V njej terorist ugrabi potniško letalo s 164 potniki, da bi z njim strmoglavil na nogometni stadion, na katerem je 70.000 ljudi. Vojaški pilot ugrabljeno letalo na lastno pest in v nasprotju z ukazom nadrejenih sestreli, za kar ga v Nemčiji obtožijo za umor vseh nedolžnih potnikov. Po predstavi, ki prikazuje sojenje, o njegovi krivdi odločajo vsakokratni gledalci. Tudi v Kranju. Ali je pojav terorizma spremenil nekatera naša načela, smo zaradi njega pripravljeni žrtvovati več kot prej?
Terorizem je fenomen, ki v zadnjih šestnajstih letih močno krmili vsakdanje
življenje večjega dela prebivalstva sveta. Žal se veliko premalo ukvarjamo z vzroki
terorizma oziroma premalo iščemo razlike ali stične točke med posameznimi kulturami,
erami in politikami, ki so vzrok za stiske oziroma konflikte posameznih skupin ljudi,
ki kaj hitro lahko prerastejo v teroristična dejanja. Cilj terorizma je povzročiti čim večjo
škodo žrtvam v kratkem času in s tem v širši javnosti opozoriti na zahteve teroristov.
Skozi strah in negotovost terorizem posega v vsakdanje življenje posameznika in širše skupnosti.
(Iztok Podbregar)
V predstavi se nam vseskozi postavlja vprašanje, ali smemo žrtvovati manjše število življenj, da jih rešimo več. Ali je prav, da nekdo povozi nedolžnega človeka, čeprav ta ni na njegovi poti, da bi se izognil trčenju v množico, pri čemer bi jih umrlo veliko več? Dilem je precej. Bi ravnal enako, če bi bil vpleten njegov otrok ali bližnji sorodnik? Tudi odlična tožilka v drami pilota vpraša, ali bi sestrelil ugrabljeno letalo, ki se že spušča na stadion z množico obiskovalcev tekme, če bi bila v njem tudi njegova družina? Pilot ne odgovori. Gledalcem pa nam je, presenetljivo, veliko dilemo odstrl voditelj okrogle mize, ki je sledila, Iztok Podbregar, tudi sam vojaški pilot. Dejal je, da bi sam to storil, pa čeprav si nikakor ne predstavlja, kako bi živel po tem. Seveda smo se v tistem hipu tudi sami postavili v tako situacijo in si izprašali vest. Nihče se ne bi rad znašel pred tako odločitvijo. Verjetno je težko reči, kaj bi naredili. Vsaka »igra« je nekaj povsem drugega.
Veliko sem razmišljala o tem, tudi kot pokroviteljica predstave. Ogledala sem si jo dvakrat. Pilot je bil vsakič oproščen. Menda je tako v mnogih zahodnih državah, na Kitajskem in Japonskem pa ga obsodijo. Premišljevala sem tudi o gledalcih, ki razsojajo kot laična porota, kakršne pri nas v tako širokem smislu nimamo. Na hodniku je bilo slišati, da je to zelo težko opravilo. Marsikdo je z veliko težavo odtrgal del listka, na katerem sta bili obe možnosti: obsoditi in oprostiti. Bodo ljudje morda spoznali, da so možne različne razsodbe? Doslej so se temu pogosto čudili.
Predstava nas seznani tudi z odločitvijo nemškega ustavnega sodišča. V Nemčiji so leta 2005 sprejeli zakon o zaščiti zračnega prostora, po katerem je lahko obrambni minister v skrajnih primerih odredil uporabo orožja tudi zoper ugrabljeno potniško letalo, v katerem so sedeli nedolžni ljudje. Ključni člen, na podlagi katerega je bilo za rešitev ljudi mogoče ubiti druge nedolžne ljudi, je ustavno sodišče čez leto dni odpravilo – po sistemu, da življenja nikoli ne smemo tehtati z življenjem.
Seveda bi za ključne akterje zgodbe imela še veliko vprašanj. Na nekatera opozori že predstava: zakaj niso izpraznili stadiona, saj je bilo časa od ugrabitve do sestrelitve povsem dovolj; ali ne bi tudi nedolžni potniki v ugrabljenem letalu umrli na stadionu; kaj pomeni nekaj dodatnih minut življenja – ali bolje – smrtne groze potnikov, ali bi to sploh pri kom lahko pretehtalo …
Predstava pusti še eno nejasnost … Potniki bi pred spustom na stadion morda lahko vdrli v pilotovo kabino in terorista onesposobili. Tako bi bila sestrelitev nepotrebna poteza, toda do kdaj čakati in kako bi pilot to lahko izvedel? Sms, o katerem spregovori žena enega izmed umrlih potnikov, kaže ravno na možnost uspešnega vdora v pilotsko kabino, vendar nihče na tem letalu ni več živ in dvom bo ostal za večno. V dvomu pa sodišče oprosti.
Pri nas imamo institut skrajne sile, ki storilce lahko razbremeni kazenske odgovornosti. Po določbi prvega odstavka 32. člen KZ-1 namreč dejanje, ki je storjeno, da bi storilec od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno nevarnost, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, ni protipravno, če je povzročeno zlo manjše od zla, ki je grozilo. Gre za upravičljivo skrajno silo.
V drugem odstavku istega člena je zapisano, da ni kriv storilec, ki stori protipravno dejanje, da bi od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno nezakrivljeno nevarnost za življenje, telesno celovitost ali osebno svobodo, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, če povzročeno zlo ni bilo nesorazmerno večje od zla, ki je grozilo, in če se storilec ni bil dolžan izpostaviti nevarnosti; tu pa gre za opravičljivo skrajno silo. Zagotovo bi jo bilo mogoče uspešno uporabiti.
Dodatno nam dajo misliti tožilkine navedbe, da ne moremo in ne smemo razumeti, da rešujemo več, če žrtvujemo manj. To predstavi z grozljivim primerom človeka, ki pride v bolnišnico z majhnim zlomom, pa bi z njegovimi zdravimi organi rešili več življenj ljudi, ki čakajo na presaditev. Te dileme marsikoga odvračajo od misli na možnost evtanazije in ga svarijo pred njenimi zlorabami. Ena sama odtehta vse še kako »pravične«. A, zloraba mora biti naklepna.
Vsak gledalec se ob drami sprašuje o marsičem. Dodaten »poper« je trditev, da smo krivi že zato, ker sedemo na letalo, ki lahko prinese smrt. Ali ni prav letalski promet statistično najbolj varen? Morda ne več, saj se časi spreminjajo.
Tudi zaradi tega postaja groza terorizma misel slehernega potnika, vsako letališče pa že morebitni kraj grozeče nevarnosti. Zato smo se že pripravljeni odreči marsikateri pravici ali jo skrčiti.
Se je tako zgodilo tudi z Zakonom o policijskih pooblastilih, zoper katerega smo pri Varuhu vložili zahtevo za oceno ustavnosti? Nas ne motijo snemanje registrskih tablic, brezpilotna letala in nadzor letalskih potnikov? Koliko časa naj se hranijo vsi ti podatki? Kdaj, kako, kdo, ob sumu katerih kaznivih dejanj?
Žal, čas terorizma nas peha v nove in doslednejše oblike nadzora nad množicami nedolžnih s ciljem, da bi odkrili morda enega samega terorista. Ali celo to ne. Ali torej cilj res posvečuje vsa nova sredstva nadzora? Razmislimo.
