Že nekaj let so ga na zajetni hrastovi pisalni mizi priganjaško morili tisočeri memorandumi in dokumentirani dokazi v mejnem sporu med nekdanjima jugoslovanskima republikama, Slavonijo, je m'excuse, Slovakijo, ne, pravilno se menda reče Slovenijo, in Hrvatini, Kroacijo oziroma Hrvaško, kakorkoli se pač že imenujeta te dve prepirljivki. Čeprav si že četrt stoletja domišljata, da sta povsem samostojni državi, sta si ne glede na članstvo v deklarirano prijateljskem evropskem klubu vseskozi burno v laseh in zobeh. Quel dommage za celotno Evropo, kajti ena je sijajnejša od druge in bi lahko fenomenalno uspevali v duetu, toda iz nerazumljivih razlogov raje vsaka zase hira v tragični monodrami. Mar nismo združeni v različnosti in v medkulturnem dialogu podvrženi protestantski etiki in svetovnemu etosu s poudarkom na človečnosti, zlatem pravilu, resnicoljubnosti, pravičnosti in partnerskemu odnosu?
Francoski pravnik še vedno ni bil povsem prepričan, ali gre za zgodovinsko rivalstvo, balkansko vročekrvnost, medsebojno tekmovanje, zavist, surovi darvinizem ali preprosto za psihopatološko stanje, da se ima en narod pretirano rad, drugi pa premalo. Nekoč je prebral provokativno satirično bajko o despotinji Šahovnici in njeni sestrični Trdnjavi, ki je bila navajena, da z njo šahirajo vsi po vrsti in jo na koncu največkrat požrejo kraljice, tekači ali konji, čeravno bi morala biti trdna in neomajna kot že njeno ime zapove. Ampak ni ji šlo v glavo, da jo s sebe meče šahovnica, ker bi morali biti obe del skupne, evropske in svetovne igre, včasih resda prepovedane v krščanstvu, nedavno s fatvo zopet v islamu, a še zmeraj navdušuje na milijone intelektualcev. Zato bi morala po njenem neskromnem mnenju ravno ona, Trdnjava, napovedati šah in v skrajni sili mat. Toda potem ena tekmica zmaga in druga izgubi, kar je vselej boleča, nič kaj obetavna popotnica za sobivanje, hm, res zagonetna uganka, je še razmišljal učeni Gilbert. Še dobro, da ga obe stranki izvrstno plačujeta, kajti kjer se prepirata dva, odvetnik ali arbiter dobiček ima.
Pred približno petimi leti sta se skregani državi po vseh pozabljenih obljubah, belih in modrih knjigah, ničvrednih incidentih in puhlih diplomatskih notah končno zbrali na žaru alias pompoznem televizijskem odru, kjer so bila sicer v ospredju usklajena cesarjeva oblačila ljubečega premierskega para, a cvrlo se je nekaj mnogo okusnejšega. Hrvaška in Slovenija sta se pogodili o načinu reševanja sporne morske in kopenske meje ter podpisali sporazum o arbitraži, ki ga je v drugi polovici lanskega leta hudo stresla vohunska afera. Ob škripajoči zaustavitvi arbitražnega kolesja se zdaj bržkone tudi največjim naivnežem vsiljuje hipoteza, da je hrvaška politika ravno od svojega notorično pristranskega arbitra prejela namig o najverjetnejšem razpletu arbitražnega postopka, ki ji naj ne bi bil v prid, torej ne bi dobila sečoveljskega letališča in še česa za povrhu, kar ni niti slučajno sarkazem. Zato je morala (iz)najti šokanten razlog za pompozen umik in dramo izkoristiti za predvolilno kampanjo, a jo je mednarodna javnost spregledala. Slovenska politika je s pomočjo medijev in stroke reagirala dokaj neposrečeno, ker je prvo kamenjala lastnega arbitra in agentko, ki sta se sicer vedla skrajno naivno in neprimerno, potem pa v arbitražo imenovala uglednega tujca, ki je po nekaj dneh neugledno izstopil. Nato je za izbiro pooblastila njega, predsednika arbitražnega sodišča in mednarodnega pravnika galaktičnega ugleda, kar mnogi označujejo za najpametnejšo potezo, peščica pa ostaja skeptična, ker je to le še en primer šentflorjanskega nesamozavestnega racanja po mednarodnem političnem parketu. Slovenija trmasto vztraja pri dokončanju arbitražnega postopka, Hrvaška pa ga hoče preklicati zaradi “nepopravljive kompromitiranosti in skorumpiranosti.” Hm, kdo ve, vsaka medalja ima dve plati, ampak na kolajni se dopolnjujeta, tu pa si nasprotujeta do te skrajnosti, da se še dobrohotno povabilo na ustno obravnavo izjalovi v oralno ignoranco. Če enega ni na sodni klopi, mar to že sproža sum, da so v ozadju transnacionalni kapitalski Kiklopi? Lahko bi vse skupaj začasno zamrznili, a kaj nam pomagajo zmrznjeni odnosi znotraj sosedskega para, ki bi moral vzajemno občevati vsaj na zmerni kontinentalni temperaturi?
