Bojevniki luči ne izgubijo žara v svojih očeh. So na svetu, so del življenja drugih ljudi. Svojo pot so začeli brez sedelnih torb in sandalov. Pogosto so bojazljivi. Njihove odločitve niso vedno pravilne. Trpijo zaradi nepomembnih stvari, so ozkogledi in včasih se jim zdi, da se preprosto ne razvijajo. Pogosto se sami sebi ne zdijo vredni blagoslovov ali čudežev. Včasih niso prepričani, kaj sploh počnejo tu. Večkrat vso noč ne zatisnejo očesa in premišljujejo o tem, kako nesmiselna so njihova življenja.
Prav zato so bojevniki luči. Ker delajo napake. Ker se sprašujejo. Ker iščejo smisel – in ga bodo zagotovo našli.
(Paulo Coelho)
Da ne bo vse tako pesimistično, začnimo z vizijo prihodnosti, ki so jo v knjigi z enakim naslovom predstavili dijaki Gimnazije Trbovlje. Njihova ravnateljica Jelena Keršnik je zapisala: »Živimo v času hitrih sprememb, ki so posledica bliskovitega tehnološkega razvoja. Kar se je pred desetletjem zdelo znanstvena fantastika, je postalo realnost, ki jo živimo. Nam je zaradi tega hitrega napredka prihodnost bližja? Jo znamo predvideti? So naše sanje lahko že jutri resničnost? Kje so meje realnosti? Je to morda človekova ustvarjalnost? Če naši predniki ne bi bili ustvarjalni, bi bil današnji svet drugačen.«
Dijakinja Maša Tramte razmišlja: »Vsak dan začnimo s pozitivnimi mislimi. V pričakovanju in na poteh novih in vznemirljivih dogodkov. Začnimo ga v družbi nasmejanih ljudi. Bodimo prijazni do vseh, tudi do tistih, ki ne morejo gledati nas, ki uživamo v lastni sreči. Takim se le nasmehnemo in odidemo.« Teja Slapnik pa meni: »Za uspeh je potrebno narediti marsikaj novega, edinstvenega in nepozabnega. Ne moremo pa doseči cilja le s tem, da vsak dan opravljamo isto stvar in stvari prelagamo na jutri, ker se lahko zgodi, da ta jutri nikoli ne pride.«
Predstavniki Varuha smo jih obiskali prejšnji četrtek, 23. marca. Taki dogodki so nadvse koristni, saj kažejo, da je večina mladih polna idej in želja za prihodnost, čeprav jim jo odrasli pogosto slikamo tako črno. Mnogi so prepričani, da mladini primanjkuje vizije, delavnosti, da so vdani računalniškim igricam in zasvojeni z marsičim. Toda opažamo, da so mnogi povsem drugačni. V Trbovljah smo govorili o strpnosti, ki nam jo prav zdaj primanjkuje. Do drugačnih, do tujcev, do vsakogar, ki se nas dotakne na neki nov način – če razmišlja ali dela drugače, če ni povprečen, če se od pričakovanega odmika navzgor ali navzdol. Mladi so pokazali radovednost, celo polemičnost, strpnost pa je ostala kljub različnim stališčem nedotaknjena.
Letošnji otroški parlamenti so si postavili cilj videti v prihodnost in jo tudi doseči. Kakšni so njihovi načrti, bodo konkretneje razkrili na nacionalnem otroškem parlamentu maja v Državnem zboru, kjer bomo spet imeli priložnost videti, slišati in srečati vse polno bistrih glavic, ki razmišljajo, ki si upajo spraševati in biti vidne. Tako je bilo že na mestnih in regijskih parlamentih. Pri mnogih mladih je bilo sicer opaziti vpliv staršev, saj so spraševali, kot bi bili v pravem parlamentu, celo s pridihom politične opredeljenosti. Navsezadnje je prav, da jih odločanje zanima. Pomembno je le, da retorika ostane v mejah kulture sporazumevanja in daleč od sovražnosti. Svoboda govora to vsekakor omogoča.
