Pri Varuhu smo po desetih letih projekta z razširitvijo pristojnosti tudi uradno dobili zagovorništvo otrok. November je mesec, namenjen boju proti nasilju, zlasti nad najranljivejšimi – ženskami in otroki. Zaznamovala ga bo obletnica sprejetja Konvencije o otrokovih pravicah. Kako bi bilo, če nas na vse te probleme ne bi opozarjali ti mejniki? Bi se morda na probleme v teoriji in vsakdanji praksi spomnili le ob velikih tragedijah? Toda ali je zdaj res drugače? Se iz krutih dogodkov ničesar ne naučimo?
Pravica pravic je pravica
živeti,
biti otrok, za srečo rojen,
tata in mamo ob sebi imeti
in jima padati veselo v objem.
(Tone Pavček)
Nekaj mesecev smo spremljali sojenje materi in očimu dveletne deklice, ki je zaradi njunega krutega ravnanja morala umreti (tako je razsodilo prvostopenjsko sodišče; zadeva še ni pravnomočna). Vladalo je izjemno zanimanje javnosti in medijev, izvedeti so želeli vse podrobnosti žalostnega primera. Razglabljali so, zakaj se je to zgodilo, zakaj tega nihče ni mogel predvideti in preprečiti, zakaj deklice niso pravočasno odvzeli, zakaj je niso pripeljali na zdravstvene preglede, kjer bi lahko ugotovili, da jo zanemarjajo, najbrž pa bi bile vidne tudi že posledice surovega ravnanja. Spraševali so se, kaj narediti, da se kaj takega nobenemu otroku nikoli več ne zgodi, kdo je morda kriv ali odgovoren in kdo je karkoli videl ali vedel, pa ni sporočil. Popravnega izpita pri tem namreč ni. Za nekatere je prepozno, saj časa ni mogoče zavrteti nazaj in ravnati drugače.
Vsaka taka zgodba je izjemna, marsikaj pa imajo tudi skupnega. Se še spomnite novele Zakona o preprečevanju nasilja v družini? Prepovedala je tudi telesno kaznovanje otrok. Toda sprožila je veliko povsem neprimernih vprašanj: ali to pomeni, da otrokom ne bomo mogli naložiti odnašanja smeti, prepovedati gledanja televizije, pretiranega igranja igric in uporabe mobilnikov? Če bi zakonodajo spremenili po dekličini smrti, bi zakonsko prepoved mnogi najbrž bolje razumeli. Ne gre za vzgojne prijeme staršev, temveč za povsem zgrešeno metodo prepoznega učenja »ubogljivosti«, ko je mogoče uporabljati le še klofute, brce, udarce. Nikakor ni res, da moramo otroke, če ne želimo vzgajati permisivno, »vzgojno« pretepati. Ljudje, ki to počnejo, pač vedno najdejo izgovor.
V tednu, namenjenem otrokom, je bila predstavljena antologija pesmi o otrokovih pravicah z naslovom Slepomišnice izpod peresa triindvajsetih pesnikov. V njej lahko začutimo otroški svet, ga z vso lepoto, prijaznostjo, nagajivostjo, včasih tudi žalostjo, ki še vedno spremlja mnoge otroke, približamo vsem, tako odraslim kot otrokom. Pretresljiva pesem Saše Vegri nam kot na dlani ponudi odgovor na pogosto vprašanje, kdaj in zakaj odrasli tepejo otroke. Njen pesniški stih pove vse: »Odrasli tepejo takrat otroke, ko jim od glave in srca odnese roke.« Je sploh treba še koga prepričevati, da prepoved, vsaj načelna in s strani države, ni bila smiselna in potrebna?
Spominjam se nekaterih silno mučnih trditev staršev, da je otrok njihov, in pika. Ta »pika« je povsem odveč in neustrezna. Nekdo mora prepovedati, obravnavati, nadzorovati in po potrebi kaznovati ravnanja, ki odstopajo od primerne starševske skrbi in prestopijo celo meje kaznivih dejanj, oziroma ravnanja vseh tistih, ki jim je otrok kakorkoli zaupan v vzgojo, varstvo in oskrbo, pa z njim povsem neprimerno ravnajo. Seveda so prav inštitucije, kot so centri za socialno delo, ob odvzemu otrok tarča napadov tistih, ki jih je taka odločitev prizadela – v svoje »lovke« ujamejo medije in zgodbe žal dobijo usodno prepoznavnost.
Na zaslonih potem gledamo užaloščene, jezne in razočarane starše, včasih celo otroke, pa tudi podpornike, ki javno blatijo odločitve pristojnih (taki prizori so sicer vse bolj redki, kar je za medije pohvalno). In kako je odtlej mogoče še komu od vpletenih verjeti? Gledalci se postavijo na eno ali drugo stran, odvisno predvsem od vtisa, ki so ga nanje naredili glavni »igralci«; odločitvam centrov je ponavadi težje verjeti.