Predsednik arbitražnega razsodišča se je popraskal po sivih laseh in se ponovno pogreznil v melanholijo. Za božjo voljo, kam drvi ta nori svet s postavljenem fizičnih in mentalnih zidov, minskih polj, rezilnih žic in drugih okopov, na katerih v jarkih trohnijo žrtve sovraštva. Transnacionalne korporacije s pomočjo skrajnežev in preostalih politikantov, lobijev in medijev poglabljajo brezno med kapitalom in revščino, tovariši in gospodi, desnico in levico, vzhodom in zahodom, severom in jugom, islamom in krščanstvom, vašimi in našimi, prebivalci in begunci, svetovljani in ksenofobi in tako naprej oziroma nazaj, do poslednje kataklizme. Ampak zunajsodno reševanje problemov je pozitivno in lahko prepreči tudi vojno, zato je vsega čislanja in spoštovanja vredno to, kar počne on, gospod Guillaume, no, če je korekten, kar počnejo v tejle arbitraži, saj so pravcati virtuozni juridični kvintet, Francoz, Anglež, Nemec, Norvežan in Švicar, čeravno vse bolj kaže, da vadijo zgolj zase brez zaključnega nastopa, na katerega bi jih lahko popeljal le čudež, razen če …
Gospod prvi arbiter je za svoja častitljiva leta nenavadno bliskovito vstal iz usnjenega naslonjača, si poravnal dolgočasno kravato z napisom liberté, égalité, fraternité, poznavalsko srknil požirek calvadosa, jabolčnega žganja iz Spodnje Normandije, ki ga je zvarila v nesmrtnost Erich Maria Remarque v Slavoloku zmage, in neučakano poklical tajnico.
”Daniela, mon chéri, lepo prosim, uporabite vse svoje spretnosti in poznanstva in mi čimprej organizirajte video konferenco s predsednikom slovenske vlade dr. Mirom Cerarjem in hrvaškim premierom Tihomirjem Oreškovićem. Zlasti pri prvem bodite zelo previdni, kajti nedavno so ga pošteno nategnili, pardon, potegnili za nos, zato se izogibajte besedne igre peace, ljubav, bok, ste razumeli? In uporabite najvarnejšo linijo, kajti zagotovo nam prisluškuje vsaj ducat obveščevalnih služb.”
Tajnica je vedela, da šefa ne sme razočarati, kajti pri njegovi starosti bi bil že najmanjši odklon od zamišljene, po njegovo idealne poti, škodljiv za zdravje. Po nekaj urah mrzličnega telefoniranja mu je vzhičeno sporočila, da se bodo vsi trije lahko pogovarjali po skypu drevi ob 20. uri po srednjeevropskem času. Rečeno, storjeno in po polurnem, sprva napetem, potem pa vse bolj sproščenem klepetu, ju je vrli Guillaume uspel prepričati, da jutri priletita k njemu v Had, ups, Haag, da poskušajo napeti vse dobrohotne sile in najti še zadnji izhod iz obupnega arbitražnega labirinta, v katerem sta vlogo Minotavra prevzela kar Hrvaška in Slovenija kot nekakšen Hrslotaver, ki žre sam sebe, namesto da bi živel v simbiozi. Sestanek naj bi se odvil v popolni tajnosti, brez črnih limuzin, šoferjev, mrkih varnostnikov s sončnimi očali in revolverji, napihnjenih odvetnikov, birokratskih agentov, izmuzljivih ministrov, nediplomatskih veleposlanikov, zbeganih svetovalcev in krvosesnih medijev, le trije modri možje bi bili prisotni, ki bi kasneje svoje morebitne predloge predstavili še preostalim štirim arbitrom.