Ali je naša kriza torej res tako velika ali pa se nanjo morda preradi tudi izgovarjamo? Ob tisočih predpisov, vseh tistih, ki jih udejanjajo, onih, ki razmišljajo o spremembah, in dveh milijonih Slovencev, ki jih živimo oziroma moramo živeti, se je treba vprašati, ali ni kriza, ki jo vseskozi omenjamo, tudi nova priložnost za spremembe.
Pa se ustavimo ob tisti v zdravstvu, o čemer se dandanes toliko govori. Jo je mogoče preseči? O njej je bil govor tudi na posvetu Medicina in pravo, ki je prejšnji teden potekal v Mariboru. Kako naj funkcionira zdravstvo, če se v njem kaže velika kriza? Toda kakšna in čigava? Jo izkazujejo zdravniki, drugo osebje, vodilni in izvršilna veja, bolniki, zavarovalnice, so krivi vsi ali vsak po malem? Seveda je vse odvisno od tega, na kateri strani smo. Ko se znajdemo v vlogi pacienta, pričakujemo, da bo za nas poskrbljeno kar najhitreje, strokovno, kakovostno in varno. Pravica do zdravstvenega varstva je namreč ena primarnih človekovih pravic in del našega razumevanja človeškega dostojanstva. Je pravica do uživanja najvišjega dosegljivega standarda telesnega in duševnega zdravja. To sporočajo skoraj vse konvencije s tega področja. Že temeljni akt Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 1946 vsebuje opredelitev, da je zdravje stanje popolne telesne, duševne in socialne blaginje, ne le odsotnost bolezni ali drugih motenj.
Skoraj vsak dan poslušamo, da nam mora država zagotoviti pravico do zdravja. Prav tako, da nam mora država zagotoviti pravico do dela. Pa je to res? Prepričanje, da je samo država tista, ki nam mora zagotoviti dobro zdravje in ustrezno delo, je nesprejemljivo. Vsekakor pa mora uresničiti razmere za oboje, med drugim omogočiti, da ohranimo, izboljšamo ali si povrnemo zdravje. Pravica do zdravstvenega varstva je bila priznana kot človekova pravica v Mednarodnem paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah iz leta 1966. Nediskriminacija je eno najpomembnejših načel človekovih pravic in je ključna za uživanje pravice do najvišjega dosegljivega zdravstvenega standarda. Preostali dve načeli sta kakovost in dosegljivost. Kako je s tem pri nas?
Varuh že več kor dvajset let spremlja področje zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja. Analiziramo in ugotavljamo neskladja med ustavno in zakonsko določenimi pravicami ter dejansko ravnjo zagotavljanja vsega tega posameznikom. Zahtevamo odpravo kršitev, ustanovam, zavodom in institucijam ter ministrstvu in vladi priporočamo ukrepe za odpravo kršitev, za učinkovitejše delovanje, večkrat predlagamo tudi zakonodajne in druge sistemske spremembe, seveda pa želimo hitrejše reševanje pritožb na vseh ravneh. Zahtevamo ohranitev popolnega dostojanstva.
Zdi se namreč, kakor da imamo v slovenski družbi na področju zagotavljanja zdravstvenega varstva in zdravstvene oskrbe ljudi nenehno »izredne razmere«. Pa ne zaradi elementarnih nesreč večjih razsežnosti. Napake se lahko opazijo vsak dan. Ali je dobro poskrbljeno za vse tiste, ki zbolijo, vendar nimajo denarja za hiter obisk zasebnega zdravnika in prednostno obravnavo? Predolge čakalne vrste so zagotovo »rakava rana«. K sreči ne v onkologiji. Pojavljajo pa se na drugih področjih. Zdravstvo jih počasi odpravlja, pa se spet pokažejo, povzročajo nezadovoljstvo, da o jezi ljudi sploh ne govorimo. Še bolj razburjajo preplačila, netransparentnost, pogosto omenjena korupcija, predolgi postopki odkrivanja krivih in njihovo (ne)kaznovanje. Marsikaj je zavito v meglo in resnice ne poznamo ali pride prepozno.
