Vseeno je, kako se človek dokoplje do resnice,
pomembno je le, da vztraja pri njej
in živi v skladu z njo.
(Henry Miller)
Pri Varuhu smo prvo pobudo na temo konfesionalne dejavnosti prejeli junija 2015. Na nas se je obrnil pobudnik, ki je menil, da je bilo na dveh javnih dogodkih kršeno načelo ločitve države in verskih skupnosti. To sta bila primera odprtja osnovne šole in vrtca, ko je objekt blagoslovil novomeški škof, ter počastitve občinskega praznika, na kateri je ljubljanski pomožni škof blagoslovil občino. Pobudnika je zanimalo, ali bi ta dva dogodka lahko pomenila kršitev 7. člena Ustave RS in kdo je odgovoren za preprečevanje takih kršitev. Varuh je izrazil načelno mnenje, da bi primera lahko pomenila kršitev 7. člena Ustave, v skladu s katerim so država in verske skupnosti ločene, verske skupnosti pa med seboj enakopravne, ter tudi kršitev drugega odstavka 41. člena Ustave, ki posameznikom zagotavlja, da niso neželeno soočeni z verskim obredjem, in 72. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI), ki prepoveduje izvajanje konfesionalnih dejavnosti v javnih vrtcih in šolah, ni pa se spuščal v podrobno oceno posameznih dogodkov.
Zakaj je Varuh tako menil?
Ustavno sodišče Republike Slovenije je v svojih odločbah že večkrat razložilo pomen in obseg 7. člena Ustave ter z njim povezanega 41. člena Ustave, ki opredeljuje svobodo vesti. Tako je v 11. točki odločbe U-I-68/98 na primer zapisalo, da je na podlagi splošnega načela o ločitvi države in verskih skupnosti »država zavezana k nevtralnosti, tolerantnosti in nemisionarskemu delovanju«. Še izčrpneje se je do načela o ločenosti opredelilo v mnenju Rm-1/02. Kot njegovo posebej bistveno sestavino je poudarilo nevtralnost države do vseh verskih in drugih prepričanj. To državi prepoveduje poistovetenje s katerimkoli izmed teh, prav tako vzpostavitev državne vere, pa tudi spodbujanje ali prepovedovanje ideoloških nazorov. V 17. točki odločbe U-I-68/98 se je opredelilo do negativnega vidika svobode vere. Državljani imajo po določbi drugega odstavka 41. člena Ustave »pravico, da se glede verskega prepričanja ne opredelijo, pa tudi, da država prepreči vsakršno prisilno konfrontacijo posameznika s kakršnimkoli verskim prepričanjem. Demokratična država (1. člen Ustave) je na temelju ločitve države in verskih skupnosti (7. člen Ustave) pri izvajanju javne službe in v javnih institucijah dolžna zagotoviti nevtralnost in preprečiti prevlado ene vere oziroma filozofskega prepričanja nad drugim, saj nima nihče pravice od države zahtevati podpore pri izražanju vere.«
Posebej se je Ustavno sodišče že izreklo tudi glede prepovedi konfesionalne dejavnosti v javnih vrtcih in šolah (18. točka odločbe U-I-68/98): »Te so namreč javne (državne) institucije, financirane s strani države, in kot take v bistvu simboli, ki državo predstavljajo navzven in jo delajo spoznavno posamezniku, zato je legitimno, da je tu načelo ločitve države in verskih skupnosti in s tem tudi nevtralnosti države najbolj dosledno ter strogo izpeljano.«
Oba obravnavana primera iz leta 2015 je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport odstopilo v reševanje Inšpektoratu RS za šolstvo.
Ob obravnavi je Varuh ugotovil, da ZOFVI ne predvideva sankcij za izvajanje konfesionalnih dejavnosti v javnih šolah. Zakon, ki določeno ravnanje sicer prepoveduje, vendar za kršitev prepovedi ne predvideva sankcije, je nepopoln predpis ali lex imperfecta. Zaradi odsotnosti sankcije taka zakonska določba ne more učinkovito doseči svojega namena. Na to smo leta 2015 opozorili Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Tam so sprva menili, da bi se prepoved lahko uresničila z neformalnimi pogovori, smernicami in izobraževanjem ravnateljev, nato pa obljubili, da bodo ob pripravi sprememb ZOFVI opravili tudi premislek o sankcioniranju prepovedi iz 72. člena, tej temi pa bodo pozornost namenili tudi na izobraževanjih ravnateljev. V letno poročilo Varuha za leto 2016 smo zapisali priporočilo, naj se sprejmejo sistemski in drugi ukrepi za uveljavljanje načela ločenosti države in verske skupnosti, s katerimi bo posameznikom zagotovljeno, da ne sodelujejo proti svoji volji v verskih obredih, ko gre za javno šolo, ter naj se v javnih vrtcih in šolah uveljavi 72. člen ZOFVI, ki prepoveduje izvajanje konfesionalnih dejavnosti.