Zgodilo se je torej srečanje, ki bo nemara zapisano v zgodovino kot najbolj vodéno, čeravno še zdaleč ni bilo razvodenelo, kajti kot je že trdil Tales v davni antiki, je voda bistveno počelo vsega, pa še mogočna graditeljica je povrhu, kar poglejmo čudovite kapnike v slavni slovenski jami, stalaktite in stalagmite, celo na špagete spominjajo. Tokrat je bilo treba graditi bliskovito, toda s ciljem večne trdnosti in z razsvetljeno optiko na naš modri planet Zemlja, ki bi se moral zaradi vodnih morskih prostranstev imenovati Ocean.
”Spoštovana gospoda prva ministra,” je v angleščini z močnim francoskim naglasom pričel vrhovni arbiter, “dovolita mi, da prvo z zamudo čestitam gospodu Oreškoviću za izvolitev in pogum, da se je odpovedal ležernemu življenju v tujini in se lotil drugega najstarejšega poklica, se opravičujem mojemu specifičnemu smislu za humor, he, he. Na srečanje sem vaju povabil v skladu z osmim odstavkom 6. člena Sporazuma o aribtraži med vajinima republikama, citiram, ki arbitražnemu sodišču omogoča, da v vsaki fazi postopka pomaga pogodbenicama pri njunih prizadevanjih najti prijateljsko rešitev spora, seveda ob njunem soglasju. Lahko bi vama pral možgane s formalizmi, da mora v skladu s 65. členom Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb iz leta 1969 stranka, ki izpodbija mednarodno pogodbo, najprej o tem uradno obvestiti drugo pogodbenico in navesti predlagani ukrep glede določene mednarodne pogodbe - arbitražnega sporazuma, kakor tudi razloge zanj. Ker Slovenija hrvaškemu stališču nasprotuje, morata obe državi poiskati rešitev s sredstvi, ki jih določa 33. člen Ustanovne listine Združenih narodov, torej s pogajanjem, anketo, posredovanjem, spravo, razsodništvom, sodno rešitvijo, obračanjem na regionalne ustanove ali regionalne dogovore, ali pa z drugimi mirnimi sredstvi po lastni izbiri. Varnostni svet bo v primeru, kadar se mu bo zdelo potrebno, pozval stranke, naj rešujejo svoj spor s takimi sredstvi.
Guillaume je nervozno zajel sapo in nadaljeval z istim tempom, molto allegro bi rekli Italijani, kot da bi hotel z živahnostjo oživeti hirajoče tovarištvo.
"V našem primeru ni pristojno Meddržavno sodišče, marveč se lahko vsaka pogodbenica v sporu v zvezi z uporabo ali razlago katerega koli drugega člena petega dela te konvencije, ki ureja ničnost, prenehanje veljavnosti in začasno prenehanje uporabe mednarodnih pogodb, odloči za spravni postopek, ki je določen v prilogi citirane dunajske konvencije, in v ta namen pošlje prošnjo generalnemu sekretarju Združenih narodov (preventivno opozarjam, da to še ni ex-predsednik dr. Danilo Türk, ne ex-ministrica Vesna Pusić, marveč še vedno Ban Ki-moon). Če bi naše arbitražno sodišče ugotovilo, da so izpolnjene opisane okoliščine, ne bo imelo druge izbire, kot da se razpusti. Predvidevam torej, da do končne odločitve zaradi vseh zapletov ne bo prišlo, če pa bo in je Hrvaška ne bo spoštovala, bo v svetu le še bolj razbrazdala svojo nekredibilnost in neevropskost, se opravičujem gospod Tihomir, da sem tako nediplomatsko direkten."
”Toda nisem vaju povabil semkaj, da bi bo recitiral zgolj tisto, kar so vama bržkone že tako in tako pojasnili vajini pravni strokovnjaki. Tukaj sta zato, ker sta oba relativno neobremenjena s preteklostjo in sta si, če sem lahko malce hudomušen, očitno več kot naklonjena, make love not war, zategadelj brez dlake na jeziku predlagam, da bi poskušali izhajati iz minimalnega kompromisa, ki je bil nekoč že dosežen, torej iz nesojenega sporazuma med pokojnima premieroma dr. Janezom Drnovškom in Ivico Račanom. Alors, messieurs les présidents, kaj menita, takole na prvi pogled, obstaja kakšna možnost za takšen kompromis? Gospod Cerar, bi želeli vi prvi komentirati, glede na to, da ste dlje časa premier kot vaš kolega?”
