nas splet prehiteva po vseh poteh. Tam beremo, kako nas bodo preplavili, koliko stanejo, da jim ni tako hudo, naj jih dajo v geto in varujejo, da jih je vera zameglila, da so njihova nagnjenja vse prej kot normalna ... Kot da smo pozabili na zgodovinske osebnosti, ki so želele le čisto raso, eno vero in eno miselnost. Pomagala jim je na oblast, velikanski ego jih je preplavil, obdal s "prijatelji" in vojščaki, žrtve osvajalskih pohodov so preštevali redki preživeli in šele zgodovina jim je dala pravo ime. Prepozno.

Oni dan smo slišali za zgodbo dekleta, ki je zaradi epileptičnega napada izgubila službo. Čez noč. Ali kdo razmišlja, kako se mlad človek v takih primerih počuti? Kdaj in kje bo spet dobila zaposlitev? Pa bi tako rada pridno delala. Po drugi strani imajo redne službe mladci in mladenke, ki jih nedolžen prehlad "položi" v posteljo za teden ali dva, pa ne le enkrat letno, a so seveda uradno zdravi in zmožni dela. Zase znajo vedno poskrbeti. Se spomnite številnih težav verujočih pri javnem izkazovanju veroizpovedi? Da ne govorimo o gejih in lezbijkah, ki so morali na parade, da smo postali pozorni na njihove težave pri vključevanju v družbo. Za invalide še zdaj marsikje ni poskrbljeno. Ko sem leta 2008 v posebni akciji sedla na invalidski voziček, sem občutila bedo invalidnosti. Marsičesa sploh nisem mogla narediti in številni pristojni so pred kamerami obljubljali klančine. Pa smo jih res dobili? V Uradu varuha prav zdaj preverjamo, kako je pri uradnih institucijah urejen dostop za invalide. Se spomnite invalidke, ki s psom vodnikom za slepe osebe ni mogla v trgovski center? Ponujeni denar je pozneje namenila ozaveščanju zaposlenih. Še dobro, da mediji poročajo tudi o takih sramotnih dogodkih.

Se pa lahko končno pohvalimo z volišči, prilagojenimi invalidom, na kar je Urad varuha opozarjal več let. Žal so starši desetletja skrivali svoje otroke s posebnimi potrebami, tako da še sosedje niso vedeli, da obstajajo. Šele v zadnjem času spoznavamo dejstva, ki nam ne morejo biti v ponos, in vse te osebe poskušamo vključevati v normalno življenje. Na specialni olimpijadi invalidov, ki je bila pred tednom dni v Ljubljani, smo spoznali mladeniča, ki je dobil delovno mesto v znani prehranski verigi in takoj postal "delavec meseca". Pa ni edini.

Sprašujem se, kdaj se bo končala sistemska diskriminacija študentov invalidov, ki se ponekod dogaja pri njihovih prevozih od doma do fakultete. Gre za problem "z brado", ki mu kar ni videti konca, saj rešitev spada v delokrog več ministrstev in prav medresorsko sodelovanje je velika šibka točka vsake vlade. Bo z novo kaj drugače?

Posredna oblika diskriminacije pomeni, da je posameznik na podlagi svoje osebne okoliščine v manj ugodnem položaju zaradi navidezno nevtralne določbe, merila ali zgolj prakse.

Pri nas radi vidimo probleme, ki se jih ne da rešiti brez sprememb zakonodaje, kar napoveduje leta bojev, ustanavljanje delovnih in akcijskih skupin strokovnjakov, napenjanje mišic, kazanje politične premoči ali nemoči … Ljudje pa trpijo in, če prej ne, medtem celo usodno zbolijo.

Psi lajajo, karavana gre žal tudi tu dalje. Bomo kdaj znali diskriminaciji reči odločni: ne?