Pobudniku, ki nam je večkrat pisal, smo pojasnili, da je za spoštovanje ustavnih določb odgovorna oseba, ki organizira takšne prireditve. Ker naj bi oba obreda blagoslovitve potekala v prostorih javnih osnovnih šol, sta za takšno ravnanje odgovorna ravnatelja osnovnih šol, ki zastopata in predstavljata vrtec oziroma šolo in sta odgovorna za zakonitost dela osnovne šole (osemnajsta alineja 49. člena ZOFVI). Poleg njiju je pri blagoslovitvi ob občinskem prazniku odgovoren tudi župan občine, ki predstavlja in zastopa občino (prvi odstavek 33. člena Zakona o lokalni samoupravi). Ob odsotnosti sankcij za kršitev določbe 72. člena ZOFVI je županova odgovornost zlasti politična.
Varuh se je ob obravnavi primerov iz leta 2015 torej osredotočil na pomanjkljivost zakonske določbe 72. člena ZOVFI, ki za prepoved izvajanja konfesionalne dejavnosti ne določa sankcije. Kot rečeno, je o tem dvakrat, v letnih poročilih za leti 2015 in 2016, poročal tudi Državnemu zboru, na katerem je odgovornost za sprejem učinkovite zakonske določbe.
Varuh te problematike ni začel obravnavati na lastno pobudo, ker bi torej sam ugotovil ali zaznal, da gre za širše vprašanje, ki je v smislu drugega odstavka 9. člena Zakona o varuhu človekovih pravic pomembno za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter za pravno varnost državljanov v Republiki Sloveniji, temveč na podlagi ostrih pobud tistih, ki jim blagoslovi ne pomenijo toliko kot verujočim, ampak v njih vidijo kršitev Ustave in šolske zakonodaje. Po Varuhovi proučitvi in odgovoru je sledila zahteva za jasnejše in ustreznejše ukrepanje.
Varuh je ostal pri sprejetem načelnem stališču o nujnosti spoštovanja ločenosti Cerkve in države ter sankcij, ki jih ima vsak zakon, ki nekaj jasno določa in prepoveduje. Drugačnega stališča niti ne bi mogel zavzeti. Opozarja le na Ustavo in zakon, konkretni primeri pa so stvar presoje in ukrepanja pristojnih služb.
V povezavi s tem ni mogoče prezreti tvita odvetnice Šikovec Ušaj (ki jo – iz spoštovanja – pravilno naslavljam). V tvitu je zapisala: »Nussdorferca meni, da blagoslov šole pomeni kršitev človekovih pravic, prilagajanje jedilnika muslimanom pa njihovo uresničevanje.« (Povzeto po Reporterjevem izboru naj tvitov minulega tedna, Reporter, 18. 9. 2017, str. 59.)
Seveda ji lahko pritrdijo le nepravniki, kajti avtorica besedila Ustave ali šolske zakonodaje nisem jaz. Res pa se pogosto ukvarjamo tudi z jedilniki, saj prejemamo številne pobude, zlasti od staršev otrok v vrtcih in šolah ter oskrbovancev v domovih starejših občanov, kjer so za ljudi, zlasti tiste z dietami, še kako pomembni. To za tvitanje seveda ni tako privlačno. Privlačnejši so tujci, zlasti begunci, ker že z njihovo omembo takoj vzbudiš večje zanimanje in tudi odziv nenaklonjene javnosti.
Nikakor tudi ni mogoče obiti nedavne kolumne uglednega pravnika, spoštovanega kolega dr. Avblja, ki ga cenim, objavljene na portalu IUS-INFO. V kolumni z naslovom Prešeren, varuhinja in slovo od argumentov z dne 11. 9. 2017 si je avtor po prebiranju Varuhovega poročila ob tej temi želel več človeške »širine« Varuha oziroma kar varuhinje same.