“Hvala za besedo, gospod predsednik, in lep pozdrav obema navzočima. Seveda se tudi jaz ponovno pridružujem čestitkam cenjenemu Tihomirju, ki je že pokazal, da ne bo tiho, niti miru nam ne bo dal, če se smem malo pošaliti. Nekoliko se mi zdi nenavadno, pravzaprav sem začuden, da nisem smel s seboj pripeljati ministra profesorja doktorja Mramorja, ki je v stalni pripravljenosti, kot nekakšen minister Colbert v času Sončnega kralja Ludvika XIV, a nič zato, kajti saj sem zadosti Slovenca iz kar(l) pravega, (e)rjavega testa, zategadelj ne jamram, temveč rešujem probleme, medtem ko zbiram podatke. Poleg tega bi človek pričakoval, da bodo kakršnokoli ustrezno rešitev sporov med Slovenijo in Hrvaško iznašli naši domnevno briljantni tuji odvetniki, katerim smo na slovenski strani že do julija 2015 plačali skoraj tri milijone evrov honorarja, našim pravnikom nekaj sto tisoč, celotni stroškovnik arbitraže pa je že tedaj znašal okoli 5,5 milijonov evrov, katastrofa, če pomislimo, da tudi pri nas že več kot petina prebivalstva životari v revščini.”
Predsednik dr. Cerar se je odkašljal, spil požirek vode, in iz istim, dokaj deškim in hkrati neberljivim izrazom na obličju nadaljeval:
”Arbitražni sporazum je pač takšen kot je, spoštovani predsedniški sotrpin, za nekatere pogajalski spodrsljaj, recimo tudi zame in številne znane rojake, ki jih ne bom omenjal, da jim ne povzročim še večje škode, in za druge fantastičen dosežek mednarodnopravne stroke, toda ne glede na objektivno-subjektivno doživljanje ga je treba brezpogojno spoštovati kot zavezujoči pravni akt oziroma mednarodno pogodbo. Bi pa želel hrvaškega kolega opozoriti na 4. člena Pogodbe o Evropski uniji, ki zagotavlja, da se unija in članice na podlagi načela lojalnega sodelovanja medsebojno spoštujejo in si pomagajo pri izpolnjevanju nalog iz lizbonske pravne nadgradnje. Mislim, da mi ni treba posebej naglaševati, da veljam za notoričnega eksperta v tej sferi, čeprav je res, da mi doma ljudje vse manj verjamejo. No, gre za logično in etično izpeljavo vrednot, ki so deklarirane v 2. členu iste pogodbe s poudarkom na spoštovanju človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države, človekovih pravic, pluralizma, nediskriminacije, strpnosti, pravičnosti in solidarnosti. Žal si Republika Hrvaška te vrednote razlaga po svoje in egoistično, vključno z mednarodnim pravom in pravičnostjo, čeravno tudi Slovenija ni čisto brezmadežna, priznam in se skesano posipavam s pepelom. Toda vaši zagrebški kolegi in najmanj dve kolegici, dragi Tihomir, še niso rešili mejnega vprašanja z nobeno od sosed, ki so se osamosvojile po razpadu Jugoslavije, čeprav so vse privzele odločitev Badinterjeve arbitražne komisije izpred četrt stoletja, da so mejniki nekdanjih jugoslovanskih republik posledično meje novonastalih držav. Mislite, da pretiravam? Pa poglejmo. ”
”Prvič, spor z Bosno in Hercegovino želite razvozlati po politični poti, ker se na mednarodnih sodiščih ne bi mogli izogniti pravnim posledicam sporazuma med predsednikoma Tuđmanom in Izetbegovićem. Drugič, s Črno goro se boste spoprijeli na haaškem meddržavnem sodišču in tretjič, s Srbijo na arbitraži, kjer vam kajpak odgovarja kriterij katastrske lastnine. In nenazadnje, Hrvaška ima še zlasti silno specifičen anti-pogodbeni odnos do Slovenije, saj arogantno krši domala vse sklenjene sporazume, recimo glede vzajemne obrambe v času osamosvajanja, obmejnega prometa in sodelovanja, razmejitve, Jedrske elektrarne Krško, mejne arbitraže, deviznih varčevalcev in še kaj sem nemara pozabil, na kar bi me zagotovo spomnil šef kabineta, če bi bil lahko tule zraven.”