Zato pozdravljam določbo sprejetega Družinskega zakonika, da o vseh primerih, povezanih z otroki, odloča sodišče. Večkrat v preteklosti smo bili temu že zelo blizu, pa se je zaradi enega samega vprašanja, ki je razdvajalo predvsem laično javnost, zakonik kar oddaljeval. Ne delam si utvar, da bodo sodišča vse take primere lahko hitro in pravično rešila, saj ima celo pojem pravice lahko več obrazov. Toda po uporabi pravnih sredstev bo odločitev pač treba sprejeti kot pravnomočno in dokončno. Ne bo vedno lahko, a vsaj na center za socialno delo ne bodo usmerjene kritike, da so odločili napačno, pristransko, prehitro ali mnogo prepočasi.
Škoda, da bo do uveljavitve te zakonske določbe minilo še nekaj časa in bodo socialni delavci do tedaj še vedno deležni tudi neupravičenega blatenja in kritik. Vsa leta smo jim le nalagali nove naloge, za pravo socialno delo pa jim je zato pogosto zmanjkalo časa in moči. Ko otroke odpeljejo iz domačega okolja, ljudje zaženejo vik in krik, in prav tako, če jih ne, zlasti ko se nekega dne odkrije kaj hudega. Pogosto so najbolj glasni tisti, ki okoliščin sploh ne poznajo, vendar jim tako veleva njihova velika »skrb« za otroke, pa čeprav od daleč.
Veliko si obetamo tudi od uzakonitve zagovorništva, ki je po desetih letih projekta ostalo pri Varuhu in dobilo zakonski okvir. Zakon o dopolnitvah Zakona o varuhu začne prav v tem delu veljati 14. oktobra. Prizadevali si bomo, da bodo otroci v različnih postopkih še naprej slišani, da bodo starši, ki običajno želijo, da otrok pove le to, kar je njim v korist, končno doumeli, da otrok ne sme biti le objekt, temveč je subjekt dogajanja. V ničemer ni kriv za to, kar se mu dogaja, zato naj ima ob sebi nevtralno osebo, ki je pozorna le na njegovo največjo korist. Strokovno usposobljena ter s primernimi moralnimi vrlinami in avtoriteto mora vstopati v take procese z enim samim in jasnim ciljem: stati ob otroku ter ga poslušati in slišati. V pilotnem projektu smo se srečali z več kot 550 otroki in mnogim pomagali, jih razbremenili mučnega odločanja med enim in drugim od staršev. Zagovorniki so v te obravnave vložili izjemno veliko truda, časa, znanja, potrpežljivosti in mnogim resnično pomagali. Seveda v javnost pridejo le žalostni, včasih povsem »zavoženi« primeri, tistih s pozitivnim razpletom pa nihče ne hvali.
Obetamo si, da bo nova ureditev prinesla še večjo prepoznavnost te možnosti pomoči in rešitev marsikatere otrokove stiske.
Danes otroke hude stiske pogosto pripeljejo pred vrata inštitucij za psihološko, psihoterapevtsko ali psihiatrično obravnavo. Sprašujemo se, ali je otrok z motnjami vseh vrst in stopenj res več kot nekoč in ali jih znamo prav in dovolj zgodaj obravnavati. Ta pojav pojasnjujejo številne teorije, z njim se ukvarja javno in zasebno zdravstvo, terapevti, nekateri vredni zaupanja, drugi ne, različne šole vseh možnih terapij, obljube nemogočega ... Obupani starši se oprimejo sleherne rešilne bilke, iščejo somišljenike in odrešitelje na spletu in drugod. Duševno zdravje mladih skrbi mnoge in kliče po resnem pristopu pristojnih. Zato je utemeljeno vprašanje pristojni ministrici za zdravje, kdaj bo novi oddelek Psihiatrične klinike Ljubljana, ki bo zagotavljal intenzivno pedopsihiatrično zdravljenje pod posebnim nadzorom, odprl vrata. Osebno mi je obljubila, da bo to septembra, vendar smo zdaj že blizu polovice oktobra. Menda je vse nared in res ne vem, kje se je tik pred zdajci spet zataknilo.
Tako je torej z našim največjim bogastvom – otroki. O njih govorimo, pišemo, jim namenjamo dneve, tedne in mesece, pravi premiki pa prihajajo prepočasi, tudi kadar vemo, kaj bi hitro morali narediti prav zanje. Ko bodo starejši, se bodo spominjali mor iz otroštva, v njih pa bomo morda nastopali tudi mi. Mimo te nesporne ugotovitve preprosto ni mogoče iti.
Zato ne glede na te posebne dneve pomislimo, kako otrokom lahko vsak od nas pomaga že danes ali vsaj jutri. Pri postavljanju meja, ozaveščanju o sodobnih pasteh odvisnosti, tudi od tako opevanih pametnih telefonov in tablic, pa od trdih in mehkih drog, pri motnjah in boleznih duše, učenju odgovornosti, tako z upoštevanjem njihovih pravic kot tudi dolžnosti.
Kdaj bo potreba po takih posebnih dnevih v letu izzvenela? Ko o problemih ne bo več treba pisati, ko bodo zaveze države in slehernega od nas uresničene. Takrat nam bodo ostali le »dnevi sonca, sreče, smehljajev, objemov«. Le kdaj bo to, ko pa smo včeraj imeli tudi dan brezdomstva? Pomislite, celo med brezdomnimi so družine z otroki – ti ne izgubijo le doma, temveč zaradi tega navadno tudi starše. Odveč je vprašanje, zakaj se jim je to moralo zgoditi.