Pojasniti je treba, da je letno poročilo vedno pregled vsega, s čimer se Varuh pri svojem delu na posameznih področjih ukvarja. Zato ima besedilo več kot 400 strani in tako je tudi omenjena problematika prišla v dve letni poročili. Mimo nje preprosto ni bilo mogoče iti. Si predstavljate odziv pripadnikov krščanske vere, če bi šole pri nas blagoslavljali paroh srbske pravoslavne cerkve, protestantski pastor ali muslimanski mufti? Pri Varuhu pa bi se nedvomno odzvali povsem enako, če bi seveda do nas prišla pobuda, tako kot je v tem primeru. Bili bi celo »krivi«, če bi tak dogodek prezrli, ker ne bi prejeli ustrezne pobude.
Moja strpnost in spoštovanje vseh verujočih oziroma neverujočih sta zagotovo opazna, saj sem morala odgovarjati celo na protest ob udeležbi na mašah za domovino. Takrat smo zapisali (Letno poročilo Varuha za leto 2016, str. 73): »Varuhinja se odzove vabilom vseh cerkva in veroizpovedi v Sloveniji, če ji delovne obveznosti to dopuščajo. Tako se je odzvala tudi vabilu predsednika Slovenske škofovske konference, ki jo je povabil k sveti maši za domovino (večkrat). Leta 2013 se je na primer udeležila tudi slovesnega polaganja temeljnega kamna za Islamski kulturni center v Ljubljani. Menimo, da je treba spoštovati svobodo izražanja veroizpovedi ter verska čustva in prepričanja vseh posameznikov in posameznic ter pripadnikov verskih skupnosti, ne glede na to, ali gre za krščansko, islamsko, judovsko ali katero drugo vero.
Spoštovanje vseh veroizpovedi v Sloveniji pomeni tudi to, da se nekdo, kot je varuh(inja), spoštljivo odzove vabilom cerkvenih dostojanstvenikov ter tudi tako prispeva k spodbujanju medkulturnega in medverskega dialoga ter napredku pri vzajemnem razumevanju in spoštovanju. Po 7. členu Ustave RS so država in verske skupnosti ločene, verske skupnosti pa enakopravne in njihovo delovanje je svobodno. Odziv na vabila verskih skupnosti ne pomeni delovanja v nasprotju z ustavno ureditvijo, temveč na simbolni ravni prispeva k spoštovanju svobode veroizpovedi.«
Tudi pri obredih in blagoslovih motorjev, konj itd. bi bilo mogoče najti kaj podobnega, a to k sreči za nikogar ni sporno. Upam, da tudi ne bo.
Šola pa je prostor, kjer velja udejanjati ustavno ločenost države in Cerkve. Varuh drugačne »širine« pač ne more zavzeti.
Če bi bilo v Ustavi in zakonih zapisano drugače, bi vsekakor lahko veljala zadnja misel Avbljeve kolumne: »Blagoslovi so dovoljeni, če to željo izrazijo tisti, katerim je, na primer, šola namenjena. Otroci in njihovi starši. Njih se vpraša, ali bi želeli blagoslov in s strani katerih verskih skupnosti (ki so enakopravne). Če ga želijo, se ga mora omogočiti. Tisti, ki ga ne želijo, pri obredu pač ne sodelujejo. In tako je poskrbljeno za vse: zadoščeno je ustavi in človeku, zaradi katerega je država, in ne obratno. Tako je v Nemčiji, kjer obnovljene šole ne dobijo le enega žegna, ampak kar tri. Katoliškega, protestantskega in muslimanskega. Zakaj ne bi bilo tako še pri nas?«
A do tja bi bila vsaj v naši dolini Šentflorjanski zagotovo še dolga pot. Zlasti v časih, ko vsakdo vidi le svoj »vrtiček«, vse drugo pa je hudo sporno, pristransko in diskriminatorno. Podpiramo na primer priznavanje pravic, vendar ne, če manjšine živijo blizu nas in so morda celo naši sosedje. Takrat nas zna motiti prav vse. Strpnost in širino kažemo, če vemo, da nas ne zadeva, vsaj ne neposredno. Vedno znamo s prstom pokazati na kršitelje naših pravic, sami pa jih seveda lahko kršimo drugim. Vedno najdemo odgovor za svoje ravnanje.