Cerar je ves rdeč v obraz prenehal in se za vsak slučaj opravičil, ker ga je zaneslo, vendar bi zopet rad brez slabe vesti čofotal v dalmatinskem morju, lovil ribe in pel hvalnice miru, ljubezni in bogu. Na vrsti je bil hrvaški premier, ki se je med Cerarjevim predavanjem nekoliko muzal in občasno pogledoval na pametni telefon z obgrizenim jabolkom na pokrovu.
”Very well, moj Miroslav, jaz te dobr’ razumem, ampak kako da kažem, poskušaj pogledati še my point of view. Slovenci nas vseskozi prehitevate, včasih tudi po desni strani stezic in avtocest, nam ne daste elektrike iz nuklearke, nočete plačati bančnih depozitov, zasmehujete nas v javnosti, zmerjate v Bruslju, se pretepate na meji in skačete v reko Dragonjo, provocirate z Mirno in lovljenjem rib prek sredine Piranskega zaliva, sorry, Savudrijske vale, in še bi lahko našteval, če bi imel pred seboj kakšen opomnik. Aja, pa da ne pričamo o tistem Zmagu Jelinčiču Plemenitemu, ki trdi, da Hrvaška ni legalna država, jao bože, pa kaj je narobe z njim?! Ja, tudi vašega nekdanjega poslanca s smešnim priimkom si ne morem izbiti iz glave, kako je grozil s slovenskim bojkotom počitnikovanja na našem morju, toda believe it or not, v Montrealu so mi prišepnili, da bi prav on s svojim nekdanjim profesorjem Rudolfom že zdavnaj zmogel razplesti našo zagonetko, če bi jima prepustili mejaške škarje in platno, ker sta se bojda odlično ujela med podiplomskim študijem na splitski pravni fakulteti. Ampak to je zamujeno in meni tega ni treba, ko te kara moj Marko, jaz imam v Kanadi svega i svačega po malo, bi bilo pa very fajn, da uredimo svoje odnose in smo frendi, ovako, da bude pravo i u redu. Prav ima naš parlamentarni Pupovac, da nimamo težav z ustaškimi in sličnimi ultranacionalističnimi in fašističnimi kapami, marveč s tistim, kar je pod kapami. Hrvati smo imeli NDH, vi imate SDH, oboje pa je isto sranje, drugo pakovanje, brez predaha., pri čemer je vsak svoje sreče Kovač. Menda probleme umetno burkamo le mi, politiki, ljudje pa jih v praksi nimajo in skupaj živijo že stoletja, for example in Istria, kjer ob skupnem kulturnem ognju plešejo kolo Italijani, Hrvati in Slovenci, pa tudi ob Muri, v Beli krajini, na Snežniku … Mi radi smučamo pri vas, lazimo na Triglav in v Postojnsko jamo ter veslamo na Blejski otoček, vi pa uživate na naši obali s tisočerimi otoki in zalivi, quid pro quo, pa smo si bot, right?”
”Sijajno, velespoštovani Tihi, mi je všeč tvoj optimizem, kakopak minus kontraslovenski negativizem, bi te pa vendarle kot pravnik kemika podučil, da je pacta sunt servanda eno najstarejših temeljnih pravnih načel, ki so ga spoštovali že pred tisočletji na območju plodnega polmeseca na obrežjih Evfrata in Tigrisa, v sodobnosti pa ga prek Dragonje, Mure in Kolpe nikakor nočete ponotranjiti. Se Hrvaška res ravna po teh vrednotah, mar ni bil vaš nekdanji arbiter najmanj tako pristranski kot naš, je vohunjenje in tovrstno pridobivanje podatkov v skladu s pravom in etiko civiliziranih držav? Se sploh zavedate, gospod Orešković, da bi Slovenija lahko Hrvaško tožila tako pred Sodiščem Evropske unije zaradi kršitve načela lojalnega sodelovanja kot tudi pred Meddržavnim sodiščem v Haagu zaradi škode, ki jo bo utrpela zaradi nedokončanega arbitražnega postopka?”
Še preden je Orešković zbal misli in ognjevito repliciral, je predsednik Guillaume dvignil obe roke in dlani oblikoval v črko T, kar v športu pomeni premor, ustavite se, time out.
