Revščina je navadno skrita za stenami domov, ponekod pa je vidna tudi na ulicah, kjer mnogi brezdomci najdejo svoj prostor pod soncem in iztegujejo roko s prošnjo za evro ali dva ...
Pogosto pravimo, da statistika ne laže, čeprav prav s statistiko lahko tudi zavajamo, da bi dosegli želeni učinek. Ali velja to tudi za urad Varuha človekovih pravic? Kaj kažejo statistični podatki o delu naše institucije v letu 2015? Presodite sami. Prejeli smo 9.611 klicev, 11.307 vhodnih dokumentov, obravnavali 3.418 pobud (zaključenih jih je bilo 3.008 ali 88 odstotkov, od teh 475 ali 16 odstotkov utemeljenih), 12-krat smo poslovali v krajih po vsej Sloveniji z 217 pobudniki, vložili tri zahteve za oceno ustavnosti in eno ustavno pritožbo, 19 zadev smo odprli na lastno pobudo, 47 zadev obravnavali kot širša vprašanja, pomembna za pravno varnost ljudi, poleg tega je bilo še vsaj 500 različnih dogodkov. Pripravili smo dve poročili, ki sestavljata celoto: letno poročilo Varuha na 430 straneh in poročilo državnega preventivnega mehanizma na 223 straneh.
Zajetno branje je namenjeno zlasti poslancem slovenskega parlamenta, komisiji za peticije, človekove pravice in enake možnosti, vsem ministrom, celotnemu državnemu svetu in državni upravi z lokalnimi oblastniki. Tudi posameznikom, ki opozarjajo, hodijo od vrat do vrat, iščejo pravico in jo včasih najdejo, čeprav večkrat žal prepozno. Krajša različica obeh poročil izide tudi v angleščini.
Poročili zrcalita primere slabega in dobrega dela državnih organov in organov lokalnih oblasti, kritike, ki jih izreka Varuh, pa tudi transparentno predstavljata vse naše aktivnosti v letu 2015. Najpomembnejša so priporočila za odpravo ugotovljenih kršitev. Tokrat je priporočil 83, vendar v poročilu namenjamo posebno pozornost tudi tistim še neuveljavljenim iz prejšnjih let.
Vodenje na mnogih področjih še vedno ni dobro, dovolj hitro, učinkovito in v največjo korist ljudi, zlasti revnih, nemočnih, oropanih dostojanstva in zelo razočaranih, ki so se znašli na socialnem robu. Upoštevanje Varuhovih priporočil bi državljankam in državljanom omogočilo pravičnejše in mirnejše življenje. Manj bi bilo pravd in vseh vrst postopkov za uveljavljanje pravic v domovini in tujini, manj odškodnin in plačil, ki grozijo zaradi nespoštovanja domačih in mednarodnih standardov ter priporočil nadzornih mehanizmov Sveta Evrope in OZN.
Kaj torej ugotavlja Varuh? S svojega kontrolnega mostu ima dober pregled na obe strani: k ljudem, ki trpijo, čakajo, se razburjajo in iščejo, ter k državi. Ta prepogosto išče izgovore v krizi, tudi kadar njeni zaposleni svojega dela ne opravljajo dobro, hitro, prijazno in s kančkom vesti. Aparat deluje kot brezčuten, molčeč računalnik, kadar se zmoti, pa se ne zna opravičiti in se hitro odzvati, ker tega »programa« (še) nima. Že zdavnaj bi ga morali preprogramirati.
Prav neverjetno je, kako znamo diskriminirati ljudi, ki niso po naši podobi, so tujci ali invalidi, versko, ideološko ali politično drugače usmerjeni, revni, starejši ali ljudje s posebnimi potrebami. Nestrpne in diskriminatorne misli so brez bojazni pred sankcijami zapisane na spletnih straneh, po forumih najdemo sovražnosti, žalitve vseh vrst in celo sovražni govor. Nevidni anonimneži prilivajo olje na ogenj in za izrečeno nikomur ne odgovarjajo. Jih je možno odkriti? Je prav, da so tako varni, vendar nevarni? Okviri sprejemljivosti človeškega ravnanja so postali preohlapni, etika izrečenih besed in dejanj ni več merilo pokončnosti in načelnosti, pa čeprav nanjo prisegajo celo politične stranke. Je etični kodeks poslank in poslancev ter na njegovi podlagi delujoče častno razsodišče, kar predlaga Varuh, prevelik zalogaj? Bi razsodišče imelo več ali morda manj dela, če bi sploh obstajalo?
