Spomnim se, kako sem ob ameriških predsedniških volitvah leta 2012 na prijazno vabilo gostoval na TV Slovenija, ki je volitve skozi noč spremljala s kopico informativnih in pogovornih oddaj. Sam sem gostoval v večernem začetku oddaj, ko smo se še bolj na splošno pogovarjali o pomenu teh volitev, in v zadnjem času se spominjam predvsem dveh tem, ki smo se jih tisti večer dotaknili (pa čeprav ene vsaj sam niti ne pred kamerami).
Ena je bila zanesljivost predvolilnih anket, ki so napovedovale zmago Obami. Številni poznavalci in komentatorji ameriške politike so bili do napovedi na podlagi anket skeptični, češ da nas znajo volivci na dan volitev presenetiti. Drugi, med katerimi sem bil tudi sam, pa smo prisegali na moč številk, zlasti na analizo statistika Nata Silverja, ki je prav na ameriških volitvah gradil (in zastavil) svoj ugled. Če bi me prisilili v sklepanje stav, bi pri napovedi rezultata slepo sledil njegovi volilni napovedi – in stavo dobil, saj je pravilno napovedal rezultat v vseh 50 zveznih državah.
Druga pa je bilo prvo vprašanje gostiteljev tisti večer: ali bodo volitve leta 2012 obveljale za zgodovinske. Za moj občutek, sem dejal, so bolj »med-zgodovinske«: leta 2008 so ZDA prvič izvolile črnskega predsednika, leta 2016 pa bodo morda prvič žensko predsednico, že leta 2012 zelo popularno Hillary Clinton.* Še več, kaj lahko si je bilo leta 2012 predstavljati, da se bosta leta 2016 za predsedniški položaj zopet spopadli družini Clinton in Bush, da bo Hillary nasproti stal Jeb Bush, sin in mlajši brat prejšnjih predsednikov, ki ga je Bill Clinton, če se prav spominjam, v svoji avtobiografiji opisal kot »najbolj talentiranega člana zelo talentirane družine«.
(*Mimogrede, spominjam se, da sem na ameriških televizijskih oddajah v duhu spodbujanja enakopravnosti že večkrat videl posnetke kake sedemletne deklice, ki je na vprašanje, kaj bo, ko odraste, odgovorila, da bo prva ženska predsednica ZDA. V takih primerih sem vedno upal na deklico, ki bi rekla, da bo peta ženska predsednica – sicer je takšno sporočilo v resnici dokaj pesimistično, da bo na prvo predsednico namreč treba čakati še pol stoletja ali več. Hillary Clinton je stara skoraj 68 let.)
Tri leta kasneje lahko o obeh temah že spet razmišljamo.
Za prvo je bilo leto 2015 leto presenečenj. V dveh razvitih demokracijah so se napovedi na podlagi javnomnenjskih raziskav s številnimi analitiki krepko zmotile, razočarani politiki pa zmajevali z glavo. Najprej so v marcu napovedale težko volilno bitko in verjeten poraz vladajoče stranke v Izraelu, pa je Netanjahu na volitvah prepričljivo uspel in še četrtič sestavil vlado. V maju so še za večji šok poskrbele britanske parlamentarne volitve, na katerih so javnomnenjske raziskave napovedovale konec konservativne vlade Davida Camerona in najverjetnejšo vladno koalicijo pod vodstvom voditelja laburistične stranke Eda Milibanda, volitve pa so prinesle očitno zmago Camerona in odstop Milibanda z mesta voditelja stranke.
Kaj se je zgodilo z napovedmi in zanesljivostjo javnomnenjskih raziskav v teh primerih, še ni povsem jasno in morda nikoli ne bo – pri izraelskih volitvah prednjači teorija, da je Netanjahu v zadnjih dneh pred volitvami po koncu anket dejansko uspel doseči preobrat, delno tudi s prevzemom volivcev drugih desnih strank. Pri britanskih je teorij še več in nobena ne izstopa kot posebej odločilna. V obeh primerih se zdi jasno le, da sta politično prizorišče in volilna aritmetika kompleksnejša kot v primeru binarnih ameriških predsedniških volitev, napovedovanje rezultatov na podlagi javnomnenjskih raziskav pa zato očitno bistveno bolj negotovo.
S čimer pa se vrnemo k prvi temi in s tem tudi uvodnemu odstavku kolumne. Tako v ZDA kot v Veliki Britaniji se ob izboru voditeljev oziroma kandidatov tradicionalnih strank naenkrat pojavljajo nova imena, ki po javnomnenjskih raziskavah med volivci uživajo veliko podporo, stare politične veljake pa spravljajo ob živce.
V ZDA so s svojimi kampanjami poldrugo leto dni pred samimi volitvami jeseni 2016 spomladi že začeli kandidati za predsedniška kandidata obeh poglavitnih strank in pri obeh so v zadnjem času v ospredje prišla imena, ki jim poznavalci pred tem ne bi pripisovali nobenih možnosti za uspeh.
Pri Republikancih vodi kandidat, ki ga naši mediji pogosto dobrohotno opisujejo kot »slovenskega zeta«, Donald Trump, razvpiti poslovnež z milijardnim bogastvom (čeprav tudi več poslovnimi neuspehi v preteklosti) in zelo slabim političnim znanjem, ki mu za petami diha še Ben Carson, do nedavnega bolj ali manj politično neznani nevrokirurg, ki naj bi Trumpa kot edini med vidnejšimi kandidati celo premagal v medsebojnem volilnem obračunu. Jeb Bush, ki so ga še v začetku poletja številne raziskave postavljale na prvo mesto, vsaj trenutno krepko zaostaja.
Pri Demokratih med manjšim številom kandidatov še vedno prednjači Hillary Clinton, ki se je, kot sem sam (in številni drugi) predvideval že leta 2012, res podala v predsedniško bitko. Toda vse več podpore dobiva tudi Bernie Sanders, sicer dolgoletni, a bistveno manj znan senator iz Vermonta, ki ga podobno kot v drugih primerih podpirajo številni volivci, razočarani nad »običajno« politiko predobro znanih starih obrazov.
Kaj se bo s temi kandidati zgodilo v ZDA na dolgi rok, je še neznanka. Prav mogoče je, da bo začetno navdušenje nad njimi ob dolgotrajnejši kampanji (ki bo bolj razkrila njihove slabosti) in resnejših razmislekih volivcev splahnelo ter da bodo k temu pripomogli tudi dobro merjeni udarci izkušenejših političnih veteranov in njihovih volilnih štabov. Če bi moral napovedati, bi ugibal, da vsaj pri Demokratih zmaga Hillary Clinton vendarle ne bo postavljena pod vprašaj in da bo tudi pri Republikancih na koncu najverjetneje izbran eden od bolj tradicionalnih političnih obrazov.
Že v tem tednu pa bodo uveljavljeni obrazi nemara vendarle utrpeli poraz v Britaniji. Jeremy Corbyn, dolgoletni poslanec, a politični outsider, ki je podporo zahtevanega števila poslancev za uradno vložitev kandidature uspel doseči šele dve minuti pred iztekom roka, je po mnenjskih raziskavah tik pred volilnim uspehom, ki bo krepko zamajal temelje stranke in zna vsaj na kratki rok privesti do razkola znotraj nje.
Marsikateri od njegovih nasprotnikov lahko ta hip le še na tihem goji upanje, da so se britanske javnomnenjske raziskave že drugič v letošnjem letu krepko zmotile.