”No, no, lepo prosim, mes chers collègues, zdaj, ko sta se malce izkašljala, bi vendarle apeliral na vaju, da razmislita o mojem dobrohotnem predlogu. Oba dobro vesta, kaj je bistvo zapisanega v nesojenem sporazumu Drnovšek-Račan, ergo približno dvotretjinski slovenski delež Piranskega zaliva in izhod na odprto morje skozi poseben koridor ali dimnik po vaško. Nekaj nejasnosti in traparij bi seveda še izpilili ali odpravili, denimo to, da v koridorju morje ne bi imelo statusa mednarodnih voda temveč kondominija, nekakšnega hrvaško-slovenskega teritorialnega morja, ki ne bi povzročil upravičeno kritizirane hrvaške morske trikotne eksklave, dobesedno odščipnjenega morja. Če bi bil dosežen podoben sporazum, bi hrvaški politiki še vedno lahko ohranili svoj obraz, češ, da gre za zunajarbitražni dogovor, Slovenija pa bi se rešila velikega problema na dokaj sprejemljiv način. Če sta skeptična, naj omenim spor med Finsko in Dansko v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je Finska zaradi neovirane plovbe nasprotovala gradnji danskega mostu Storebaltsbroen, ki naj bi onemogočal pot previsokim ladjam. Zadevo je reševalo tukajšnje Meddržavno sodišče v Haagu, a sta se predsednika obeh vlad tik pred izdajo sodne odločbe zunajsodno pogodila, tako da je Danska plačala Finski 15 milijonov ameriški dolarjev in mirna Bosna, kot bi dejali v vaših logih, spor je bil rešen.”
Guillaume je segel po steklenici močnega jabolčnika in gostoma do roba napolnil čaši, pri čemer je s komaj opaznim nasmeškom izpod obrvi opazoval slovenskega premiera, ker je vedel, da ne poskusi kapljice alkohola, ne kadi in je za povrh vegetarijanec. Zadovoljno je obema nazdravil in kristalni kozarci so zazveneli v obetavnem zvončkljanju, kajti tudi Cerar je pozabil na asketizem in na dušek popil ognjeni nektar, kar je bilo zelo dobro znamenje.
”Lahko pa obe državi preprosto pozabita na vse meje in pregrade ter se obnašata tako kot v rajnki Jugoslaviji ob celovitem Jadranskem morju. Mar ne bi bil to enkraten vzor drugim članicam Evropske unije, da nekoč vendarle dosežemo federacijo, skupno zvezno državo? Nočem vama soliti pamet, a bi vaju vendarle spomnil na italijanskega oziroma, bolje rečeno, istrskega pisatelja Fulvia Tomizzo in njegovo istrsko trilogijo, na drevo sanj, kjer se utrne tudi dalmatinski sen, na boljše življenje in prijateljstvo v hiši ob mandljevcu, kamor se lahko vedno vrnemo, če nismo obrnjeni v stolp in mračno zremo Trstu v hrbet, medtem ko zlo prihaja s severa.”
Oba predsednika sta nemo obsedela in se občasno skrivoma spogledala, kot da bi ju bilo sram, kdo bo prvi tolerantno popustil ali kolerično vzrojil. Državi se usodno potrebujeta in bi s sodelovanjem dosegli mnogo več kot zmore pičla prisilna zmes dveh enot, če ju bodo povezovale kreposti, vrline in vrednote. Tedaj se bo dogodila alkemija in bo nastala sosedska spojina, trša kot kamen, ki ne bo namenjen grajenju ločevalnih zidov, marveč naprednih poti, mnogoterih ciljev in srečnih postankov.
Iznenada se je Orešković odkašljal in z namigom prosil šokirana sogovornika za kratek intermezzo, da povsem zunaj diplomatskega konteksta recitira hrvaškega literata Antuna Branka Šimića, ker so njegovi ljubezenski verzi kot nalašč za pričujočo kočljivo situacijo:
Mi smo se sreli na zvijezdi što se zove Zemlja. Naš put kroz vrijeme u ovaj čas (čas svijetli kao cilj ) stoji za nama dalek, gotovo beskrajan, da smo već zaboravili naš početak odakle smo pošli.
Sada stoji ruka u ruci, pogled u pogledu. Kroz naše ruke, i kroz naše poglede zagrlile su se naše duše.