Kaj pa pravičnost? Ali naša sodišča znajo in zmorejo povrniti zaupanje v pravno državo? Je prav, da javno obravnavamo odmevne primere in pri tem očrnimo tožilce ali sodnike, ker vnaprej pričakujemo obsodbe ali oprostitve v postopkih obravnavanja posameznikov? Hkrati pa se moramo nenehno spraševati, ali posamezni sodniki spoštujejo čast in ugled sodniške službe in si prizadevajo za krepitev zaupanja javnosti v sodstvo. Sodstvu morajo in moramo povrniti ugled ter s tem tudi zaupanje.
Res je, sodstvo nikakor ne more požeti aplavza obeh vpletenih strani, saj zmaga le ena. Sodstvo ne sme soditi všečno javnosti in mora zdržati pritiske. Včasih se dogaja, da o primerih pred sodiščem sprašujejo za mnenje gledalce, poslušalce in bralce. Kot tožilka sem dodobra poznala vsak primer in celotni kazenski spis; večkrat sem imela tudi tehtne strokovne dileme. Če nisem uspela, ni pomenilo, da se nisem na vso moč trudila. Resnico so pač drugi videli drugače. Kdo je torej imel prav? Zagotovo ne neznanci na ulici in pred televizijskimi zasloni. Le čevlje sodi naj kopitar! Zahtevamo lahko le sojenje brez nepotrebnega odlašanja in visoko kakovost odločanja, ljudje pa morajo imeti možnost uporabiti vse pravne poti. To je stalnica Varuhovih zahtev in priporočil za celotno pravosodje.
Ljudje potrebujejo tudi brezplačno pravno pomoč. Številni se namreč sami ne znajdejo, zamudijo roke ali so neuspešni na preštevilnih pravnih poteh. Počutijo se tretjerazredne. Dostojanstvo in humano obravnavo si zaslužijo tudi vsi, ki jim je kakorkoli in kjerkoli omejena ali odvzeta prostost. Brez izjeme. Ne le v zaporih, azilnih domovih, pri policijskem pridržanju ali na psihiatriji, temveč tudi v domovih za starejše, če je potrebna povečana pozornost. Dementnost je med njimi vse bolj pogosta in varovanje človekovih pravic tudi v teh primerih je posebej pomembno. O teh vprašanjih veliko pišemo v obeh Varuhovih poročilih.
Na področju javne uprave smo pri številnih obravnavanih pobudah ugotovili, da so bile kršene človekove pravice, zlasti načelo dobrega upravljanja. Uradniki bi vsekakor morali imeti več posluha za ljudi in se zavedati dejstva, da »služijo« predvsem njihovim potrebam. Odločitve se usodno zarežejo v življenja posameznikov, zato je nujno, da javna uprava deluje prijazno, hitro in odgovorno. Odgovornost se mora okrepiti tudi na področju okolja in prostora. Ljudje so vse bolj ozaveščeni o zdravstvenih učinkih dejavnikov iz okolja. Zavedajo se vpliva današnjih odločitev na prihodnost otrok in vnukov. Kapital bi moral zmanjšati dobičke na račun varovanja okolja, inšpekcije pa bi morale delovati transparentno in hitro. Prav nekatere od inšpekcijskih služb so deležne največjih očitkov.
Varuh ugotavlja, da je država nesporno odgovorna za položaj številnih delavcev, ki delajo v neznosnih razmerah ali celo brez plačila. Zato si mora bolj prizadevati za odpravo sramotnega kršenja človekovih in delavskih pravic, in to v najkrajšem času. Morala novodobnih izkoriščevalcev je namreč na dnu. Soočeni smo s popolno odsotnostjo človečnosti in odgovornosti za spoštovanje temeljnih človekovih pravic. Pa vendar samo z moraliziranjem ne bomo dosegli nič, če se ne bodo organi odkrivanja in pregona odločno odzvali na tovrstne pojave. Nanje Varuh žal neuspešno opozarja več kakor desetletje. Ob lanskem dnevu človekovih pravic smo v ta namen izdali celo posebno publikacijo.