Ljudje dobrodelno zbirajo sredstva za različne aparature, na primer inkubatorje, čemur je bil namenjen tudi nedavni dobrodelni koncert prizadevnih soroptimistk na Ptuju. Lepo je bilo videti, da so ljudje do zadnjega kotička napolnili dvorano, in slišati zahvalo direktorja bolnišnice. Orosilo se je marsikatero. Toda ali ne bi morala to storiti že sama država? Dobrota je zlat nit, ki nas povezuje, in dobrodelnost na neki način tudi nagrajuje. Nekje pa so tudi meje. Nedopustno je, da se zbirajo sredstva za operacijo otrok v tujini oziroma da javnosti ni pojasnjeno, da po vseh strokovnih ocenah rešitve tam žal ni mogoče pričakovati, če je mogoča, pa jo bo plačala zdravstvena blagajna.
Prav tako je treba povedati, da ni mogoče plačati bivanja v tujini za celotno družino, ampak samo za otrokovega spremljevalca. Ljudje pogosto mislijo, da država ne plačuje niti tega. Zato toliko negodovanja. Še vedno bomo ostali dobrodelni in prav je tako. Le vedeli bomo, da je to za »priboljške«. Kaj bi brez vseh klubov, društev, civilnih iniciativ? Ljudi združujejo v plemenitosti. So neke vrste nagrada za vse, ki imajo čas in denar še za druge, ne le zase, pa vzrok za to niti ni tako pomemben. Želja, potreba, čistejša vest?
Vsekakor smo za javno zdravstvo, zasebno pa bi bilo sicer možno kot dopolnitev javnega, kot izbira za tistega, ki to želi. Zagotovljeno mora biti vsem, zlasti ranljivim skupinam, zato ni sprejemljivo, če kdo trdi, da ga kateri izmed otrok nima. Toda zakaj je toliko pro bono ambulant, zakaj je toliko ljudi nezavarovanih? Nujno zavarovanje imajo tudi tujci. Begunska kriza je odprla preštevilna vprašanja, zlasti, ali bomo zmogli. In smo. Nihče ni umrl, nihče ni ostal neoskrbljen, pri nas so se rojevali otroci. Tudi deček, ki je moral s starši te dni zapustiti Slovenijo. Varuh je svoje delo tu opravil. Zapleti so nastali drugje. Izgon je posledica sodne odločitve. Lahko sicer očitamo, da so postopki trajali predolgo, lahko pa smo tega celo veseli, saj je družina dalj časa ostala pri nas. Toda poskusimo si predstavljati negotovost ljudi, ki s strahom sprejmejo vsako poštno pošiljko, ki ne vedo, kaj jim bo prinesel jutrišnji dan, kje bodo in kakšno bo njihovo življenje. Je to za otrokovo največjo korist lahko dobro? So paragrafi res nezmotljivi, zlasti kadar srce govori drugače? Kaj je pravično in kaj res dobro upravljanje? Ali bi se morda dalo kaj narediti drugače?
Te dni je Slovenijo obiskal komisar Sveta Evrope za človekove pravice Nils Muižnieks. Dejal je, da države, ki se želijo pokazati kot neprivlačne za begunce in migrante, navsezadnje postanejo take za vse, tudi za lastne državljane. Obiskal je Rome v Dobruški vasi, Rog, se srečal z visokimi predstavniki oblasti in nevladniki, prvi dan je prišel tudi k Varuhu. Obravnavali smo tri teme: romsko in tujsko problematiko pa tudi revščino. Dotaknili smo se širitve naše institucije, ki bo glede na spremembe Zakona o varuhu dobila nove naloge: promocijo in analizo stanja človekovih pravic. Tako je tudi drugod. Ministrstvo za pravosodje intenzivno pripravlja zakonodajo, ki bo to po mnogih letih in številnih priporočilih omogočila. Pohvalno.
Bo po komisarjevem obisku kaj drugače? Nam ga je uspelo slišati? Toda ti obiski, ki jih je veliko in vsak prinaša kakšno sporočilo, niso najpomembnejši. Pomemben je namreč prav vsak od nas. Sleherni, ki spoštuje človekove pravice in pozna tudi svoje dolžnosti.
