Priznam, sprva sem podvomil v Levstikovo literarno krepost; vsekakor se je prav odločil, ko je na koncu objavil zgolj vsem znano štorijo o klenem Notranjcu, ki se zoperstavlja mejačem, brdavsom in cesaricam, kajti tole na novo odkrito besedilo je bilo že na prvi pogled po literarni plati mnogo siromašnejše. Po resnejšem branju pa sem vendarle pomislil, da je morda usoda prav storila, da je tudi nadaljevanje ohranila in ga skrila za stare bukve v pravni knjižnici, koder ga bodo juristi našli, ko bo za to napočil pravi čas.
No, pa zakaj bi sam hitel sklepe delat – sami presodite, ali je v tej zgodbi kaj soli. Takole se glasi najdeno besedilo:
Živel je nekoč krepak mož, odločen in podjeten, da mu ga ni bilo enakega, Martin Krpan po imenu. Rad je dobro jedel in kmalu je prišel do spoznanja, da jed bolje tekne, če je dosti soljena. Pa se je nameril, da bo z morja na svoji kobilici tihotapil angleško sol – namenoma angleško, saj je slišal, da Angleži silno slabo kuhajo, zato mora biti njihova sol gotovo še posebno močna. Nekoč je spoznal cesarja in mu na njegovo prošnjo zmagal velikana Brdavsa, ki je deželno gospodo ustrahoval, za kar mu je cesar dal posebno pismo, da lahko brez skrbi angleško sol po svetu prenaša.
Pa je tako Krpan enkrat spet ob morju natovoril svojo kobilico in se podal proti meji, kar tam zagleda pet mejačev. Tudi petnajst sem jih nekoč že premikastil, si reče in stopi proti njim, pod suknjo pa za vsak slučaj še otipa cesarjevo pismo. A kaj, ko se niti zmenijo ne zanj.
»Kaj ste tu zato, da mi z mojo otovorjeno kobilico branite čez mejo?« jim vseeno navrže, ko se jim približa.
»Ne, seveda ne, gospod. Ta meja že leta ni več ovira trgovini, vaše blago se lahko po skupnem trgu prosto pretaka, koder hoče.«
»Moja sol da bi se pretakala?« pogodrnja Krpan in si v jezi jame ogrevati pesti. »Pa menda ja ne namigujete, da Martin Krpan na kobilici tovori slanico?! V vrečah so samo docela suha zrna angleške soli; najboljša sol, kar se je dobi, pa čeprav jo je prepovedano kar takole nositi po svetu.«
»Pardon, gospod Krpan,« reče prvi mejač, nekoliko prestrašeno. »Veste, to se samo tako reče, pomeni pa, da tak čezmejni transport ni nič več prepovedan. Prosti pretok blaga je pomembna pridobitev skupnega trga, znotraj deželne zveze notranjih meja za sol ni več, pa naj bo kamena ali morska, slovenska ali angleška, pa naj se pretaka ali presipa. Nova deželna zveza je prostrana in v njej je prostora za vse, ki jih njih raznolikost združuje. Zaprte meje so ostalina preteklosti, ki jo je s solidarnostjo presegla.«
»Kako, prosim?« zazija Krpan. »Pa menda ja nočeš reči, da lahko po novem že vsak navaden slabič tovori sol, koder hoče?«
»Tako je,« odgovori mejač z nasmehom, Krpanu pa se ob tem pobliska od jeze in ga pograbi ter z njim še druge tako omlati, da vsi pokažejo podplate. Bo njemu cesar takole delo kradel! Kdor pošteno živi od tihotapstva, ta si zasluži spoštovanja, ne pa da mu posel spridijo.
Pa gre Krpan naprej, a v jezi prehitro stopi in pride vse do drugega konca svoje male dežele. Tudi tu na meji stoje mejači, le da se še bolj čudno obnašajo – namesto da bi lovili tihotapce, skup zbijajo nekakšno leseno skropucalo.
»Kaj pa počnete, nesrečniki?« zazija Krpan.
»Ograjo postavljamo,« mu odgovore mejači. »Povsod po deželi vrši, pa vse do skupne vlade gori v Bruslju. Tujcev se bojimo, ki se bližajo meji.«
»In jih boste kar s tole ograjico odganjali, kaj?« se zareži Krpan.
»Če bo le zaleglo. Preveč tujcev prihaja in le malokdo jih hoče videti na tej strani meje,« mu pojasni mejač.
»Saj to razumem,« pokima Krpan. »Spomnim se tujca Brdavsa, velikana, ki je deželo ustrahoval in njene junake pobijal. Zdaj pa novi brdavsi prihajajo, pravite? Kanejo tudi oni krasti naša življenja?«
»Ne,« odvrne mejač, »pač pa naše službe. Eni pred svojimi brdavsi bežijo in si želijo naše pomoči, drugi pač lepšega življenja.«
»Samo to?« se čelo zgrbanči Krpanu. »In zaradi tega vi zdaj ograje postavljate? Pa kaj niso zaprte meje ostalina preteklosti?«
V tistem se mimo na lepem vozu pripelje minister Dimitris iz Bruslja, sliši pogovor in pristopi, da Krpanu pojasni, kako je s temi rečmi.
»Preveč jih je, teh tujcev,« reče Dimitris. »Petim, desetim bi že pomagali, a kaj, ko jih prihaja sto, tisoč in več. Naša gruda ne premore prostora, da vse naselimo.«
Tu je Krpan prikimal. Vrh od Svete Trojice je bil lep, a tisoč se jih v njem res ne bi moglo drenjati. Nekaj pa mu vendarle ni dalo miru. Glave resda ni premogel učene, a zato tudi ni bila prenatrpana in si je zlahka zapomnil, kar je slišal.
»Toda ali ne drži, da je nova deželna zveza prostrana, v njej pa prostora za vse, ki jih njih raznolikost združuje?«
»Raznolikost je dobrodošla, dokler je ni preveč,« mu pojasni minister Dimitris.
»In manj ko je raznolikosti, več je solidarnosti?« na glas razmišlja Krpan.
»Tako je,« se nasmehne minister Dimitris. Vedno je bil zadovoljen, kadar so ljudje tako lepo razumeli, čemu je deželna zveza dobra.
»Kaj pa bo z vsemi temi ljudmi, če jih ne spustimo čez mejo?« vpraša Krpan.
»To vprašanje pa, se bojim, presega moje pristojnosti in moči,« pomenca Dimitris.
»V čigavi moči pa potem je?« vpraša Krpan. »Cesarjevi? Kako pa je te dni sploh ime cesarju tam gori v Bruslju?«
»Tudi to je nekoliko zapleteno,« se izmotava Dimitris. »Meni se zdi, da je cesarju ime Jean-Claude, nekateri šaljivci menijo, da Donald, spet tretji pa pravijo, da imamo v resnici cesarico, ki ji je ime Angela, pa še cel kup manjših cesarjev za povrh.«
»In z vsemi temi cesarji vred ne premorete dovolj moči, da bi opravili z brdavsi, kjerkoli že delajo zgago?«
Ministru Dimitrisu se pomrači čelo. Vedno je bil vznejevoljen, kadar ljudje niso hoteli razumeti, čemu je deželna zveza dobra.
»Tudi z njimi bomo opravili, seveda bomo, vse bomo uredili,« na hitro zamomlja Krpanu, se zavihti nazaj na svoj voz in kočijažu veli odpeljati nazaj proti Bruslju.
»Ej! Narobe se pelješ, za brdavse moraš v drugo smer, tjale čez ograjico!« za njim zavpije Krpan; minister Dimitris pa nič.