Tudi zdravstvo kliče po spremembah. Nujne so reforme, kajti le s korenitimi spremembami se bomo lahko spopadli z dolgimi čakalnimi vrstami, domnevnimi strokovnimi napakami, neučinkovitostjo sedanje organizacije dela, pomanjkanjem nadzora in neprimerno komunikacijo. Afere ne koristijo nikomur. Ljudi močno vznemirijo, epilogov pa ni. Je po začetnem razburjenju res kaj bolje?
Ob zgodbah nekaterih otrok, najšibkejših članov naše družbe, bi zajokal celo kamen, odrasli pa iščejo svoj prav ne glede na otrokove dolgoročne koristi. Država zamuja z zakonodajo, ki bi »bobu rekla bob« in omogočila uresničevanje otrokovih pravic.
Razmislimo, ali si želimo v prihodnosti storitve prostovoljnih ambulant in dnevnih centrov, brezplačne obroke za reveže, humanitarno zbiranje denarja za zdravljenje v tujini in za pomoč otrokom in družinam ali pa bomo ostali socialna, solidarna družba, ki ji bo mar za prav vsakega posameznika. Ta vprašanja so neposredno povezana z vprašanji socialne varnosti, pravičnosti, enake dostopnosti in preprečevanja izključenosti v družbi.
Žal ugotavljam, da se revščina legitimno naseljuje v mnoge slovenske domove in ljudje nimajo pravega orodja, da bi se ji uprli. Bogati namreč ne verjamejo revnim, zdravi ne bolnim, zaposleni ne brezposelnim in izkoriščanim. Poleg besede jaz sta še besedi ti in mi. Pomembno je predvsem, da ju izražamo tudi v dejanjih.
Predvsem zato naj omenim še realnost minulega tedna, ki vse zapisano le potrjuje. Že petnajstič v 21 letih delovanja Varuha smo poslovali v Murski Soboti in na celodnevnem srečanju na terenu sprejeli 50 pobudnic in pobudnikov. Omenila bom samo dva primera – revnega upokojenca in razočaranega pacienta.
Prvi je pojasnil, da ima nekaj več kot 500 evrov pokojnine. Ko poplača najnujnejše stroške, mu ostane manj kot 200 evrov, kar pomeni približno 6 evrov na dan. Zaradi dolgotrajne hude bolezni bi potreboval dražjo kakovostno prehrano, pa nima niti za najcenejšo. Boji se rubežnikov, vsako popoldne poseda v parku ali na pokopališču in obžaluje, da je sam. V dvoje bi bilo lažje. Vzame tablete in zgodaj zaspi. Zdravnika ob vsakem obisku opozori, da mu mora dati le zdravila brez doplačil. Dopusta ne pozna, včasih bi najraje kar umrl. Trdo je delal 40 let, zdaj pa taka beda.
Drugi se je dotaknil zdravstva in dogodka, ki ga je pretresel in zaznamoval. Pravijo, da se je boril za življenje in »razgrajal«, zato so ga v bolnišnici umirili in privezali. Spominja se marsičesa in ne more verjeti, da ga ne sprejmejo na pogovor, da bi razčistili neprijetnosti. Pokazal je celo fotografije telesa, polnega modric. Ne želi denarja, le opravičilo. Tudi mi smo preverjali zadevo in z veseljem ugotavljamo, da je dan po našem obisku prejel lepo opravičilo in vabilo na pogovor. Kako malo je včasih potrebno. Prijaznost, človečnost, preprosto opravičilo prizadetim.
Nekatere zadeve so dolgotrajne. Tako Šilihovi iščejo pravico že več kot 20 let. Delijo jim jo domača in tuja sodišča. Zadeve se razsojajo, vračajo in povzročajo velikanske bolečine. O pravici težko govorimo, saj ima veliko obrazov in razlag. Ali država res ni sposobna končati kalvarije že tako uničenih staršev nekoč mladega fanta, ki je nesrečno umrl? Varuh je na to opozarjal že pred leti. Izkazalo se je, da več kot upravičeno.
