Pobudnik je med drugim navajal, da je 2. člen zakona o praznikih diskriminacijski do drugih verskih skupnosti in ateistov. Po njegovem prepričanju tudi ni v skladu z ustavnim načelom laičnosti države in enakopravnosti verskih skupnosti, z ustavnima načeloma splošne prepovedi diskriminacije in enakosti pred zakonom ter s človekovo pravico do izpovedovanja vere, ki so vse zapisane v ustavi.
Država se je po prepričanju pobudnika ustavne presoje z upoštevanjem verskih praznikov krščanske verske skupnosti z njo poistovetila, saj v času teh prostih dni država ne posluje in torej ravna enako kot v primeru praznikov. To naj bi po njegovi oceni pomenilo, da država ni več ločena od verskih skupnosti.
Po mnenju pobudnika naj bi zakonodajalec z ugodnejšo obravnavo krščanske verske skupnosti z izpodbijano ureditvijo prekršil splošno prepoved diskriminacije iz prvega odstavka 14. člena ustave, kar naj bi imelo za posledico tudi nespoštovanje načela enakopravnosti verskih skupnosti. Pobudnik je še navajal, da naj bi zakonodajno gradivo kazalo, da je zakonodajalec imel namen krščanski verski skupnosti zagotoviti boljši položaj glede izpovedovanja vere, čeprav naj bi bilo razlikovanje na podlagi verskega prepričanja prepovedano.
Poleg tega je pobudnik še navajal, da izpodbijani člen zakona o praznikih in dela prostih dnevih pripadnike drugih verskih skupnosti sili, da za praznovanje svojih verskih praznikov izkoristijo letni dopust. Zato naj bi bili v zvezi s praznovanjem svojih verskih praznikov povsem odvisni od volje delodajalca.
A kot so v ustavni odločbi, sprejeti soglasno, ugotavljali ustavni sodniki, zakon o praznikih in dela prostih dnevih odraža razlikovanje med prazniki in dela prostimi dnevi, ki niso prazniki. Datumi izbranih dela prostih dni, ki niso prazniki, izražajo tradicionalno sprejete vrednote, zgodovinsko povezane z življenjem na območju sedanje države. Namenjeni so praznovanju posameznikov, država pa je iz teh praznovanj izključena. Obeležuje le praznike, ne glede na to, ali so dela prosti dnevi, ugotavlja ustavno sodišče.
Izbira datumov dela prostih dni, ki niso tudi prazniki, je stvar proste presoje zakonodajalca. Zakonodajalec lahko uredi dela proste dni kot izraz identitete ljudi, ki zgodovinsko živijo na območju sedanje države in so povezani z izročilom evropskega prostora, navajajo ustavni sodniki. Narodna samobitnost je v skladu s preambulo k ustavi eno od izhodišč vzpostavitve temeljnih družbenih pravil sožitja. Izpodbijana ureditev ureja položaj, ki ni primerljiv z nobenim drugim položajem.
Glede na to se ne dotika ne polja varovanja človekovih pravic iz prvega odstavka 14. člena ustave, ne splošnega načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena ustave, ustavno sodišče izpostavlja v odločbi. Ob tem kot neutemeljene označuje navedbe pobudnika o diskriminaciji in neenakem obravnavanju verskih skupnosti in njihovih pripadnikov ter posledičnem neskladju izpodbijane ureditve s prvim in drugim odstavkom 14. člena ustave.
Izpodbijana ureditev je dela proste dneve ločila od praznikov in jih namenila posameznikom, da jih užijejo kot želijo. Pri tem je država izključena. Zato je neutemeljen tudi očitek, da izpodbijana ureditev ni v skladu s 7. členom ustave, navajajo ustavni sodniki.