O kad se opet rastanemo i pođemo na naše tamne putove kroz beskraj, na kojoj ćemo se opet sresti zvijezdi?
I hoće li pri novom susretu opet naše duše zadrhtati u tamnom sjećanju da bijasmo nekada ljudi koji su se ljubili na nekoj zvijezdi što se zove Zemlja?
Začuden nad perfektno hrvaščino zagrebškega kolega in silno metaforičnostjo, ki je ljubezen dveh ljudi s kvantnim preskokom zavihtela na narodno raven, je bil Cerar nemalo zmeden, Guillaume pa je le nemo prikimaval, čeprav ni razumel niti besedice, a je pesem začutil. Potem je slovenski predsednik vstal in slišno ganjen oznanil, da bo skušal takisto poetično odgovoriti z besedami slovenskega poeta Danila Japlja, kajti hočemo ali nočemo, vsi smo cigani usode:
V zeleni dolini
sredi skalovja,
sredi dreves,
nekje sredi poti
med zemljo in konci nebes;
tam nekje,
kjer molk in šepetanje kričita
iz srčnih prekatov in lin,
tam, kjer je včeraj jutri
in danes spomin,
sem obstal,
da prebral bi dobe moči.
Tam molk govori,
tam iskra plamti,
tam – sva jaz in ti …
Ti in jaz
in mi in čas,
imamo svoje misli,
imamo svoj – obraz.
Cerar se je rahlo priklonil, si diskretno obrisal orošene oči in se neslišno sesedel nazaj v oblazinjeno zavetje.
Kot da bi predsednik arbitraže intuitivno doumel, kaj se žge in vre v globočinah prima facie sprtih politikov, je odšel k mahagonijevi omari in iz vitrine vzel dva skrivnostna predmeta. Vrnil se je k mizi in pred vsakega možakarja položil prekrasen moder kamen.
“To je lapis lazuli, višnjevec, modri ali nebeški kamen iz lazurita z belimi kalcitnimi in zlato rumenimi piritnimi vključki” je vzhičeno naznanil in se pomenljivo prav nalahno dotaknil vsakega posebej.
”Lazuritu dajo bleščečo modro barvo atomi žvepla in ta kamen je tem bolj cenjen, čim več je v njem lazurita. Gospodu Oreškoviću bo še posebej všeč podatek, da je kanadski lapis nekoliko svetlejši, ameriški pa temnejši, čeravno bi utegnil po tamkajšnjih predsedniških volitvah postati oranžne barve. Zaradi modre barve je bil vedno tesno povezan z religijo, kajti naši predniki so menili, da seva s sveto močjo, zato je ponekod simboliziral zvezdno noč in je bil vladarski in magični kamen, drugod pa je služil kot amulet zoper uroke. Zdravilci in ezoteriki pravijo, da učinkovito aktivira žlezo ščitnico, uravnava krvni pritisk in krepi sposobnost energijskega dela na daljavo. Osvobaja nas bojazni in posledično pasivnosti, depresije in nihilizma, daje nam modrost, pomaga izražati misli in čustva ter je primeren za programiranje priklica duhovne ljubezni. V duhu stareg izreka bi malce parafraziral, da kamen na kamen sezida palačo, zrno na zrno pridela pogačo, roka v roki pa zlo v dobroto spreobrača.
Francoski mirovnik je strumno vstal in z levo roko pokroviteljsko objel Cerarja in z desno Oreškovića, ne da bi pri tem razmišljal o morebitnih političnih implikacijah.
”Publilij je pred davnimi časi dejal, da postane sloga po razprtiji še ljubša, Salustij in Seneka mlajši pa sta verjela, da v slogi rastejo majhne reči, v neslogi pa propadejo tudi največje. Vzemita torej vsak svoj kamen, ki naj služi kot relikvija, totem ter fetiš, in pojdita domov, bog z vama. Naj vaju navda z modrostjo, da se bosta složno pogodila in na reliefni zemljevid evropske civilizacije za vekomaj veke vkopala prijateljski lapis histriae.”
Post scriptum et nota bene: Zaradi avtorskega prava svečano izjavljam, da je kakršnakoli podobnost pričujočih protagonistov z resničnimi osebami dobrohotno namerna, upajoč, da bo literatura lahko tudi tokrat pomagala pri razsvetljevanju aktualne politike.
